Jedro

"Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači za obdobje od junija 2017 do februarja 2022 v zneskih, navedenih v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik iz naslova prikrajšanja pri plači zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.041,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da že sama narava spornih vojaških aktivnosti ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Meni, da ji je sodišče prve stopnje napačno naložilo dokazno breme. Izpodbijana sodba je zanjo sodba presenečenja. Opozarja na skope tožnikove navedbe. Glede varovanja državne meje sodišču prve stopnje očita, da je le pavšalno zaključilo, da ta naloga ne odstopa od aktivnosti straže, in da ni opravilo dokazne ocene o tem, ali ta naloga predstavlja vojaško operacijo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njenih navedb, da se je tožnik na varovanju državne meje usposabljal. Izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotku iz 8. člena ZPP, saj ni dokazno ocenilo izpovedi priče A. A. in listin, ki jih navaja v 24. točki obrazložitve sodbe. Nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede opredelitve definicije vojaške operacije. Meni, da je varovanje državne meje v vtoževanem obdobju predstavljalo vojaško operacijo in da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju glede dejstva pričetka odrejene pripravljenosti glede varovanja meje. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo vojaka v času operacije B. ni potekalo drugače kot pred tem, ko vojaki niso imeli odrejene pripravljenosti. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ko je namesto primernosti rotacij zaposlenih ugotavljalo, ali so bile te sploh možne. Sodišče prve stopnje je prezrlo lastno ugotovitev, da je bil sistem varovanja državne meje s pripravljenostjo vojakov bolj učinkovit. Nadalje opozarja na protispisnost ocene izpovedbe priče C. C. glede ilegalnih prehodov. Ker je število le-teh v letu 2019 in kasneje poraslo, sistem rotacij ni bil zadosten. Nasprotuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da se dejavnost varovanja državne meje ne opravlja v okviru izrednih dogodkov. Glede straže pa sodišču prve stopnje očita, da je njene navedbe zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo VSRS VIII Ips 196/2018. Dokazna ocena je pavšalna in se je ne da preizkusiti. Ne drži obrazložitev, da nobena od prič ni izpovedala, da bi se sedaj straža v posledici neodrejene pripravljenosti izvajala manj kvalitetno. Prav nasprotno. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da rotacije niso smotrne in da je kvaliteta varovanja manjša. 3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo od junija 2017 do februarja 2022 (pri čemer so nekateri meseci izključeni), ko je kot vodni podčastnik v četi za oskrbo opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vojaške vaje oziroma usposabljanja. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe (glede nalog straže in varovanja državne meje) tožbenemu zahtevku ugodilo, ker naloge straže in varovanje državne meje, ki jih je opravljal tožnik, predstavljajo "običajno službo" v mirnodobnem času in ker gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je primerno in mogoče izvesti tudi s sistemom rotacij. Posledično je zaključilo, da navedene aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ker je moral biti tožnik v času pripravljenosti za delo takoj na razpolago toženki in ni smel zapuščati odrejenega kraja, s svojim časom ni mogel razpolagati in se ni mogel brez omejitev posvečati svojim interesom, je zaključilo, da se ta čas pripravljenosti šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. 7. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da že sama narava obravnavanih aktivnosti (straže in varovanja državne meje) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Iz sodbe SEU C-742/19 izhaja, da se navedena direktiva - razen v izjemoma navedenih primerih (ki jih je treba ozko razlagati) - uporablja tudi za organizacijo delovnega časa oboroženih sil. 8. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe te Direktive, oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi Direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. 9. V konkretni zadevi ne gre za sodbo presenečenja, o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala in zato strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati, česar pa toženka v pritožbi ne zatrjuje.

10. Toženka zmotno vztraja pri navedbah o tožnikovi pomanjkljivi trditveni podlagi. Razloge v zvezi s tem ugovorom je sodišče prve stopnje podalo v točkah 6 in 7 obrazložitve sodbe. Tožnik je navedel delo, v okviru katerega mu je bila stalna pripravljenost odrejena, ter zatrdil, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi SEU C-742/19 izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Tudi sicer med strankama ni bilo sporno število ur stalne pripravljenosti in kdaj je bila ta opravljena, kolikšno plačilo je iz tega naslova prejel in kdaj ga je prejel, prav tako ni bilo sporno, da je bil tožnik v času pripravljenosti za delo v odrejenem kraju, ki ga ni smel zapustiti.

