Jedro

Načinov izročitve je lahko več. Ni pa sporno, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe tožnik in toženec nedvomno in nedvoumno izrazila vsak svojo pravnoposlovno voljo, to je da toženec vrne določeno vsoto denarja, ki jo je dolžan iz naslova že minulega tožnikovega ravnanja v toženčevo korist na podlagi dogovora. Njuna izražena volja se je brez dvoma ujemala. Pravzaprav je nepomembno, kako se pogodba imenuje, dokler je volja, ki je v njej izražena, jasna in nedoumna, in seveda če ima podlago, kar v tem primeru sploh ni sporno. Falsa nominatio non nocet.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II.Toženec mora tožniku povrniti 465 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo zahtevane glavnice 14.325,02 EUR z obrestmi, nekoliko drugačnimi od zahtevanih (obresti od obresti je (pravilno) prisodilo od vložitve predloga za izvršbo in ne več). Ugotovilo je, da gre za vsoto, ki se jo je toženec tožniku zavezal vrniti "kot posojilo", gre pa za terjatev iz naslova stroškov lizinga za kombinirano vozilo, ki jih je imel tožnik, ker toženec lizinga kljub medsebojnemu dogovoru ni prevzel. Na podlagi tega je sodišče presodilo, da je šlo za posojilo, ki ga mora toženec sedaj vrniti, kolikor ga še ni.

2.Toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka nad višino glavnice 2.508,86 EUR, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da njegova obveznost ne izhaja iz posojilne pogodbe, saj denarja ni dobil kot posojilo, pač pa iz ustnega dogovora glede lizinga, ki ga je tožnik na toženčevo prošnjo sklenil za kombinirano vozilo. Sodišče se zato po mnenju pritožnika neutemeljeno sklicuje na posojilno pogodbo glede višine dolga. Edina relevantna listina je končni obračun pogodbe o lizingu, iz katere izhaja, da je bil tožnikov dolg do lizing hiše 17. 3. 2010 13.803,83 EUR, ta znesek pa se je zmanjšal za 7500 EUR iz naslova izkupička po prodaji vozila. Dolg torej znaša 6303,86 EUR, od česar je toženec že plačal 3795 EUR. Tako dolguje še 2508,86 EUR z obrestmi. Tožnik po mnenju toženca s predložitvijo informativnega izračuna kredita - 15.415,20 EUR ni dokazal, da je ta denar porabil za poplačilo lizinga.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter opredelil stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6.Drži, da je dikcija opredelitve posojilne pogodbe ta, da se z njo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (1. odst. 596. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Drži tudi, da ob sklenitvi posojilne pogodbe 30. 3. 2010 tožnik tožencu ni izročil v pogodbi navedene vsote posojila. Vendar navedeno ni odločilno. Odločilno je, da je bila ta vsota že izročena, in to na način, ki ni sporen - s plačevanjem obveznosti po pogodbi o lizingu kombiniranega vozila. Načinov izročitve je lahko več.

Ni pa sporno, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe tožnik in toženec nedvomno in nedvoumno izrazila vsak svojo pravnoposlovno voljo, to je da toženec vrne določeno vsoto denarja, ki jo je dolžan iz naslova že minulega tožnikovega ravnanja v toženčevo korist na podlagi dogovora. Njuna izražena volja se je brez dvoma ujemala. Pravzaprav je nepomembno, kako se pogodba imenuje, dokler je volja, ki je v njej izražena, jasna in nedoumna, in seveda če ima podlago, kar v tem primeru sploh ni sporno.

Falsa nominatio non nocet

. Pogodba bi se lahko imenovala tudi pogodba o novaciji, pripoznavi oz. plačilu dolga ali kaj tretjega. Eno temeljnih načel obligacijskega prava je načelo pogodbene svobode; Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja (3. čl. OZ). Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij pa morajo spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. čl. OZ).

7.Ni sporno, da je tožnik leta 2008 na toženčevo prošnjo oz. zanj na lizing kupil kombinirano vozilo znamke Mercedez Benz Vito, pri čemer sta se dogovorila, da bo tožnik plačal prva dva obroka, nato pa bo lizing prevzel toženec in ga odplačal on, tožniku pa poravnal, kar je bil ta že plačal. Zaradi okoliščin na strani toženca (finančne težave, bolezen) do prepisa in prevzema lizinga ni prišlo. Ker tudi je nato tudi tožnik prenehal s plačevanjem lizing obrokov, je lizing hiša vozilo odvzela, tožnik pa je vzel kredit, da je poravnal vse obveznosti do nje. S tožencem sta sta se nato dogovorila, da vse stroške, ki jih je imel tožnik z lizingom in kreditom - 14.421,00 EUR, toženec povrne kot posojilo in sta v tem smislu 15. 6. 2010 zapisala Posojilno pogodbo. Dogovorila sta se za rok plačila 36 mesecev in za pogodbene in zamudne obresti, vendar je toženec svojo zavezo po tej pogodbi izpolnil le delno.

8.Toženčeve obrambe, da sta se s tožnikom ustno dogovorila za odlog plačila za nedoločen čas, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sprejelo; dokazna ocena o tem, sprejeta zlasti na podlagi zaslišanja obeh, je prepričljiva, brez kakršnihkoli vrzeli ali pomanjkljivosti, brez razumnih razlogov za dvom vanjo (glej 9. točko obrazložitve).

9.Ugovor toženca, da je dolg bistveno nižji, ki ga v pritožbi ponavlja, je zavrnilo že sodišče prve stopnje, s preglednimi, jasnimi, prepričljivimi razlogi, skratka pravilnimi razlogi. Obračun glavnice, ki ga spet ponuja v pritožbi, ni točen že zato, ker je tudi do prekinitve lizinga tožnik iz lastnih sredstev že plačal več obrokov. Tudi njegovo obrambo, da mu je za to dajal svoj denar, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot nedokazano, in tudi v tem delu je dokazna ocena dosledna in logična (glej tč. 9). Ni pa ta obračun niti relevanten, saj se stranki s pogodbo 30. 3. 2010 nista dogovorili, da bo toženec plačal tožniku končni obračun lizing hiše, zmanjšan za vrednost od prodaje vozila. Dogovorila sta se za izrecno plačilo 14.421,00 EUR. Sporna terjatev izvira iz pogodbe med strankama z dne 30. 3. 2010, ta pa ima svojo specifično podlago (kavzo), ki je opisana zgoraj. Zanesljivo je ugotovljeno, da je ob sklepanju te pogodbe tožnik tožencu predstavil obračun dolga iz naslova plačevanja lizinga v višini 14.421,00 EUR, s čimer je toženec soglašal, soglašal pa je tudi s tem, da plača obresti; te so natekle v prisojeni višini. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ). Zato je prvostopenjsko sodišče razsodilo pravilno in zakonito, ko je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo.

10.Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; toženec mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar je skupaj 465 EUR. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Prim. zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 539/2017 in I Cp 678/2023, II Cp 1644/2020, tudi VSM I Cp 821/2023, VSM I Cp 474/2018, VSC Cp 399/2023, ter številne druge, ki pričajo o veliki pestrosti dejanskih položajev "izročitve posojila".

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 5, 239, 239/1, 596, 596/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.