Jedro

V primerih, ko ne gre za izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, temveč mora dolžnik izprazniti nepremičnino, ki ni in ni bila v njegovi lasti, ne pride v poštev presoja sorazmernosti med višino upnikove denarne terjatve in posegom v dolžnikovo lastninsko pravico, ko bi bilo slednjo mogoče obvarovati, če bi se dolžniku dala možnost, da terjatev v času odloga poplača. Sodišče mora v takem primeru tehtati med upnikovo pravico do učinkovite izvršbe in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki ni absolutne narave. Sodna praksa, ki priznava poslabšanje zdravja kot pravno priznano škodo, se nanaša na težka bolezenska stanja, ki dolžnike resneje ogrožajo. Dolžnik se je imel do sedaj že možnost iz nepremičnine izseliti oziroma je po določenem času od nastanka izvršilnega naslova utemeljeno pričakovanje, da si je dolžnik prizadeval dobiti nastanitev oziroma vsaj začel ustrezen postopek. Na dolžniku je namreč breme, da si v določenem razumnem času zagotovi nadomestno bivanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za odlog izvršbe z dne 13. 7. 2020 zavrnilo (1. točka izreka sklepa) in odločilo, da je dolžnik dolžan povrniti upnici za odgovor na predlog za odlog s strani pooblaščenca 112,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen in ima take pomanjkljivosti, da se ga ne more preizkusiti. Iz izjave upnice z dne 2. 2. 2001 izhaja, da upnica dolžniku dovoljuje, da živi v zidanici. Dolžnik je prepričan, da bo sodišče v obnovljenem pravdnem postopku odločilo v njegovo korist, torej, da bo ugodilo dolžnikovemu zahtevku po nasprotni tožbi, da je v korist dolžnika ustanovljena doživljenjska brezplačna služnost stanovanja in se mu ne bo treba izseliti. Predlog za odlog ne predstavlja novote. Dolžnik je pojasnil, da mu je znano, da ima namen upnica predmetni vikend prodati, dolžnik pa bo tako ostal brez svojega doma. O teh navedbah dolžnika se sodišče sploh ni izjasnilo. Ker je dolžnik izkazal, da bo pretrpel nenadomestljivo škodo in da bo ta škoda večja, kot bi z odlogom izvršbe nastala upnici (njena škoda bi bila zgolj v odložitvi prodaje), bi moralo sodišče njegovemu predlogu za odlog izvršbe ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica je odgovorila na pritožbo, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki se nanašajo na pravico dolžnika, ki biva v nepremičnini, niso pravno pomembni v izvršilnem postopku, pač pa prej v pravdnem postopku. Dolžnikovo zatrjevanje škode, ker da se bo moral izseliti, ni utemeljeno. Dolžnik je imel čas od 10. 7. 2019, da si zagotovi nadomestno bivanje in ni stvar upnika, da mu zagotavlja nepremičnino za njegovo prebivanje, saj je z izvršilnim naslovom dolžniku naložena izselitev iz nepremičnine. Dolžnik pa tudi ne zatrjuje, da bi si urejal drugo bivališče in sama škoda, ki je neposredna posledica prisilne izpolnitve tistega, česar dolžnik ne želi sam storiti, tudi ni posebno upravičen razlog za odlog izvršbe (prav tako pa tudi ne slabo zdravstveno in premoženjsko stanje dolžnika). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrnilo. Odločitev je pravilna.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sklep ni obrazložen ter ga ni možno preizkusiti. Obrazložitev sklepa je sicer res jedrnata, vendar pa je jasna in iz nje izhajajo razlogi za sprejeto odločitev. Pravilnost teh razlogov je v pretežnem delu vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Res je sodišče prve stopnje pomotoma navedlo, da naj bi dolžnik v predlogu za odlog navajal nedovoljene novote, vendar pa je o dolžnikovih navedbah odločilo vsebinsko. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

8. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na pravico bivanja dolžnika v nepremičnini, za odločitev o predlogu za odlog niso pravno pomembni, temveč bodo te navedbe obravnavane v pravdnem postopku v okviru odločanja o dolžnikovem predlogu za obnovo postopka. Višje sodišče se zato o njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje se je le-to opredelilo o navedbah dolžnika, da bo izgubil dom, saj je navedlo, da dolžnik ne more uspeti s sklicevanjem na škodo zaradi izselitve. Gre namreč za škodo, ki je redna posledica izvršbe, zato bi moral dolžnik nenadomestljivo škodo utemeljiti še z drugimi konkretnimi navedbami o škodi, ki bo nastala na drugih njegovih dobrinah. V danem ne gre za izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, temveč mora dolžnik izprazniti nepremičnino, ki ni in ni bila v njegovi lasti. Ne pride torej v poštev presoja sorazmernosti med višino upnikove denarne terjatve in posegom v dolžnikovo lastninsko pravico, ko bi bilo slednjo mogoče obvarovati, če bi se dolžniku dala možnost, da terjatev v času odloga poplača. Sodišče mora v takem primeru tehtati med upnikovo pravico do učinkovite izvršbe in pravicami iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki niso absolutne narave. Dolžnik se je v predlogu dodatno le pavšalno skliceval, da je srčni bolnik, vendar pa so tovrstne zdravstvene težave pogoste in pogosto lahko dobro kontrolirane ter dolžnik ni zatrjeval zelo hudega zdravstvenega stanja, ki bi se s takojšnjo opravo izvršbe izjemno poslabšalo in dolžnika hudo ogrožalo. Sodna praksa, ki priznava poslabšanje zdravja kot pravno priznano škodo, se nanaša na težka bolezenska stanja, ki dolžnike resneje ogrožajo,1 česar pa dolžnik ni trdil. 10. Višje sodišče je v tej zadevi že s sklepom II Ip 1083/2020 z dne 26. 8. 2020 pojasnilo, da se je imel dolžnik do sedaj že možnost iz nepremičnine izseliti oziroma je po določenem času od nastanka izvršilnega naslova utemeljeno pričakovanje, da si je dolžnik prizadeval dobiti nastanitev oziroma vsaj začel ustrezen postopek. Na dolžniku je namreč breme, da si v določenem razumnem času zagotovi nadomestno bivanje (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča, Up-474/20-10 z dne 15. 6. 2020). Ne more iti na breme upnika, da dolžniku zagotavlja nepremičnino za njegovo prebivanje, saj je z izvršilnim naslovom dolžniku naloženo, da se iz nepremičnine izseli. Takšna razlaga pogojev za odlog bi v celoti izničila učinek sodne odločbe, ki je izvršilni naslov.

11. Pritožnik v tem postopku ponovno ne zatrjuje, da bi si stanovanjsko problematiko urejal, sama škoda, ki je neposredna posledica prisilne izpolnitve tistega, česar dolžnik ne želi sam storiti, pa ni pravno upošteven razlog (posebno upravičen razlog) za odlog izvršbe (tako že citirani sklep tukajšnjega višjega sodišča).

12. Po povedanem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-171/16, kjer je dolžnica zatrjevala izjemno slabo zdravstveno stanje po dveh možganskih operacijah, z njo pa je živel tudi invalidni sin.