11. Ne držijo pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe in o pomanjkljivi dokazni oceni. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je vestna, skrbna in prepričljiva, kot to predpisuje 8. člen ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

12. Sodišče prve stopnje je tako obširno in pravilno obrazložilo, zakaj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da naloge varovanja državne meje, ki jih je opravljal tožnik, niso izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Ne drži torej pritožbeni očitek o pavšalnem zaključku, da ta naloga ne odstopa od aktivnosti straže. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da se je tožnik na varovanju državne meje usposabljal. Da varovanje državne meje ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 26. točki obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi v pritožbi izpostavljeno izpoved priče dr. A. A. (v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Enako velja za v pritožbi izpostavljeno listino - Direktivo št. 13-11, na podlagi katere se je izvajala operacija B. Pri tem pa za odločitev v tej zadevi ni važno, kaj vse je navedeno v tej listini oziroma katere naloge vojske vse so v njej navedene, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa je bistveno le, ali naloge, ki jih je opravljal tožnik, predstavljajo izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES.

13. Nerazumljive so pritožbene navedbe o definiciji vojaške operacije, ki naj bi jo sodišče prve stopnje podalo v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in naj ne bi bila v skladu z naziranji toženke. V tej točki obrazložitve namreč ni podana prav nobena definicija vojaške operacije. Se pa je sodišče prve stopnje v zvezi z definicijo vojaške operacije v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na pojasnilo vojaške stroke - priče dr. A. A. (priloga B19), ki ga je v spis vložila prav toženka.

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje tudi po poimenovanju te aktivnosti v "operacijo B." ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem, kot je razvidno iz obrazložitve, temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Vsekakor bi tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavljala "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, v kolikor bi bile podane tudi druge okoliščine, ki bi neobhodno terjale neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

15. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da se je v letu 2019 spremenila organizacija delovanja SV na meji tako, da je bila namesto rotacije pripadnikom SV odrejena stalna pripravljenost. Ta zaključek, ki je nenazadnje skladen s toženkinimi trditvami, ni v nasprotju z obrazložitvijo v 25. točki izpodbijane sodbe, v kateri sodišče prve stopnje zgolj povzema izpovedbe prič, in ne gre torej za zaključke samega sodišča, kot poizkuša to prikazati pritožba. Naveden zaključek sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z izrekom, saj je, kot izhaja iz 44. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, tožniku prisojeno prikrajšanje v zvezi z varovanjem meje šele od marca 2020 dalje, torej za čas, ko mu je bila odrejena stalna pripravljenost. 16. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delo tožnika v času "operacije B." ni potekalo drugače kot pred tem, ko vojaki na meji niso imeli odrejene pripravljenosti. Še zmeraj je vojak patruljiral skupaj s policistom, opazoval in nudil podporo policiji pri morebitnih izrednih dogodkih, pri čemer je bila njegova osnovna naloga varovanje policista, ne pa izvedba policijskih postopkov. V zvezi s tem zaključkom je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpoved priče C. C., saj je tudi on v svoji izpovedbi potrdil, da je tožnik po letu 2019 spremljal in varoval policista, tako kot od leta 2015 dalje, kar nenazadnje priznava tudi toženka v pritožbi.

