Jedro

Po 147. členu SZ je lastnik stanovanja dolžan skleniti najemno pogodbo z občani, ki so ob uveljavitvi SZ imeli stanovanjsko pravico. Toženca sta pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklenila šele v novembru leta 1992. Torej toženca ob uveljavitvi SZ nista imela stanovanjske pravice in nimata pravice zahtevati sklenitve najemne pogodbe.

Iz 590. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in iz 60. člena SZ izhaja, da podzakup oziroma podnajemno razmerje preneha v vsakem primeru, ko preneha zakup oziroma najemno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženi stranki stanovanjsko razmerje prenehalo. Torej je na podlagi 60. člena SZ prenehalo tudi podnajemno razmerje med prvotoženo in drugo ter tretjetoženo stranko.

Drugotožena in tretjetožena stranka sta uporabljali stanovanje, ne da bi z lastnikom sklenili najemno pogodbo, torej sta uporabljali stanovanje nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je prvotoženi stranki prenehalo stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da so vsi trije toženci dolžni izprazniti sporno stanovanje. Nasprotni tožbeni zahtevek drugotožene in tretjetožene stranke na sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino za sporno stanovanje pa je zavrnilo kot neutemeljen. V postopku se je tožeči stranki kot stranska intervenientka pridružila tudi denacionalizacijska upravičenka do spornega stanovanja.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili drugotožena in tretjetožena stranka. Sodišče druge stopnje je njuno pritožbo proti sodbi v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko zavrglo. V preostalem delu pa je njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje sta drugotožena in tretjetožena stranka vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Drugotožena in tretjetožena stranka predlagata, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Drugotožena in tretjetožena stranka v reviziji navajata, da je napačna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je prvotožena stranka prenehala uporabljati stanovanje že leta 1991. Po mnenju drugotožene in tretjetožene stranke je bila tožba za izpraznitev stanovanja vložena proti prvotoženi stranki šele po dveh letih. Že pred tem je prvotožena stranka s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sodno overjena 18.11.1992, na drugotoženo in tretjetoženo stranko prenesla imetništvo stanovanjske pravice. Po mnenju drugotožene in tretjetožene stranke je sodišče kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je ocenjevalo veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne da bi bil v to smer postavljen tožbeni zahtevek in ne da bi za to obstajali dejanski ali pravni razlogi. Tudi odločitev sodišča, da imata drugotožena in tretjetožena stranka status podnajemnikov je po mnenju drugotožene in tretjetožene stranke napačna. Toženi stranki v reviziji navajata, da sodišče ni napravilo nobenih zaključkov o tem, kakšno je bilo uživanje in uporaba stanovanja zadnjih šest mesecev pred vložitvijo tožbe in kakšen status imajo toženci spričo sklenjene pogodbe.

Drugotožena in tretjetožena stranka v reviziji ugovarjata aktivno legitimacijo tožeče stranke. Po njunem mnenju je aktivno legitimirana denacionalizacijska upravičenka. Po mnenju toženih strank bi morali sodišči prve in druge stopnje ugotoviti kdaj je lastništvo stanovanja prešlo iz družbene lastnine v last denacionalizacijske upravičenke, ker to ni pomembno le zaradi aktivne legitimacije, temveč tudi zaradi sklenitve najemne pogodbe.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Drugotožena in tretjetožena stranka sta v reviziji navedli, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP, ker sta ocenjevali veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne da bi bil v to smer postavljen tožbeni zahtevek. Toženi stranki sta vložili nasprotno tožbo, s katero sta od sodišča zahtevali, naj odloči, da je tožeča stranka z njima dolžna skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino. Toženi stranki sta zatrjevali, da imata pravico do sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino na podlagi stanovanjske pravice, ki sta jo od prvotožene stranke pridobili na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče je zato moralo presojati, ali sta toženca na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju pridobila stanovanjsko pravico. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Drugotožena in tretjetožena stranka v reviziji ugovarjata aktivno legitimacijo tožeče stranke. Po njunem mnenju je aktivno legitimirana denacionalizacijska upravičenka. Po 2. odstavku 58. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96 - SZ) je za vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja aktivno legitimiran lastnik stanovanja. Po 16. členu Zakona o denacionalizaciji se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da postopek denacionalizacije še ni bil končan. Torej je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da denacionalizacijska upravičenka še ni postala lastnica spornega stanovanja. Sodišči sta tudi pravilno uporabili določbo 2. odstavka 113. člena SZ in ugotovili, da je O. L. C. lastnica spornega stanovanja in zato aktivno legitimirana za vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja po 58. členu SZ.

Drugotožena in tretjetožena stranka v reviziji navajata, da je napačna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je prvotožena stranka prenehala uporabljati stanovanje že leta 1991. S temi navedbami toženca uveljavljata zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga, po 3. odstavku 385. člena ZPP, revizije ni mogoče vložiti.

Tožba za izpraznitev stanovanja je bila potrditvah drugotožene in tretjetožene stranke vložena proti prvotoženi stranki šele po dveh letih. Že pred tem je prvotožena s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sodno overjena 18.11.1992, na drugotoženo in tretjetoženo stranko prenesla imetništvo stanovanjske pravice. Zato toženca menita, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in napačno odločili, da imata status podnajemnikov. Toženi stranki v reviziji navajata, da sodišče ni napravilo nobenih zaključkov o tem, kakšno je bilo uživanje in uporaba stanovanja zadnjih šest mesecev pred vložitvijo tožbe in kakšen status imajo toženci spričo sklenjene pogodbe. Navedbe tožencev v reviziji si nasprotujejo. Toženca sama navajata, da sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da imata toženca status podnajemnikov. Torej nikakor ne more držati trditev, da sodišče ni napravilo nobenih zaključkov o tem, kakšen status imata toženca spričo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Stanovanjsko pravico je bilo mogoče pridobiti na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l.SRS, št. 35/82, v nadaljevanju ZSR). Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona 19.10.1991 pa stanovanjske pravice na stanovanju sploh ni bilo mogoče več pridobiti. Po 147. členu SZ je lastnik stanovanja dolžan skleniti najemno pogodbo z občani, ki so ob uveljavitvi SZ imeli stanovanjsko pravico. Toženca sta pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklenila šele v novembru leta 1992. Torej toženca ob uveljavitvi SZ nista imela stanovanjske pravice in nimata pravice zahtevati sklenitve najemne pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo in tudi pravilno ugotovili, da je nasprotna tožba tožencev na sklenitev najemne pogodbe neutemeljena. Torej je pravilna tudi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da sta na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju toženca lahko pridobila kvečjemu status podnajemnikov. Iz 590. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in iz 60. člena SZ izhaja, da podzakup oziroma ponajemno razmerje preneha v vsakem primeru, ko preneha zakup oziroma najemno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženi stranki stanovanjsko razmerje prenehalo. Torej je na podlagi 60. člena SZ prenehalo tudi podnajemno razmerje med prvotoženo in drugo ter tretjetoženo stranko. Drugotožena in tretjetožena stranka sta uporabljali stanovanje, ne da bi z lastnikom sklenili najemno pogodbo, torej sta uporabljali stanovanje nezakonito. Obrazloženo je bilo tudi, zakaj drugotožena in tretjetožena stranka od tožeče stranke ne moreta zahtevati sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Torej sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo 58. člena SZ in ugodili tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da sta tudi drugotožena in tretjetožena stranka dolžni izprazniti stanovanje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.