Jedro

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati.

Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi.

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec.

Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo. Gre za kontinuirano kršitev, ki jo toženki uspešno uveljavljata v reviziji.

Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi delnega plačila prenehal in obsodbo dolžnika le še na plačilo preostalega deleža obveznosti, je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Valorizacija tako predstavlja le matematično metodo izenačitve časovno – vrednostnega trenutka obračuna terjatve.

Izrek

Revizijam se delno ugodi tako, da se: a) izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbam tožnika in toženk delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v nepravnomočnem delu delno spremeni tako, da se:

1. ugotovi, da je zahtevek prvega tožnika za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka, ki se je zgodil 5. 2. 1998, po podlagi v celoti utemeljen;

2. v točki II 3.1. znesek 2.169,92 EUR nadomesti z zneskom 2.086,47 EUR, znesek 1.669,17 EUR pa z zneskom 2.086,47 EUR;

3. v točki II 4.1. znesek 577,93 EUR nadomesti z zneskom 722,42 EUR, točka 4.2. pa razveljavi;

4. v točki II 5.1. znesek 831,77 EUR nadomesti z zneskom 1.039,77 EUR ter zneski: - 10,11 EUR z zneskom 12,64 EUR, - 3,17 EUR z zneskom 3,96 EUR, - 18,80 EUR z zneskom 23,50 EUR, - 2,55 EUR z zneskom 3,19 EUR, - 18,16 EUR z zneskom 22,70 EUR, - 2,96 EUR z zneskom 3,70 EUR, - 1,90 EUR z zneskom 2,38 EUR, - 12,97 EUR z zneskom 16,21EUR, - 9,68 EUR z zneskom 12,10 EUR, - 7,65 EUR z zneskom 9,56 EUR, - 4,18 EUR z zneskom 5,23 EUR, - 3,50 EUR z zneskom 4,38 EUR, - 24,42 EUR z zneskom 30,53 EUR, - 4,19 EUR z zneskom 5,24 EUR, - 6,47 EUR z zneskom 8,09 EUR, - 67,13 EUR z zneskom 83,91 EUR, - 33,60 EUR z zneskom 42,00 EUR, - 39,94 EUR z zneskom 49,93 EUR, - 83,46 EUR z zneskom 104,33 EUR, - 42,06 EUR z zneskom 52,58 EUR, - 65,62 EUR z zneskom 82,03 EUR, - 73,43 EUR z zneskom 91,79 EUR, - 49,13 EUR z zneskom 61,41 EUR, - 78,67 EUR z zneskom 98,34 EUR, - 83,446 EUR z zneskom 104,33 EUR, - 83,46 EUR z zneskom 104,33 EUR, - 1,10 EUR z zneskom 1,38 EUR;

5. v točki II 6.1. znesek 186,95 EUR nadomesti z zneskom 116,84 EUR (v razmerju tožnika do prve toženke) in z zneskom 81,79 EUR (v razmerju tožnika do druge toženke).

b) glede: - odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (točka II 1.1. sodbe sodišča prve stopnje) v obsegu nad 4.491,11 EUR do 94.099,49 EUR, - odločitve o višini odškodnine za tujo pomoč (točka II 2.1. in 2.2. sodbe sodišča prve stopnje) v obsegu nad 2.996,41 EUR do 12.811,13 EUR (v razmerju tožnika do prve toženke) in v obsegu nad 2.324,57 EUR do 12.811,13 EUR (v razmerju tožnika do druge toženke) ter - odločitve o višini odškodnine na račun tuje pomoči v obliki mesečne rente (točka II 6.1. in 6.2. sodbe sodišča prve stopnje) v obsegu nad 116,84 EUR (v razmerju tožnika do prve toženke) in nad 81,79 EUR (v razmerju tožnika do druge toženke) sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in v opisanem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizije zavrnejo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik se je v delovni nesreči 5. 2. 1998 pri opravljanju dela premikača vagonov oziroma spremljevalca lokomotive v vozlišču S. hudo telesno poškodoval, ker mu je lokomotiva zapeljala čez obe goleni tik nad gležnjema. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi objektivne odškodninske odgovornosti toženk, krivdnega ravnanja delavcev prve toženke in ugotovitvi soprispevka tožnika, ki ga je opredelilo v deležu 20 %, toženkama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Delno je ugodilo tudi tožbenima zahtevkoma druge in tretje tožnice za plačilo odškodnine za njune duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta, tožbeni zahtevek četrtega tožnika za plačilo istovrstne odškodnine pa je v celoti zavrnilo, ker se je rodil po škodnem dogodku.