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije. Kljub temu, da bi bilo migracije v letu 2015 mogoče opredeliti za izredni dogodek, pa je toženka očitno sama štela, da ne gre za izredni dogodek takšnega obsega, ki bi terjal organizacijo dela v sistemu pripravljenosti na delo, saj je to delo vse do leta 2019 organizirala v sistemu rotacij, kar dodatno potrjuje pravilnost zgornjega stališča sodišča prve stopnje. Da bi se razmere v letu 2019, ko je toženka omenjene aktivnosti poimenovala z "operacijo B." in vojakom na meji pričela odrejati pripravljenost, bistveno poslabšale ter v čem, pa toženka ni dokazala. Res je zatrjevala povečanje števila ilegalnih prehodov v letu 2019 (a le glede na leto 2018). Vendar pa toženka ni zatrjevala, da bi bile razmere v letu 2019 slabše kot v letu 2015, ko so se pojavile množične migracije in ko so se te aktivnosti izvajale v sistemu rotacij, niti da bi brez njene pomoči pri aktivnostih na meji lahko prišlo do možnosti destabilizacije varnostnega sistema države, možnosti posega v nacionalno varnost ali ozemeljsko celovitost in zakaj.

18. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je sistem rotacij pri nalogah varovanja meje primeren, kot bi moralo skladno z že omenjeno sodbo SEU C-742/19. Iz 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka državno mejo s sistemom rotacij varovala pet let in jo je na tak način varovala tudi po vložitvi tožbe, kar jasno kaže na primernost sistema rotacij. Če ta ne bi bil primeren, toženka meje na tak način ne bi varovala. Četudi iz izpovedb nekaterih prič izhaja, da tak sistem ni tako učinkovit, pa to še ne pomeni, da ni primeren, kot poizkuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo (že obrazloženo), da je treba izjeme iz navedene sodbe SEU razlagati ozko.

19. Pritožbeni očitek o napačnem prenosu dela izpovedbe priče C. C. (glede varovanja južne meje po vstopu Hrvaške v Schengensko območje) v obrazložitev izpodbijane sodbe pa ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilno dejstvo. Tožbeni zahtevek se namreč na to obdobje ne nanaša. 20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove naloge opravljanja straže. Sodišče prve stopnje je tako obširno in pravilno obrazložilo, zakaj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da naloge straže, ki jih je opravljal tožnik, niso izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Ne drži torej pritožbeni očitek o tem, da se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na sodbo in sklep VSRS VIII Ips 196/2018 in da naj bi bilo to tudi neprimerno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo stališčem navedene sodne odločbe, saj se tudi ta nanaša na plačilo za čas stalne pripravljenosti vojaške osebe v času straže in gre torej za enako pravno podlago, zaradi česar bi bil spregled te odločitve s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, pri pravni presoji pa je izhajalo iz stališč v sodbi SEU C-742/19. 21. Pritožba ne konkretizira do katerih toženkinih navedb in dokaznih listin v zvezi s stražo naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato teh pritožbenih očitkov ni mogoče preizkusiti.

22. Pritožba sicer pravilno navaja, da je priča D. D. izpovedal, da je kvaliteta varovanja sedaj, ko ni več pripravljenosti, padla, pri čemer pa je v izpodbijani sodbi zapisano, da nobena od prič ni izpovedala, da bi se sedaj straža izvajala manj kvalitetno. Vendar pa tudi ta nedoslednost ne predstavlja očitane postopkovne kršitve, saj ni odločilna. Tudi če navedena izpoved priče drži, to še ne pomeni, da izvedba straže s sistemom rotacij ni primerna. Pritožbeno ni sporno, da se je straža pred vtoževanim obdobjem opravljala v sistemu rotacij in da se delo na straži od vložitve tožbe dalje prav tako opravlja v sistemu rotacij. Če sistem rotacij ne bi bil primeren, toženka straže na tak način ne bi izvajala. Zgolj dejstvo, da je morda določeno nalogo mogoče izvesti bolj kvalitetno v sistemu pripravljenosti, pa še ne dokazuje, da te aktivnosti ni mogoče izvesti na način, ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Navedeno smiselno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo primernosti rotacij.

23. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne straža ne varovanje meje, v zvezi s katerima je bila tožniku odrejena pripravljenost, ne predstavljata izjeme po nobenem izmed meril, ki jih je vzpostavilo SEU, je pravilno uporabilo določila Direktive 2003/88/ES in ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja iz naslova pripravljenosti v času straže in varovanja meje.

24. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 373,32 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.