Jedro

Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dokaz o pravilnosti povratnice (smiselno enako: pravilno izpolnjene vrnjene sodne pošiljke) sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana zamudna sodba in sklep potrdita.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo tožencu plačilo 7.515 EUR s pripadki. S sklepom z dne 5. 12. 2019 je tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 345 EUR s pripadki.

2. Toženec se pritožuje zoper obe odločbi. V pritožbi zoper zamudno sodbo med drugim navaja, da mu tožba ni bila vročena. Toženec živi v večstanovanjski hiši, nabiralnik je pri vhodnih vratih, pred vhodom pa je 1,5 m visoka plastična ograja, ki se prosto odpira. Poštar večkrat zatakne pošto kar za ograjo. Toženec je na to nepravilnost pošto večkrat opozoril. Ob ograji je pločnik, kjer hodi veliko ljudi. Možno je, če je bilo obvestilo zataknjeno za ograjo, da ga je odpihnil veter ali ga je vzel kdo od mimoidočih. Iz sodbe izhaja, da naj bi bila tožba tožencu vročena 29. 1. 2018, torej še pred pošiljatvijo regresnega zahtevka in opomina tožnice. Toženec je pričakoval tožbo, zato je nelogično, da nanjo ne bi odgovoril. Tožba je tudi nesklepčna, kar pritožba podrobneje pojasni.

3. V pritožbi zoper sklep o stroških kot bistveno navaja, da je ta preuranjen, ker je toženec vložil pritožbo zoper zamudno sodbo.

4. Tožnica je na pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

5. Pritožba je bila višjemu sodišču prvič predložena dne 24. 9. 2020. Sodišče druge stopnje je na podlagi tretjega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku1 zadevo z dopisom vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi poizvedbe o zatrjevanih kršitvah določb postopka. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe pri Pošti Slovenije in pridobilo pisno izjavo priče A. A. V poročilu z dne 21. 7. 2021 je zaključilo, da je bila vročitev pravilno opravljena. V nadaljevanju sta v zvezi s postopkom ugotavljanja morebitnih kršitev vložila toženec dve in tožnica tri vloge; toženec vztraja, da vročitev ni bila pravilno opravljena, tožnica pa nasprotno, da je bilo vse v redu.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

_Glede pravilnosti vročitve:_

7. Vprašanje, ali je bila fikcijska vročitev tožbe v odgovor leta 2019 opravljena pravilno ali ne, je srž te zadeve. Po izvedenem postopku po 346. in 346.a členu ZPP ter glede na vse dokaze v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila vročitev pravilna in da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP (pravilna vročitev tožbe v odgovor).

8. Res je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve napačno zapisalo, da naj bi bila tožba vročena 29. 1. 2018, vendar je iz spisa (vrnjena sodna pošiljka z uradnimi zaznamki poštnih delavcev na redni št. 6, poročilo pošte z dne 19. 11. 2020, redna št. 31) razvidno, da je bila vročitev opravljena 29. 1. 2019. Napaka v letnici je očiten lapsus (pisna pomota), ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje ni posebej podrobno obrazložilo zaključka, da je bila tožba pravilno vročena v odgovor 29. 1. 2019, vendar je odločitev kljub temu mogoče preizkusiti in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz vrnjene sodne pošiljke (redna št. 6 spisa) je razvidno, da je bilo prvo obvestilo o prispelem pismu v smislu tretjega odstavka 142. člena ZPP puščeno v toženčevem hišnem predalčniku 14. 1. 2019. Nadalje je iz vrnjene pošiljke razvidno (uradni zaznamek z dne 30. 1. 2019), da po poteku 15-dnevnega roka pošiljke v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP ni bilo mogoče pustiti v toženčevem hišnem predalčniku, ker je bil ta neuporaben. Pripisano je: »ograja je zaklenjena, nemogoč dostop do hiše in HP-ja.«

10. Če so zgoraj navedeni podatki točni, je bila vročitev s fikcijo opravljena s potekom 15-dnevnega roka od pustitve prvega obvestila (14. 1. 2019), torej 29. 1. 2019 (četrti odstavek 142. člena ZPP). Toženec izpodbija, da vročitev ni bila pravilno opravljena in zatrjuje, da poštar večkrat kakšno pošto zatakne za ograjo; hkrati zatrjuje, da je ograja odprta in predalčnik prosto dostopen.

