Jedro

Osebnih lastnosti oškodovanca, če pred tem niso bile manifestne na način, da bi mu povzročale težave, ni mogoče šteti kot podlago za deljeno vzročnost. Enako velja za predhodne poškodbe.

Materialnopravno pravilen je pristop sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati prejemkov v posameznih mesecev, kot to zahteva tožnik. Le na podlagi popolnih podatkov o dohodku v celotnem obdobju bi sodišče lahko zanesljivo sklepalo o izgubljenem dobičku, posledično pa tudi na izgubljeni dobiček v bodoče, glede na normalen tek stvari (tretji odstavek 168. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. točki izreka (odločitev o stroških) razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine in sicer: (1) iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode 32.400,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.000,00 EUR od 29. 4. 2005 do plačila, od zneska 20,84 EUR od 4. 3. 2005 do plačila, od zneska 60,17 EUR od 16. 1. 2004 do plačila, od zneska 50,07 EUR od 16. 1. 2003 do plačil in od zneska 269,64 EUR od 23. 5. 2005 do plačila; (2) iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na dohodku znesek 15.381,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti (za obdobje od 15. 11. 2004 do 15. 1. 2009) do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se ne strinja z višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Po škodnem dogodku je trpel zelo hude telesne bolečine, zmerne bolečine trpi še danes in je prisojena odškodnina v višini 15.000,00 EUR iz tega naslova bistveno prenizka. Sodišče je le povzelo ugotovitve izvedencev, ki pa jih med seboj ni povezalo, se do njih opredelilo in jih ni v zadostni meri upoštevalo. Pri tožniku je prišlo do razvoja kronične bolečine, ki je izključno posledica predmetnega škodnega dogodka. Sodišče ni upoštevalo, da bo tožnik zaradi kroničnih oziroma trajnih telesnih bolečin moral še naprej jemati analgetike in zaradi težav s spanjem tudi pomirjevala. Tudi odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu je prenizko odmerjena, saj iz izvedenskih mnenj izhaja, da se je pri tožniku nekaj časa po škodnem dogodku pojavil močno intenziven sekundarni strah. Tožnik nadalje meni, da bi mu sodišče moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 41.729,26 EUR. Premalo so upoštevane vse trajne posledice, ki jih je poškodba zapustila tožniku in prenizko ovrednotene tako ugotovitve izvedencev kot tudi izpoved tožnika. Ni upoštevano, da je tožnik zaradi posledic škodnega dogodka razvrščen v drugi kategorijo invalidnosti. Odškodnino zaradi skaženosti je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je res povedal, da brazgotina na desnem ramenu zanj ni moteča, vendar to še ne pomeni, da zaradi tega ne trpi. Enako velja za njegovo nenaravno držo roke, spremembo oblike ramenskega obroča in osušenost roke, ki je opazna celo pod oblačili. Glede zavrnitve zahtevka iz naslova že nastale premoženjske škode zaradi izgube na dohodku v znesku 17.513,80 EUR ter iz naslova bodoče premoženjske škode (rente) je sodišče v obrazložitvi navedlo le, da ob pomanjkanju podatkov o dejanskem zaslužku tožnika v relevantnem obdobju, ni moglo presoditi, za koliko je bil tožnik dejansko prikrajšan, tak zaključek pa je materialnopravno zmoten. Tožnik je izdelal natančne izračun prikrajšanja po posameznih mesecih, pri čemer je izvzel vsa obdobja, v katerih je bil zaposlen in v katerih mu škoda iz tega naslova ni nastala. Tožnik je res v določenih obdobjih opravljal krajša sezonska dela v Avstriji, vendar so bile te zaposlitve vezane predvsem na golo preživetje tožnika in njegove družine, saj je bil v Sloveniji glede na ugotovljeno II. kategorijo invalidnosti težko zaposljiv oziroma celo nazaposljiv. Tožnik je torej dokazal izgubo na zaslužku, posledično pa tudi bodoče prikrajšanje na zaslužku in je imelo sodišče vso podlago za presojo o utemeljenosti in višini tega dela zahtevka. Vsaj z visoko stopnjo verjetnosti je dokazal tudi, da mu bo zaradi škodnega dogodka nastajala tudi bodoča premoženjska škoda. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je od tožnika zahtevalo prestrog dokazni standard in njegov zahtevek iz naslova rente zavrnilo kot neutemeljen. Tožnik se nazadnje ne strinja še z odločitvijo o stroških postopka, ker je sodišče zgolj posplošeno navedlo, da je uspeh obeh strank v tem postopku približno polovičen, ni pa pojasnilo, katero metodo je pri izračunu uporabilo. Sodišče bi moralo pri računanju uspeha ločeno ovrednotiti uspeh po temelju in po višini.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del tožbe in najprej očita kršitev določbe 286. člena ZPP, ker je sodišče dopustilo izvajanje dokazov o psihičnih težavah tožnika, ki sploh niso bile zatrjevane. Tožnik je do prvega naroka zatrjeval, da je utrpel poškodbo vratu in zvin desne rame ter posledice v zvezi s tem. Težav s pisanjem ni zatrjeval ne do prvega naroka ne ob zaslišanjih. Šele, ko je toženka v spis predložila dokazilo, da je bila tožniku zaradi neizpolnjevanja tripartitne pogodbe o poklicni rehabilitaciji odpovedna pogodba o zaposlitvi, je začel trditi, da ni mogel pisati. Sodišče je z vprašanji izvedenkama A. A. in B. B. prekoračilo tožbeni zahtevek, vprašanja so bila sugestivna, kar je toženka tudi uveljavljala kot procesno kršitev. Sodišče je postavilo izvedenko B. B. in pri tem popolnoma prezrlo lastni sklep z dne 14. 12. 2012 o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke – C. C. Sodba se do teh pravočasno zatrjevanih kršitev ni opredelila. Toženka ni imela možnosti, da se o postavitvi novega izvedenca klinične psihologije izjasni in je bilo grobo kršeno načelo kontradiktornosti in načelo enakega obravnavanja pravdnih strank. Toženka je že takrat uveljavljala tudi ugovor zastaranja, če bi bilo dejansko izkazano, da je posledica poškodbe kronična bolečina. Večkrat je tudi zahtevala vpogled v zdravstveni karton tožnika, saj se datumi pregledov, posameznih poškodb in zdravljenja le-teh razlikujejo pri vsakem izvedencu. Stališče sodišča, da bi vpogled v zdravstveni karton tožnika pomenil prekomeren poseg v njegovo zasebnost, je materialnopravno zmotno. Dejansko stanje glede same poškodbe kot njenih posledic je zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče deloma upoštevalo mnenje dr. D. D., deloma izvedenko B. B. in deloma dr. E. E. Mnenja si nasprotujejo, zato bi moralo sodišče ravnati po ZPP, ki določa, da se v primeru, če se dvomi in pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, zahteva mnenje drugih. Izvedenka B. B. in izvedenec E. E. nista podala jasnih odgovorov in sta se zaradi sugestivnih in nedovoljenih vprašanj dejansko osredotočila le na predmetno poškodbo, čeprav bi morala za točne odgovore pregledati in oceniti tudi predhodne težave tožnika. Ugotovitve izvedenke B. B. izhajajo predvsem iz razgovora s tožnikom, toženka pa je med postopkom zatrjevala in dokazala, da tožnik prilagaja navedbe v postopku in da mu ni mogoče verjeti. Izvedenka nejasnosti ob zaslišanju ni odpravila in je na jasna vprašanja toženke nelogično odgovarjala (npr. glede vožnje z motorjem in glede resnicoljubnosti tožnika). Sodišče se je pri odmeri višine odškodnine neutemeljeno oprlo na izvedensko mnenje dr. E. E., ki ni pravilno vpogledal anamneze tožnika. Ker se je osredotočil le na sedanje težave, ni opazil, da se je tožnik na podoben način zdravil skoraj leto dni za poškodbo iz leta 2001. Ob zaslišanju protislovij v svojih ugotovitvah ni odpravil. Ugotovitve dr. D. D. pa so bile jasne in sicer, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel le bolečinsko