2. Sodišče druge stopnje je (v prvem sojenju) o pritožbah obeh toženk odločilo tako, da jima je delno ugodilo. Tožnikov delež odgovornosti je zvišalo na 30 % in temu ustrezno spremenilo odškodnino po vseh zahtevanih postavkah. Odškodnino za potrebno tujo nego in pomoč za nazaj, od 1. 3. 2001 dalje pa v obliki rente, je znižalo tudi zato, ker je ocenilo, da je bil prvemu tožniku potreben manjši obseg take pomoči. Zaradi presoje, da škoda prvega tožnika ne izpolnjuje pravnega standarda posebno težke invalidnosti, je spremenilo prvostopenjsko sodbo in tožbena zahtevka druge in tretje tožnice zavrnilo. Pritožbo vseh štirih tožnikov je zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je z odločbo II Ips 671/2009 reviziji prvega tožnika ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča v zavrnilnem in spremenilnem delu glede tožbenega zahtevka prvega tožnika razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje; revizije druge tožnice, tretje tožnice in četrtega tožnika pa je zavrnilo.

4. V novem sojenju je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem 20 % soprispevku k nastanku škode potrdilo, vendar iz drugih razlogov (ker je stal na tiru, s hrbtom obrnjen proti lokomotivi). Glede višine zahtevka, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, je odločilo: - da zahtevek nad 69.896,51 EUR, ki ga je tožnik postavil tekom pravde, ni zastaran, - da se zviša odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti na 40.000 EUR, odškodnina za strah na 8.345,85 EUR, odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti na 12.518,78 EUR in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 62.593,89 EUR.

Tako ocenjeno pravično odškodnino je sodišče zmanjšalo zaradi tožnikovega 20 % soprispevka in za valorizirano vrednost že izplačane odškodnine (22. 1. 2001 je bilo tožniku izplačanih 36.513,10 EUR), dobljeno razliko 48.951,66 EUR pa naložilo v solidarno plačilo toženkama.

Glede premoženjske škode je pritožbeno sodišče za polovico znižalo oceno o potrebnem obsegu pomoči, od razpolovljene vsote odštelo tožnikov soprispevek in valorizirano akontacijo, nato pa toženkama naložilo v solidarno plačilo 2.999,41 EUR.

Po enaki metodi je razpolovilo tudi oceno potrebne tuje pomoči v bodoče in rento določilo v višini 93,47 EUR mesečno (ob tem je zavrnilo valorizacijski del rentnega zahtevka).

Od priznanih stroškov zdravljenja je pritožbeno sodišče odštelo strošek za izdelavo predpravdnega izvedenskega mnenja.

5. Zoper tako sodbo vlagajo revizijo tožnik in obe toženki.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 6. 3. 2008, torej pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D, zato se v revizijskem postopku uporabljajo določbe ZPP v vsebini, veljavni pred 1. 10. 2008 (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08).

7. Revizije so bile strankam vročene v odgovor, ki ga nobena od njih ni vložila, pa tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki je sporočilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložilo.

8. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri presoji svojega soprispevka. Poudarja, da slednjega ob hudih kršitvah pravil s strani kretnika in strojevodje, ni. Prepričan je, da do nesreče ne bi prišlo, če bi se premik lokomotive izvedel po prvotnem načrtu, s katerim je bil seznanjen in glede na vsebino katerega se je gibal. Dosojena odškodnina bi morala biti višja, saj njegove poškodbe spadajo v kategorijo izjemno hudih primerov. Oporeka tudi valorizaciji delnega plačila, saj zanjo glede na stabilnost valute ni več razlogov. Ne strinja se s prepolovitvijo ocene potrebnih ur tuje pomoči, ki jo je sodišče druge stopnje opravilo arbitrarno, ne da bi upoštevalo ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje (tožnik zaradi bolečin ni mogel spati, zato je pomoč potreboval 24 ur na dan).

