Jedro

Stranki sta se dogovorili za rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled (da obveznost tožene stranke do tožeče stranke po sklepanju sodišča prve stopnje še ni in morda tudi nikoli ne bo zapadla). Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 162742/2009 z dne 10. 11. 2009 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške postopka v višini 40,00 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedlo, da terjatev tožeče stranke temelji na Pogodbi št. 3315/090 z dne 25. 3. 2008 in aneksom k pogodbi št. 3315/090(dalje pogodba). Med pravdnima strankama je bilo sporno dejstvo, ali je terjatev tožeče stranke že zapadla v plačilo. Tožena stranka se je namreč sklicevala na razlog neplačila, ki naj bi bil v tem, da tožena stranka ni prejela plačila drugih operaterjev, konkretno T d.o.o. Neplačani del računa je predmet poračuna, ki se v skladu s pogodbo izvaja periodično in je plačljiv v 45 dneh od dneva plačila računov s strani uporabnikov.

2. Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je strankam dalo napačen pravni pouk, ko je zapisalo, da se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Takšen pravni pouk bi bil pravilen le, če bi sodišče odločilo v sporu majhne vrednosti. Vrednost spornega predmeta znaša 14.334,31 EUR s pp, vrednost spornega predmeta v sporu majhne vrednosti v gospodarskih sporih pa ne sme presegati 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Pravdnim strankam je bil dan pravni pouk kot v sporu majhne vrednosti. Ker pa v konkretnem primeru ni šlo za tako vrsto spora, je sodišče druge stopnje pri odločanju v pritožbenem postopku upoštevalo tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Za pravilno odločitev v sporu je odločilen odgovor na vprašanje, kakšna je pravilna razlaga tretjega odstavka 7. člena pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama za uporabo premijske telefonske številke 090. Premijsko telefonsko številko je namreč uporabljal tožnik pri opravljanju svoje dejavnosti. Zaradi razlage pomena tretjega odstavka 7. člena pogodbe, sodišče druge stopnje povzema besedilo tretjega odstavka 7. člena pogodbe, ki se glasi: „Operater (tožena stranka) in ponudnik (tožeča stranka) se izrecno dogovorita, da je del računa ponudnika za plačane storitve s strani uporabnikov plačljiv v tridesetih dneh od dneva izstavitve. Neplačani del je predmet poračuna. Poračuni se izvajajo periodično in so plačljivi v 45 dneh od dneva plačila računov s strani uporabnikov.“

7. V točki c 1. člena pogodbe je navedeno, da je tožena stranka kot operater pri izvajanju glasovnih vsebin preko svojih premijskih telefonskih številk zagotovila tožeči stranki tehnologijo za komunikacijo med ponudnikom (tožečo stranko) ter uporabnikom storitve preko svojega komunikacijskega omrežja oziroma elektronskega komunikacijskega omrežja drugih operaterjev, s katerim ima sklenjene ustrezne pogodbe. Sklicevanje tožene stranke na pravnomočno izglasovano prisilno poravnavo nad T. d.o.o. kot operaterjem, za odločitev v tej zadevi ni pravno odločilnega pomena. T. d.o.o. je operater in ne uporabnik v smislu točke c 1. člena pogodbe. Zato je za odločitev pomembno ali so uporabniki storitve preko komunikacijskega omrežja, ki ga zagotavlja tožena stranka kot operater ali preko drugih operaterjev (T. d.o.o.), plačali storitev toženi stranki.

8. Sodišče druge stopnje razume določilo tretjega odstavka 7. člena pogodbe, v delu, ki se nanaša na dogovorjeni način poračunavanja neplačanega dela izstavljenega računa tožeče stranke tako, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgovani znesek v roku 45 dni potem, ko bo prejela plačilo s strani uporabnika. Stranki sta se dogovorili za rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled (da obveznost tožene stranke do tožeče stranke po sklepanju sodišča prve stopnje še ni in morda tudi nikoli ne bo zapadla). Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.(1) Če pa rok ni določen, ga je treba določiti in upoštevati konkretne okoliščine v vsakem posameznem primeru. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je tožena stranka zahtevala plačilo od svojih uporabnikov in kdaj bi morali izpolniti svojo obveznost ter v tem okviru določiti rok, v katerem bi bila dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki neplačani del obveznosti v skladu s tretjim odstavkom 7. člena pogodbe.

9. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbeno trditvijo, da je določilo 7. člena pogodbe nično, saj ne nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in morali. S pravilno razlago tretjega odstavka 7. člena pogodbe bi tožeča stranka, ob izpolnjenih vseh predpostavkah, lahko uveljavila svojo terjatev v pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbenim razlogom, da je določilo tretjega odstavka 7. člena pogodbe treba razumeti tako, da ga je mogoče uporabiti v primeru, če končni uporabnik plača opravljeno storitev tožeče stranke, če pa je ne plača, je treba s pravilno razlago tretjega odstavka 7. člena pogodbe priti do rešitve, ki omogoča pravilno uporabo navedenega pogodbenega določila. Ob tem sodišče druge stopnje opozarja še na stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. I Cpg 1059/2010 z dne 19. 10. 2010 in sicer: Vsebina dogovora „bom plačal, ko dobim plačano“ ni mogoče razumeti v smislu „bom plačal, če dobim plačano“, to je kot dogovor, v katerem je izvajalec prenesel vse rizike neplačila iz svojega pogodbenega razmerja z investitorjem na podizvajalca. Izjema bi bila mogoča le v primerih, če bi podizvajalec izrecno privolil v takšen prenos rizika, oziroma, če bi se nedvoumno dogovoril za skupni prevzem rizika v razmerju do investitorja.“ Tudi v konkretnem primeru sodišče druge stopnje ne razume vsebine določila tretjega odstavka 7. člena pogodbe v tem smislu, da bi tožeča stranka izrecno prevzela riziko neplačila uporabnika toženi stranki in s tem pristala na svoj položaj, da v primeru, če končni uporabnik nikoli ne bo plačal toženi stranki, tožeča stranka ne bo prišla do dela svojega plačila.

10. Med pravdnima strankama je bil dogovorjen za toženo stranko ugodnejši način poplačila, saj je del svoje obveznosti, ki jo je sicer v celoti opravila tožeča stranka, bila tožena stranka dolžna plačati pod odložnim pogojem plačila končnega uporabnika za že opravljeno storitev tožeče stranke. Trditveno in dokazno breme poračuna je na toženi stranki, saj slednja razpolaga z vsemi podatki, na podlagi katerih lahko opravi obračun in izvede poračun v skladu z določilom tretjega odstavka 7. člena pogodbe. Tožeča stranka je izstavila račun za opravljeno delo. Koliko pa bo znašal poračun na podlagi opravljenih storitev tožeče stranke in plačila končnih uporabnikov, pa je toženčevo in ne tožnikovo trditveno in dokazno breme.

11. V drugem odstavku 2. člena pogodbe je navedeno, da ponudnik (tožeča stranka) potrjuje, da je seznanjena s splošnimi pogoji uporabe premijskih telefonskih številk 090 T. S. d.d. (splošni pogoji), ki so sestavni del te pogodbe in objavljeni na spletnih straneh operaterja, dostopnih na naslovu www.t..si. S podpisom pogodbe je tožeča stranka potrdila, da je na opisani način (preko spletnih strani tožene stranke) seznanjena s splošnimi pogoji uporabe. Zato pritožbena trditev, da je iz 2. člena pogodbe jasno razvidno, da tožena stranka tožeče stranke sploh ni seznanila s splošnimi pogoji, ni utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialnopravna določila tretjega odstavka 7. člena pogodbe, ki predstavlja materialno pravo med pravdnima strankama v povezavi z materialnopravno določenim pomenom odložnega pogoja in roka po 59. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa se je ukvarjalo samo z vprašanjem zapadlosti vtoževane terjatve. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa ni izvedlo dokaznega postopka, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje v zvezi z zapadlostjo spornih računov in v tej posledici upravičenosti vtoževanega tožbenega zahtevka. Sodišče glede na opisano naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo v predhodnih točkah te obrazložitve. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. Napotki za sodišče prve stopnje, ki jih mora v skladu z določilom prvega odstavka 362. člena ZPP upoštevati v novem postopku, so razvidni iz prejšnjih točk obrazložitve.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe bo sodišče prve stopnje o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka odločilo v končni odločbi.

(1) Primerjaj sodbo VS RS III Ips 80/2007 z dne 16. 12. 2008.