reakcijo, katere zdravljenje bi zahtevalo le 3 do 5 tednov in da poškodba ni zapustila trajnih posledic. Tudi izvedenec E. E. je povedal, da je bila pri tožniku vrsta predhodnih poškodb in zdravljenja odlična podlaga za razvoj kronične bolečine že ob prvem naslednjem večjem stresnem dejavniku ter da razlog za nefunkcionalnost roke tiči tudi v njegovih predhodnih težavah. V nasprotju z listinami v spisu je ugotovitev sodišča, da naj bi do predmetnega dogodka tožnik nekako uspešno živel. Ker iz mnenja dr. D. D. jasno izhaja, da tožniku predmetna poškodba ni zapustila trajnih posledic, izvedenec dr. E. E. pa ugotavlja predhodne težave tožnika, ki so vplivale na razvoj kronične bolečine, je jasno, da je pretrgana vzročna zveza med poškodbo in posledicami. Toženka v imenu zavarovanca ne more nositi bremena odgovornosti za predhodne težave, ki bi tako ali tako rezultirale v kronični bolečini, prav tako ni odgovorna za posledice nepravilnega zdravljenja tožnika. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter strahu je odmerjena previsoko in bi sodišče moralo višino dosojene odškodnine presojati glede na ugotovitve izvedenca dr. D. D. Tudi glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je prvostopno sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede prehodnih težav, bolezenskih stanj in osebnostne strukture tožnika. Ugotovitve sodišča, da je tožnik sposoben le lahkega fizičnega dela, kjer ne bi uporabljal desne roke za držanje predmetov dalj časa in naj ne bi dlje časa uporabljal prstov, so v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj iz detektivskega poročila izhaja, da je tožnik sposoben voziti težko motorno kolo skupaj s partnerko zadaj in to dalj časa, da partnerki brez problema s prsti desne roke pomaga pri urejanju motoristične opreme in tudi vozi osebno vozilo, kar vse zahteva uporabo cele desne roke. Tudi delo pomivalca in hišnika zahteva uporabo desne roke. Iz predloženih plačilnih list pa je razvidno, da opravlja tudi nadure, torej tožnik dela več kot 8 ur. Napačen je zato zaključek sodišča, da naj tožnik ne bi mogel odročiti, predročiti desne roke, potegniti z njo k sebi in poriniti od sebe. Tudi glede odškodnine iz naslova izgube na dohodku za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, razlogi sodbe pa so v nasprotju z listinami v spisu. Tožnik do zaključka prvega naroka ni trdil, da ima težave s pisanjem zaradi predmetne poškodbe, poleg tega ob zaslišanju leta 2007 ni omenil, da ne hodi na predavanja in izpite. Tožnik je bil prekludiran s trditvijo in dokazovanjem težav glede pisanja in posledično prekinitve poklicne rehabilitacije. S tem je podana bistvena kršitev postopka, ker je sodišče te trditve in dokaze štelo za pravočasne, glede ugovora prekluzije pa sodba nima razlogov. Da tožnik ni opravil poklicne kvalifikacije in da se ne izobražuje dalje, ni posledica predmetne poškodbe oziroma ni v vzročni zvezi med poškodbo in prekinitvijo poklicne rehabilitacije in posledično izgubo dohodka za čas poklicne rehabilitacije. Toženka še meni, da je tožnik uspel z minornim delom zahtevka in je dolžan toženki povrniti stroške postopka.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili. Pravdni stranki v odgovorih prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in podajata svoja pravna stališča. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi je bilo o temelju zahtevka(1) odločeno z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 286/2006-III z dne 28. 12. 2009, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2308/2010 z dne 20. 10. 2010. Toženkina revizija je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 362/2011 z dne 26. 4. 2012. S sedaj izpodbijano sodbo je odločeno še o višini odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