11. Iz poročila pošte z dne 19. 11. 2020 izhaja, da 14. 1. 2019 na naslovu ni bilo [nobene] osebe za prevzem, zato je bilo obvestilo o pošiljki puščeno v hišnem predalčniku. Naslovnik pošiljke na pošti ni prevzel, zato je bila po preteku roka predana v dostavo, da bo vložena v njegov predalčnik, kar pa 30. 1. 2019 ni bilo mogoče, ker je bil predalčnik neustrezen. Predalčnik je nameščen za ograjo. Večkrat se dogaja, da je ograja zaklenjena, zato ni mogoče do predalčnika, včasih pa je v vratcih predalčnika ključ, kar onemogoča varno dostavo pošiljk. Pošta navaja tudi, da nimajo evidentiranih nobenih reklamacij v zvezi z dostavo pošiljk na naslov P., Z. 12. Pismonošinja A. A. je v pisni izjavi priče z dne 8. 1. 2021 (list. št. 63) navedla, da nikoli ni zatikala pošiljk za ograjo, obvestila o pošiljkah pa le, če so bila vrata ograje zaklenjena ali če je bil predalčnik odklenjen ali če je bil v njem ključek. Podrobnosti konkretnega vročanja se zaradi časovne oddaljenosti ne spominja. Na podlagi poročila pošte in pisne izjave priče je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila vročitev pravilna. Toženec v odgovoru na poročilo sodišča z dne 28. 7. 2021 med drugim navaja, da je imel vedno urejen in dostopen hišni predalčnik, pismonošinja pa sama priznava, da je zatikala obvestila za ograjo, kar se je očitno zgodilo tudi v tem primeru. Obvestilo bi moralo biti puščeno na vratih stanovanja in ne na ograji. To v bistvenem ponovi tudi v drugi vlogi.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na pisno izjavo pismonošinje niti ni več sporno, da pismonoša občasno zatakne za ograjo kakšno obvestilo o pošiljki; zato tudi ni več potrebe po zaslišanju toženca in prič, ki so bile v pritožbi predlagane za dokaz tega dejstva (da so obvestila občasno zataknjena za ograjo). Vendar pa iz zaznamka na vrnjenem sodnem pisanju na redni št. 6 izhaja, da je bilo prvo obvestilo o prispelem sodnem pisanju puščeno v toženčevem hišnem predalčniku in ne na vratih ali ograji. Pravilno izpolnjena povratnica oz. vročilnica je javna listina, enako vrnjeno sodno pisanje z ustreznimi zaznamki o (neuspešnem) poskusu dejanske vročitve. Če držijo toženčeve navedbe, da ima hišni predalčnik vedno urejen in prosto dostopen, ni videti nobenega razloga, da bi pismonoša obvestila zatikal za ograjo, saj je mnogo lažje (pa tudi v skladu z zakonom), da jih vloži v hišni predalčnik. Torej so že same navedbe toženca protislovne in zato neprepričljive. Nadalje je toženec zatrjeval, da je na domnevne nepravilnosti pri vročanju večkrat opozoril pristojno pošto, vendar za to ni predložil nobenega dokaza; sodišče prve stopnje je opravilo na pošti poizvedbe tudi o tem in pošta je sporočila, da niso prejeli nobenih reklamacij. Torej so toženčeve trditve o večkratnem (!) reklamiranju domnevnih nepravilnosti pri dostavi pošiljk neresnične ali v najboljšem primeru nedokazane.

14. Zaznamek na vrnjeni pošiljki je torej skladen s pojasnilom pošte z dne 19. 11. 2020, da je bilo prvo obvestilo v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP vloženo v toženčev hišni predalčnik. Četudi je pismonošinja v izjavi z dne 8. 1. 2021 zapisala, da občasno pusti obvestilo na ograji, če ne more dostopati do hišnega predalčnika ali če je ta neuporaben (odklenjen), to še nikakor ne pomeni, da se je tako zgodilo tudi v navedenem primeru. V zaznamku z dne 30. 1. 2019 je vročevalec (pismonoša) jasno zapisal, da sodnega pisanja (kuverte) ni mogoče vročiti v predalčnik, ker ta ni dostopen, saj je ograja zaklenjena. Tudi iz poročila pošte in pisne izjave pismonošinje izhaja, da je toženčeva ograja občasno zaklenjena, tako da ni mogoče dostopati do predalčnika. Pritožbeno sodišče ne vidi prav nobenega razloga, zakaj bi si več poštnih delavcev take okoliščine izmislilo. Če bi bil toženčev predalčnik prosto dostopen tudi 30. 1. 2019 (kot smiselno trdi pritožba in odgovora na poročilo sodišča prve stopnje), ni nobenega razloga, da ne bi vročevalec vanj vložil sodnega pisma, saj je to lažje in hitreje kot pa pisati uradni zaznamek o tem, da predalčnik ni dostopen in nato nositi nevročeno pošiljko nazaj na pošto. Pritožbene trditve torej ne vzdržijo logične presoje. Ko se k temu doda okoliščina, da je pritožnik neresnično navajal o večkratnih reklamacijah na pošti, in da se tako poročilo pošte kot izjava pismonošinje skladajo z zaznamki na vrnjeni pošiljki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni uspel izpodbiti domneve, da javna listina – vrnjena sodna pošiljka z uradnimi zaznamki vročevalca – ne vsebuje resničnih dejstev.