9. Prva toženka graja ravnanje nižjih sodišč, ki nista angažirali izvedenca s področja železniško-prometne stroke, čigar ugotovitve bi vodile v vsaj 30 % soprispevek tožnika k škodnemu dogodku. Navaja, da je tožnik kršil osnovna pravila, ki veljajo za vsakogar, ko je stal na tirih, s hrbtom obrnjen v smer, od koder je lahko pričakoval prihod lokomotive. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo prva toženka ponavlja pritožbeni ugovor, da je sodišče odločilo, ne da bi postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi obseg in intenzivnost telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti opredelil s preverljivo in ustaljeno metodo. Namesto tega je sodišče odločilo na podlagi predpravdnega izvedenskega mnenja, ki ga revidentka ni sprejela kot dokaz, saj je bilo izdelano po tožnikovem naročilu in je poleg tega še zastarelo. Prva toženka meni, da je v pritožbi uveljavljan ugovor aktivne legitimacije tožnika za odškodnino iz naslova stroškov tuje pomoči pravočasen in utemeljen. Poleg tega mesečna renta za tujo pomoč ni pravno priznana škoda. Vse postavke odškodnine za premoženjsko škodo pa so po njeni oceni dosojene previsoko zaradi premajhnega soprispevka tožnika k škodnemu dogodku. Prva toženka izpodbija še odločitev o zahtevkih druge tožnice, tretje tožnice in četrtega tožnika, ki pa so bili že pravnomočno zavrnjeni in niso več predmet izpodbijane sodbe, zato revizijsko sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da na te očitke ne bo odgovarjalo.

10. Druga toženka izpodbija odločitev o temelju zahtevka in se zavzema za 40 % soprispevek tožnika, posledično torej za znižanje odškodnine iz tega razloga. Ne strinja se s presojo o nezastaranju povečanega dela tožbenega zahtevka, saj zvišanje ni bilo posledica novega izvedenskega mnenja, pač pa le poteka časa in neizboljšanja tožnikovega stanja po njegovi lastni laični oceni. Vsaj glede teka zamudnih obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo naj bi bila odločitev gotovo napačna, saj jih sodba prizna že od 1. 1. 2002, čeprav je bil zahtevek zvišan šele v letu 2006. Druga toženka uveljavlja procesno kršitev, ker je sodišče odločilo na podlagi predpravdnega mnenja glede obsega nepremoženjske škode in potrebne tuje pomoči. Tožnik ni pravočasno predlagal izvedenca medicinske stroke, zato bi moralo sodišče ta del zahtevka zavrniti, ne pa o njem odločati na podlagi predpravdnega mnenja in zaslišanja tožnika, njegove žene in hčere. Po njeni oceni je previsoka tudi odmerjena odškodnina, saj naj bi bila pravična odškodnina z upoštevanjem revalorizacije tožniku že izplačana.

11. Revizije so delno utemeljene.

O temelju odškodninske odgovornosti:

12. Po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, je do nesreče prišlo ponoči pri premiku lokomotive z enega na drug tir. Premik so opravljali trije delavci: tožnik kot spremljevalec lokomotive, strojevodja in kretnik. Sprva je bil dogovorjen premik lokomotive po tiru 10, o čemer je bil tožnik obveščen in je tak dogovor sporočil naprej strojevodji. Med procesom pa je prišlo do drugačnega dogovora, in sicer naj bi lokomotivo prestavili po tiru 5. O tej spremembi tožnik ni bil pravilno obveščen in prejema obvestila o spremembi ni potrdil. Lokomotiva je bila oddaljena in vsaj delno izven vidnega polja tožnika, ki je čakal, da bo strojevodja zamenjal kabino za premik lokomotive nazaj. Tožnik je stal na tiru 5, zaradi močne burje obrnjen s hrbtom proti lokomotivi, zato je, ko se mu je približevala, ni pravočasno zaznal, da bi se izognil nesreči. Do škodnega dogodka je prišlo: - zaradi neustrezne komunikacije med tožnikom in kretnikom, - ker strojevodja ni zamenjal kabine, da bi imel pregled v smeri vožnje, speljal pa je, ne da bi mu tožnik dal ustrezen signal, - ker je tožnik, ki je računal na prejšnji dogovor o trasi premika lokomotive po tiru 10, stal na tiru 5, ob tem pa tudi ni bil v vidnem polju strojevodje in s hrbtom obrnjen proti lokomotivi.