O nepremoženjski škodi

8. Sodišče prve stopnje je tožniku v zvezi s poškodbo (nategom) rame in vratu (s posledično razširitvijo bolečin na področje ob desni lopatici) odmerilo skupaj 32.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 15.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 15.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 2.000,00 EUR za strah.

9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri nepremoženjske škode pravilno izhajalo iz 179. člena OZ, ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odmeri celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo načelo, da naj bo zadoščenje oškodovancu pravično in sorazmerno njegovemu prikrajšanju, hkrati pa mora biti znesek vpet tudi v širše družbene okvire in v skladu z obstoječo sodno prakso.

10. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega tožniku nastale škode upoštevalo vsa v postopku pridobljena izvedenska mnenja in tudi pojasnilo, zakaj (prvo izdelano) mnenje dr. D. D. sprejema le deloma(2). Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da je tak pristop v nasprotju z določili ZPP in bi moralo sodišče zahtevati mnenje drugih izvedencev (četrti odstavek 254. člena ZPP). Ni sporno, da je škodni dogodek povzročil pri tožniku bolečinsko reakcijo, sporno med strankama (in sedaj v pritožbi) pa je bilo, ali je ta bolečinska reakcija pri tožniku pustila trajne posledice oziroma ali se je razvila kronična bolečina. Pritožba vidi nasprotje med izvedenskimi mnenji v tem, da je v prvem mnenju izvedenec dr. D. D. ugotovil, da takšne refleksne reakcije, kot je bila pri tožniku, trajajo navadno le tri do štiri tedne (ne puščajo trajnih posledic), preostala izvedenca pa sta ugotovila, da je škodni dogodek pri tožniku glede na njegovo osebnostno strukturo pustil trajne posledice v obliki kronične bolečine. Sodišče prve stopnje se je glede tega spornega vprašanja utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca dr. E. E., ki je prepričljivo pojasnil, da je bilo v času izdelave prvega izvedenskega mnenja dr. D. D. (12. 10. 2009) medicinsko znanje o fenomenu bolečine (nastanek, generiranje, vztrajanje) pomanjkljivo oziroma, da je znanje o kronični bolečini stvar zadnjih nekaj let. Kot je iz obširnih in prepričljivih izvedenskih mnenj ter izpovedb dr. E. E. in dr. B. B. povzelo že sodišče prve stopnje, sodobna strokovna literatura poudarja, da je doživljanje bolečine vedno psihološki fenomen, multidimenzionalen občutek, ki ga usmerjajo čustva, stališča in drugi zaznavni vplivi. Bolečinske reakcije se razlikujejo in odražajo kompleksne biosocialne povezave med genetskimi, razvojnimi, kulturnimi, okoljskimi in psihološkimi dejavniki. Ni mogoče torej govoriti o „normalni“ in „izredni“ bolečinski reakciji in tudi sodobna literatura ne piše več o tem, kaj in koliko sme boleti. Že zato toženka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je dr. D. D. ugotovil, da bi zdravljenje tožnikove bolečinske reakcije lahko trajalo le 3 do 5 tednov in da bi sodišče moralo upoštevati (le) njegovo mnenje.

11. Glede na prej opisana nova strokovna spoznanja o bolečini kot psihološkem fenomenu je sodišče prve stopnje v postopek utemeljeno pritegnilo izvedenca (klinično psihologinjo in fiziatra), ki se s kronično bolečino dejansko ukvarjata oziroma imata ustrezne klinične izkušnje. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče „prezrlo“ lasten sklep o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke - C. C. na katerega tudi sicer ni vezano.

12. Izvedenka dr. B. B. (klinična psihologinja), ki je opravila tudi klinično psihološko testiranje tožnika, je pojasnila, da je šlo v njegovem primeru najprej za „normalno“ bolečinsko reakcijo, ki je kasneje prešla v kronično bolečino. Po njenem mnenju je tožnik preprosta osebnostna struktura, ki je bolj ranljiv in slabše opremljen za spoprijemanje s stresom ter je njegovo reakcijo treba razumeti kot kumulacijo prejšnjih življenjskih dogodkov in odzivov nanje in vplivov osebnostnih lastnosti. Toženka se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo to upoštevati kot vzrok nastale škode, saj je po ustaljenem sodišču sodne prakse treba oškodovanca sprejeti takšnega kot je. Na pritožbene trditve, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom težave na psihičnem področju, je odgovorjeno že v razlogih sodišča prve stopnje in sicer, da te težave(3) niso zavzele trajne slike in prolongirale v psihično motnjo ali bolezen. Osebnih lastnosti oškodovanca, če pred tem niso bile manifestne na način, da bi mu povzročale težave, ni mogoče šteti kot podlago za deljeno vzročnost. Enako velja za predhodne poškodbe, za katere je dr. E. E. res zapisal, da so bile glede na (neustrezen(4)) način zdravljenja odlična podlaga za razvoj kronične bolečine ob prvem stresnem dejavniku. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik bolečin v rami do predmetnega škodnega dogodka ni imel in je svoje delo opravljal normalno.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta mnenji dr. B. B. in dr. E. E. pomanjkljivi in da izvedenca nejasnosti v mnenju nista odpravila niti, ko sta bila zaslišana. Tako dr. B. B. kot dr. E. E. sta toženkin dvom v „resnicoljubnost“ tožnika prepričljivo ovrgla s podrobnim opisom metode njunega dela, ki v največji možni meri izključuje „simuliranje“ tožnika(5) in tudi dovolj jasno odgovorila na vsa vprašanja pooblaščenke toženke.