15. Pritožnik nadalje pojasnjuje, da se je že pred vročitvijo pogajal s tožnico in da je torej pričakoval vročitev tožbe, zato naj bi bilo nelogično, da ne bi sprejel tožbe. Vendar nadalje navaja (6. stran pritožbe), da se je še po prejemu regresnega zahtevka še pogajal s tožnico in da je očitno medtem, ko je toženec še vlagal odgovor na regresni zahtevek, zoper njega že tekel sodni postopek, za katerega ni vedel. Če drži slednje (da naj bi sodni postopek tekel že, ko se je toženec še pogajal oziroma vlagal odgovor na regresni zahtevek), potem ne drži, da je toženec (že) pričakoval tožbo. Pa tudi, če bi jo toženec že pričakoval, to še ne izključuje možnosti, da je bilo obvestilo pravilno vročeno, pa toženec kljub temu ni prevzel pošiljke in posledično ne odgovoril na tožbo. Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dokaz o pravilnosti povratnice (smiselno enako: pravilno izpolnjene vrnjene sodne pošiljke) sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.2 Res je, da toženec v tem primeru ni zgolj pavšalno zanikal prejema pošiljke, vendar so se nekatere trditve izkazale za neresnične (o reklamacijah na pošti), druge pa so logično nevzdržne oz. zelo malo verjetne (da bi poštar zatikal obvestila za ograjo, če je toženčev predalčnik vedno prosto dostopen in uporaben). Glede na vse zgoraj povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mnogo bolj kot toženčeve nekonsistentne navedbe verjetna različica, ki izhaja iz poročila pošte ter pisne izjave priče – vročevalke (in je skladna z zaznamki na vrnjenem sodnem pismu): da je toženčev predalčnik občasno nedostopen zaradi zaklenjene ograje; ob prvem poskusu vročitve je bil dostopen, zato je pismonošinja vanj vložila prvo obvestilo, medtem ko so bila ob drugem poskusu vrata ograje zaklenjena, zato pisma ni bilo mogoče vložiti v hišni predalčnik. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila vročitev tožbe v odgovor pravilno opravljena.

_Glede (ne)sklepčnosti:_

16. Dejstvo, da toženec ni odgovoril na tožbo, po ZPP vzpostavi fikcijo (neizpodbitno domnevo), da so resnična dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi. Sodišče mora pred izdajo zamudne sodbe še preveriti, ali je tožba sklepčna, torej, ali zakon glede na v tožbi zatrjevana dejstva predvideva pravno posledico, kakršno zahteva tožnik. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tudi na to vprašanje odgovorilo pritrdilno in po oceni sodišča druge stopnje je ta presoja pravilna.

17. Bistvo tožbenih trditev tožnice je, da je toženec prijavil škodni primer (izliv vode), ki je bil pri tožnici ugodno rešen in tožencu izplačana zavarovalnina, vendar se je naknadno izkazalo, da škodnega dogodka in škode (za katero je bila izplačana zavarovalnina) sploh ni bilo. Šlo naj bi torej za t. i. zavarovalno goljufijo. Civilnopravno je torej šlo za premik premoženja brez pravne podlage (ker niso bili izpolnjeni pogoji iz zavarovalne pogodbe), torej neupravičeno obogatitev, in hkrati tudi za povzročitev škode (z lažnim prikazom zavarovalnega primera, ki ga sploh ni bilo). Tožničine trditve tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti zadoščajo za sklepčnost tožbe (oziroma nastanek pravne posledice, kot jo predlaga tožba), protipravnost je jasna (kršitev zavarovalne pogodbe) in škoda prav tako (neutemeljeno izplačana zavarovalnina). Nasprotno zatrjevanje toženca (obširno, vendar v veliki meri nekonkretizirano) je neutemeljeno. Za nastanek civilnopravne obveznosti ni potrebno, da bi bil kdorkoli (že) obsojen v kazenskem postopku, zato je brezpredmetno sklicevanje na domnevo nedolžnosti.

18. Pritožbene navedbe na sedmi strani pritožbe o nesklepčnosti in negativnih dejstvih so pretežno nerazumljive. Katere so bistvene trditve, ki so potrebne za sklepčnost tožbe v tem primeru, je pojasnjeno zgoraj. Da se zavarovalnici prijavljeni (domnevni) škodni dogodek ni zgodil, da torej škode sploh ni bilo (in je bila torej lažno naznanjena), je negativno dejstvo, ki ga tožnica ne more dokazati. Zatrjevanje takega negativnega dejstva zadošča za sklepčnost odškodninskega in/ali obogatitvenega zahtevka iz naslova zavarovalne goljufije.

_Sklepno in o stroških:_

19. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v tej zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo zamudno sodbo (353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi o stroških odločilo pravilno. Tožnica jih ni priglasila v tožbi, temveč naknadno, po izdaji zamudne sodbe (ki je bila izdana brez obravnavanja), zato je sodišče o njih odločilo še pred pravnomočnostjo zamudne sodbe skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZPP. Odločitev, da mora toženec tožnici povrniti stroške, je utemeljena na 154. členu ZPP (načelo uspeha v pravdi), odmere stroškov po višini pa pritožnik ne izpodbija.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi sklep o stroških pravilen, pritožba pa ni utemeljena. Ker tudi glede tega sklepa niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP).

22. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Sodba VSRS II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in številne druge odločbe.