13. Odgovornost prve toženke je objektivna po določbi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ). Prav tako prva toženka kot delodajalec odgovarja za nepravilno ravnanje svojih delavcev po prvem odstavku 170. člena ZOR. V ugotovljeni množici vzrokov, ki so privedli do povoženja tožnika, je za presojo, ali je k škodi prispeval s svojim ravnanjem tudi sam tožnik, ključno tehtanje teže kršitev vseh udeležencev.

Presoja pritožbenega sodišča o 20 % soprispevku tožnika, ker je stal na tiru in se s hrbtom obrnil proti lokomotivi, ni pravilna. Drži, da je železniški promet zaradi vožnje po tirih in velike mase ter nemožnosti hitrih reakcij na nastale prometne situacije nevaren. Prav tako drži tudi, da je ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. Ravno to pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ker je ugotovljeno, da je bil tožnik obveščen (in prepričan), da se bo premik konkretne lokomotive dogajal po tiru 10, je smel zaupati v podatek, da je tir 5 prost in zato (glede nevarnosti prihoda lokomotive) varen. Če internih pravil o izvajanju premika ne bi kršila kretnik in strojevodja ter bi bil premik izveden po prvotno in na pravilen način dogovorjeni trasi, do povoženja tožnika ne bi prišlo. Abstraktna nevarnost, če kdo stoji na železniškem tiru, v konkretni situaciji ni pomembna. Tožnik je točno vedel, po katerem tiru se premik lokomotive izvaja (naj bi se izvajal) in je stal na neogrožujočem mestu. Do povoženja je prišlo zaradi spremembe trase premika, ki je tožnik ni potrdil, ker je strojevodja speljal brez tožnikovega signala in ne da bi tožnika videl, saj kabine kljub vzvratni vožnji ni zamenjal. Po oceni revizijskega sodišča pravilna materialnopravna presoja narekuje sklep, da je odgovornost prve toženke in s tem tudi druge toženke kot odgovornostne zavarovalnice po direktni tožbi na podlagi 941. člena ZOR za tožnikovo škodo podana v celoti, torej do 100 %.

14. Glede na zgoraj navedeno odločitev o obsegu odgovornosti toženk je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje glede (po višini neizpodbijanih) stroškov zdravljenja, stroškov za prilagoditev avtomobila, prikrajšanja na plači in stroška bodoče tuje pomoči tako, da je toženkama naložilo v plačilo odškodnino za škodo, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, brez upoštevanja tožnikovega soprispevka. To pomeni, da sta toženki dolžni tožniku plačati: - za stroške zdravljenja 2.086,47 EUR, - za predelavo avtomobila 722,42 EUR, - zaradi prikrajšanja na plači 1.039,77 EUR z ustrezno spremembo mesečnih zneskov, kakor izhaja iz točke I a 4 izreka te odločbe, - za bodočo tujo pomoč v obliki mesečne rente prva toženka v višini 116,84 EUR, druga toženka pa 81,79 EUR.

O škodi iz naslova tuje pomoči in o nepremoženjski škodi:

15. Tožnik pritožbenemu sodišču očita, da je arbitrarno in brez razlogov (razen splošnega navajanja, da bolnik potrebuje počitek, kar pa za konkretnega tožnika ne velja, saj zaradi bolečin ni mogel spati) razpolovilo obseg potrebne tuje pomoči, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanj in izvedenskega mnenja. Ker natančnega obsega škode na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, je po načelu pravičnosti uporabilo možnost po 216. členu ZPP in po prostem preudarku dosodilo odškodnino iz tega naslova. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi.