14. Zmotno je nadalje stališče toženke, da bi ji moralo sodišče prve stopnje dopustiti vpogled v tožnikov zdravstveni karton, ker so v izvedenskih mnenjih navedeni različni datumi datume pregledov, poškodb in čas zdravljenja. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zadošča, da so karton pregledali izvedenci in da bi neposreden vpogled toženke brez soglasja tožnika pomenil prekomeren poseg v njegovo zasebnost. Kot izhaja iz zapisnikov zaslišanj, je toženka na nedoslednosti opozorila, izvedenci pa so ji na to odgovorili. Katera pravno relevantna vprašanja bi lahko (še dodatno) postavila izvedencem, če bi ji bilo dovoljeno pregledati tožnikov zdravstveni karton, v pritožbi (list. št. 926) ni pojasnjeno.

15. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 15.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa kot pretiran in neutemeljen zavrnilo. Tožnik se zavzema za celotno zahtevano odškodnino (20.864,63 EUR), toženka pa se predvsem ne strinja s tem, da je sodišče upoštevalo razvoj kronične bolečine, meni pa tudi, da je odškodnina previsoka. Na pritožbene trditve glede obstoja kronične bolečine je pritožbeno sodišče že odgovorilo in pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je sprva normalna bolečinska reakcija kasneje prešla v kronično bolečino in da je škodni dogodek glede na tožnikovo osebnostno strukturo pustil posledice v obliki kronične bolečine. Tudi glede intenzivnosti bolečin se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje dr. B. B., ki je pojasnila, da je samoocenjevanje bolečine kot izključno psihološkega fenomena nujno subjektivno in posledično ugotovilo, da tožnik svoje sedanje bolečine opisuje z intenzivnostjo 5 do 6 na lestvici 1 do 10, so bile bolečine ob poškodbi neznosne in da ga je pol leta hudo bolelo, potem pa je začelo „padati“. Jemlje veliko analgetikov. Tožnik je trpel tudi številne nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Bil je na številnih pregledih, tudi na konziliju kirurgov, opravil dve EMG preiskavi, deset fizioterapij, UZ, MRI. Bil je hospitaliziran v ... od 17. 11. do 28. 11. 2003 ter na Ortopedski kliniki v ... od 8. 1. 2004 do 16. 1. 2004, kjer je bila opravljena artroskopija desne rame z distenzijo in manipulacijo v narkozi. Od 8. 2. do 29. 2. 2004 je bil na termalnem zdravljenju in fizioterapiji v Termah ..., kasneje na več kontrolnih pregledih. Odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje.

16. Enako velja za odškodnino za strah, ki jo je sodišče odmerilo na 2.000,00 EUR. Na podlagi izvedenskih mnenj in izpovedbe tožnika je prepričljivo ugotovljeno, da tožnik ob škodnem dogodku ni občutil življenjsko ogrožujočega strahu, da pa se je približno leto dni po škodnem dogodku pojavil intenziven strah, ko bolečina kljub drugačnim zagotovilom ni izzvenela.

17. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo zahtevek iz naslova skaženosti, saj je sam povedal, da je brazgotina zanj nemoteča, pa tudi sodišče samo se je prepričalo, da je manjša in prekrita s pegami in se od daleč ne vidi. Glede nenaravne drže roke pa je sodišče na podlagi izvedenke, ki ji je tožnik povedal, da se je na držo sčasoma adaptiral, utemeljeno zaključilo, da duševnih bolečin zaradi tega ne trpi. Neutemeljene in protislovne so pritožbene navedbe, da tudi, če tožnika skaženost ne moti, to še ne pomeni, da ne trpi duševnih bolečin.

18. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo 15.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožnik meni, da mu pripada celotna zahtevana odškodnina (41.729,26 EUR), toženka pa, da je zahtevek v tem delu v celoti neutemeljen. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, ki skuša na podlagi ugotovitev detektiva (da tožnik vozi motor in tudi sicer lahko uporablja desno roko), izpodbiti zaključke sodišča prve stopnje, ki temeljijo na prepričljivem izvedenskem mnenju izvedenca dr. E. E. Le-ta je opravil meritve gibljivosti ramenskega sklepa ter meritev moči in mišic desne roke in ugotovil, da ima tožnik številne omejitve(6) v gibljivosti in moči, pri tožniku je bila ugotovljena tudi II. kategorija invalidnosti. Glede pritožbenih očitkov o neresnicoljubnosti tožnika, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te očitke prepričljivo zavrnil že izvedenec dr. E. E., ki je pojasnil, da je opravil tri serije meritev gibljivosti ramenskega sklepa, moči stiska pesti in EMG preiskavo mišic desnega ramenskega obroča in da se je izkazalo, da tožnik pri vsaki meritvi prikaže gib ali razvije moč, ki od prehodnega odstopa za manj kot 10 %, kar pomeni dobro ponovljivost meritev in kaže na to, da tožnik med preiskavo ni poskušal namenoma prikazati slabšega ali boljšega dosežka, ampak je pri vsakem poskusu sodeloval po najboljših močeh. Omejitve, ki jih trpi tožnik so torej objektivizirane z izvedenskim mnenjem in jih je sodišče pravilno ovrednotilo in iz tega naslova odmerilo 15.000,00 EUR, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje.

O izgubljenem zaslužku in renti

19. Pravno podlago za ta del zahtevka predstavlja določba 174. člena OZ, ki določa, da kdor prizadene drugemu telesno poškodbe ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške s tem v zvezi ter zaslužek izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

20. Tožnik zahteva povrnitev izgube na zaslužku za obdobje od 1. 10 2004 do 31. 8. 2012 (razen za mesece, v katerih je delal) in v bodoče(7) (renta), to je od 1. 11. 2013 naprej. Ni sporno, da je bila tožniku od 29. 9. 2004 dalje priznana pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije zaradi poškodbe pri delu in da je od 29. 9. 2004 do 31. 12. 2008 tožnik prejemal nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije, sporno pa je, ali je tožniku mogoče očitati, da ni dokončal poklicne rehabilitacije oziroma ali je pravočasno zatrjeval, da na predavanjih ni mogel pisati zapiskov.

21. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek, da se sodišče ni izreklo o ugovoru prekluzije. V 35. točki sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejstvo, da na predavanjih ni mogel pisati zapiskov, izrecno navedel res šele v vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo, da pa je že v tožbi (ko njegova poklicna rehabilitacija še ni bila zaključena) jasno navedel, da ima bolečo in omejeno gibljivost desnega ramenskega sklepa in posledično manjšo moč v desni roki in da ni več sposoben uporabljati desne roke kot pred škodnim dogodkom. Ker se je šele po prvem naroku za glavno obravnavo izkazalo, da tožnik ni zaključil poklicne prekvalifikacije, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožnikovih trditev ni štelo za prepozne in vzroke za nedokončano prekvalifikacijo ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo razliko v dohodku za čas od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 v skupnem znesku 15.381,05 EUR kot razliko med dohodkom, ki bi ga prejemal in med dejanskimi prejemki (kot jih je navedel tožnik v eni izmed pripravljalnih vlog), pravilna.

22. Tožbeni zahtevek v delu, kjer se zahteva povrnitev izgube zaslužke za obdobje po 1. 1. 2009 in za plačilo rente pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Za svojo odločitev je navedlo obširne in prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in se nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo (točka 45 in 46 obrazložitve). Zmotne so pritožbene navedbe tožnika, ki meni, da je izgubo zaslužka za to obdobje izkazal za več kot verjetno. Neizpodbijana je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik V relevantnem obdobju ni bil in tudi v bodoče ne bo v celoti nezmožen za delo, temveč le omejeno sposoben. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da tožnik v času od vložitve tožbe dela in prejema dohodek, da je prejemal tudi nadomestilo ZPIZ in socialno pomoč, zato je povsem upravičeno tožnika pozvalo, da navede, koliko znaša njegova izguba na zaslužku v obdobju od 1. 10. 2004 do danes in v bodoče upoštevajoč pri tem prejemke tožnika. Tožnik je temu pozivu ugodil le deloma in ni predložil podatkov o prejemkih za čas od decembra 2011 do novembra 2013 v Sloveniji in v Avstriji, čeprav iz listinskih dokazov izhaja, da je v tem obdobju delal v Avstriji in pridobival plačo. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil vseh relevantnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo možno opraviti celovito in zanesljivo oceno izgube na zaslužku od 1. 5. 2009 dalje oziroma presojo ali je od 1. 11. 2013 upravičen do plačila rente. Materialnopravno pravilen je pristop sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati le posameznih mesecev, kot to zahteva tožnik. Le na podlagi popolnih podatkov o dohodku v celotnem obdobju bi sodišče lahko zanesljivo sklepalo o izgubljenem dobičku, posledično pa tudi na izgubljeni dobiček v bodoče, glede na normalen tek stvari (tretji odstavek 168. člena OZ). Nenazadnje je bilo na podlagi odločb Zavoda za zaposlovanje ugotovljeno, da je znašala osnova za tožnikovo denarno nadomestilo v določenem obdobju 1.880,65 EUR bruto, kar po neizpodbijanem izračunu sodišča prve stopnje, pomeni, da je tožnik prejemal celo dohodke, ki so v neto znesku celo bistveno višji od tistih, ki jih je tožnik prejemal pred nezgodo.

