Jedro

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na samo terjatev oziroma na obveznost, ki se izvršuje. Tožnik zato že v pritožbi ni mogel več uspeti z ugovori, ki se nanašajo na naloženo obveznost cepljenja in na izrečeno denarno kazen. Iz istih razlogov s takšnimi ugovori tudi ne more biti uspešen v postopku s tožbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni carinski organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva zaradi izterjave denarne terjatve po sklepu Veterinarske uprave RS, Območnega urada Novo mesto št. 06170-728/2010-6 z dne 5. 11. 2010, ki je postal izvršljiv dne 13. 12. 2010, in stroškov izvršbe v skupnem znesku 220,66 EUR z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na bančnem računu do višine dolgovanega zneska in s prenosom zarubljenih sredstev na prehodni podračun proračuna.

Drugostopni davčni organ je pritožbi tožnika zoper izpodbijani sklep delno ugodil in spremenil datum izvršljivosti v izreku sklepa tako, da je sklep Veterinarske uprave postal izvršljiv dne 30. 11. 2010, v ostalem pa pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih navaja, da je po podatkih spisov Veterinarska uprava izdala sklep, s katerim je tožniku naložila denarno kazen v znesku 200,00 EUR, ki mu je bila zagrožena v izreku odločbe št. 06170-728/2010/2 z dne 23. 8. 2010, ter hkrati zagrozila, da bo v primeru, če bo tožnik še naprej ravnal v nasprotju s 1. točko izreka navedene odločbe, kot prisilno sredstvo uporabila novo denarno kazen v znesku 300,00 EUR. Na tej podlagi je pristojni organ začel v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčno izvršbo. Izpodbijani sklep vsebuje vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2, le datum izvršljivosti ni pravilen. Ta kršitev ne vpliva bistveno na odločitev, saj je prvostopni organ prejel predlog Veterinarske uprave za davčno izvršbo po datumu izvršljivosti, v spisu pa se je nahajal veljaven izvršilni naslov, to je sklep Veterinarske uprave, opremljen (le) s potrdilom o pravnomočnosti. Zato je drugostopni organ pridobil le še potrdilo o izvršljivosti ter na tej podlagi spremenil izrek izpodbijanega sklepa. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa drugostopni organ ugotavlja, da tožnik ugovarja terjatvi ter da jih zato ni mogoče upoštevati, saj v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Tožnik vlaga tožbo, ker je prepričan, da prvostopni Carinski urad ni upošteval pritožbe v celoti, temveč ji je ugodil samo delno. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in terjatev po sklepu Veterinarske uprave v celoti razveljavi, stroške postopka pa naloži Veterinarski upravi v Novem mestu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporen sklep o izvršbi, in s tem akt, s katerim se prisilno izvršuje denarna kazen, ki jo je tožniku sicer naložila pristojna Veterinarska uprava zato, ker ni poskrbel za cepljenje psa proti steklini ter s tem prostovoljno izvršil tistega, kar mu je bilo naloženo z inšpekcijsko odločbo.

Sporno je torej lahko le še prisilno izvrševanje naloženega in ne več tisto (cepljenje oziroma denarna kazen), kar se (po vsebini) nalaga z odločbo oziroma s sklepom Veterinarske uprave. Zato po izrecni zakonski določbi 157. člena ZDavP-2, na katero se pravilno sklicuje že pritožbeni organ, s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na samo terjatev oziroma na obveznost, ki se izvršuje. Tožnik zato že v pritožbi ni mogel več uspeti z ugovori, ki se nanašajo na naloženo obveznost cepljenja in na izrečeno denarno kazen. Iz istih razlogov pa s takšnimi ugovori tudi ne more biti uspešen v postopku s tožbo.

Sodišče je zato, in ker ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker relevantno dejansko stanje v zadevi ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi izven glavne obravnave.