Prva toženka ugovarja aktivno legitimacijo tožnika, ker ni trdil, da je domačim za nudeno pomoč plačal in da ni pravno priznana škoda, kolikor se nanaša na bodočo škodo, za katero tožnik zahteva plačilo mesečne rente. Revizijska graja ni utemeljena. Po določbi 188. in 195. člena ZOR je oškodovanec v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja upravičen do odškodnine v obliki denarne rente, dosmrtne ali za določen čas, ki se praviloma plačuje mesečno vnaprej. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec (tako odločbe VSRS II Ips 129/2012, II Ips 114/2011, II Ips 647/1996).

Hkrati pa ta del odločitve izpodbija tudi druga toženka, ker pri ugotavljanju obsega te škode ni sodeloval sodni izvedenec, sodišče pa je kljub nasprotovanju toženke kot dokaz uporabilo predpravdno izvedensko mnenje.

O obsegu nepremoženjske škode (in tožnikovi potrebi po tuji negi in pomoči) je sodišče dvakrat zaslišalo tožnika, njegovo ženo in hčerko (o tožnikovem stanju po nesreči in potrebni oskrbi). Kot listinski dokaz je obravnavalo predpravdno izvedensko mnenje, ki ga je po tožnikovem naročilu izdelal njegov lečeči zdravnik. Na podlagi zaslišanj, medicinske dokumentacije in predpravdnega mnenja, ki potrjuje tožbene navedbe, je sodišče odločilo o obsegu nepremoženjske škode in potrebne tuje pomoči. Obe toženki v reviziji uveljavljata kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti), saj se sklicujeta, da sta sodišči prve in druge stopnje o nepremoženjski škodi (in glede na obseg revizije druge toženke tudi glede tuje pomoči) odločili na podlagi predpravdnega izvedenskega mnenja. Očitek je utemeljen. V postopku na prvi stopnji je sodišče opozorilo tožnika, naj predlaga izvedenca medicinske stroke; tožnik je sodišču odgovoril, da je tožbi priložil predpravdno mnenje, ki po njegovi oceni zadošča; toženki tega mnenja nista sprejeli. Sodišče je nato toženkama naložilo, da za izvedenca založita predujem. Na tem naroku sta toženki ugovarjali taki razporeditvi dokaznega bremena (list. št. 98) in v danem roku predujma nista založili. Sodišče je nato odločilo o odškodninskem zahtevku tudi na podlagi predpravdnega izvedenskega mnenja. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo. Gre za kontinuirano kršitev, ki jo toženki uspešno uveljavljata v reviziji.

Zato je Vrhovno sodišče revizijam v tem delu ugodilo, sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje glede odločitve o nepremoženjski škodi in o potrebnem obsegu tuje pomoči (razen kolikor je bilo o teh postavkah že neizpodbijano pravnomočno odločeno) razveljavilo (glede na različen obseg izpodbijanja prve in druge toženke različno za vsako od njiju, kakor izhaja iz točke I b druga in tretja alineja izreka te odločbe) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo sodišče moralo s pravilno razporeditvijo dokaznega bremena ugotoviti obseg nepremoženjske škode in potrebne tuje pomoči. Revizijsko sodišče je razveljavitev zavrnitve tožbenega zahtevka omejilo tudi navzgor, in sicer na znesek 94.099,49 EUR za nepremoženjsko škodo in na znesek 12.811,13 EUR za strošek tuje pomoči, saj tožnikova revizija, ki se zavzema za neupoštevanje valorizacije med pravdo izplačanega zneska, ni utemeljena. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 295. člena v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZOR). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak, v kolikšnem delu je obveznost zaradi delnega plačila prenehala oziroma v kolikšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi delnega plačila prenehal in obsodbo dolžnika le še na plačilo preostalega deleža obveznosti, je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Valorizacija tako predstavlja le matematično metodo izenačitve časovno – vrednostnega trenutka obračuna terjatve(1). Glede na tako omejitev zahtevka, ki ostaja znotraj prvotno, s tožbo postavljenega zahtevka (pred spremembo tožbe), Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na revizijski razlog druge toženke glede utemeljenosti ugovora zastaranja.

16. Odločitev revizijskega sodišča temelji na določbah 378. člena, prvega odstavka 379. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP.

17. Po določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Tako tudi odločbe VSRS na primer II Ips 738/2007, II Ips 251/2009, II Ips 711/2009.