O stroških postopka

23. Obe pritožbi grajata odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ker je ocenilo, da „je uspeh strank v postopku približno polovičen“. Poleg tega, da takšne odločitve niti ni mogoče preizkusiti (in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), bi bilo treba pri odločanju o stroških postopka ustrezno upoštevati, da je bila večina tožnikovih stroškov v tem postopku poravnanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči (odločba Bpp 561/2009 z dne 6. 1. 2010). Upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki delno ali v celoti uspe v postopku, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga mora povrniti nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke po zakoniti cesiji (46. in 48. člen ZBPP). Tudi zaradi realizacije terjatve do Republike Slovenije je treba stroške vsake od pravdnih strank odmeriti ter medsebojno pobotati.

24. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno izdelavo sklepa o stroških. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela glede glavne stvari in ker odgovora na pritožbo nista bila potrebna, je sodišče odločilo, da vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glede temelja je bilo ugotovljeno, da se je tožnik 4. 10. 2002 poškodoval pri delu kovača na kovaško-valjarskem stroju, namenjenem izdelovanju oziroma obdelavi jeklenih listnatih vzmeti. Delovni proces je potekal tako, da je v stroj najprej vstavil vzmetni list – obdelovanec, stroj ga je nato pri visoki temperaturi obdelal, zvaljal in s silo izvrgel. Da obdelovanec ne bi treščil ob tla, ga je moral kovač prestreči in z rokami amortizirati potisno silo izmeta. Tožnikovo poškodbo rame in vratu je povzročil prav eden izmed nenadnih močnejših udarcev. Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev nižjih sodišč, da je opisani stroj nevarna stvar in da je tožnikova instinsktivna reakcija na nenadni sunek obdelovanca pravnorelevantna posledica nevarnega položaja, ki jo je izzvalo delovanje nevarne stvari.

Op. št. (2): Le glede dejstva, da tožnik ni utrpel poškodb anatomskih in drugih struktur, da je prišlo zaradi refleksne napetosti mišic do bolečinske reakcije in da je tožnik v zvezi s tem opravil številne preglede in trpel neprijetnosti.

Op. št. (3): Depresivna reakcija leta 1994, hetero in avtoagresivno vedenje pod vplivom alkohola leta 1998 in akutna stresna reakcija leta 1999, ko je povzročil manjšo prometno nesrečo. Op. št. (4): Obravnavan je bil le ortopedski vidik poškodbe s številnimi slikanji, MRI, artroskopijo, ne pa tudi psihološki vidik generiranja bolečine; prekvalifikacija oziroma izobraževanje je bil kontraproduktiven ukrep ipd.

Op. št. (5): Dr. B. B. je med številnimi psihodiagnostičnimi preizkusi opravila tudi Rorschachov test in ga opisala kot najbolj pomembnega, ker gre za nestrukturiran material in posameznik ne ve, kaj se pričakuje in ne more prilagajati odgovorov. Dr. E. E. je opravil tri meritve moči pesti poškodovane roke, ker je znano, da če se oseba potrudi, rezultati ne odstopajo za več kot 10%, če pa hoče kdo namenoma prikazati slabe rezultate, pride do večjih razlik.

Op. št. (6): Ne zmore npr. dvigniti, spustiti, odmakniti ali primakniti rame v polnem obsegu, tudi, če je rama obremenjena le z lastno težo; ne more odročiti, priročiti, predročiti ali zaročiti cele roke z gibom v ramenskem sklepu; ne more z gibom upogiba v komolcu dvigniti več kot lahko breme nad višino pasu ... (in ostale omejitve, ki so povzete v 25. točki obrazložitve).

Op. št. (7): Pripravljalna vloga z dne 25. 11. 2013.