Jedro

Ko tožnik skuša v reviziji dokazati drugačno vsebino darilne pogodbe, glede katere je bila prava pogodbena volja ugotovljena tudi na podlagi zaslišanja strank, s tem osporava ugotovljeno dejansko podlago. Dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene dokazov, pa na revizijski stopnji ni mogoče spreminjati (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo najemnine za stanovanje v znesku 313.456,00 SIT. Ugotovilo je, da si je tožnikova mati z darilno pogodbo z dne 26.5.1986 izgovorila zase in za toženca dosmrtno brezplačno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opisuje, kako je pridobil stanovanje, v katerem stanuje toženec. Navaja, da materi ni zaračunaval najemnine, po njeni smrti pa ni utemeljenih razlogov, da toženec ne bi plačeval vsaj neprofitne najemnine. Tudi če bi bilo pravilno razlogovanje o brezplačnem stanovanju, bi to veljalo samo za tožnikovo mater, ne pa za toženca. Brezplačna uporaba bi lahko veljala samo za materin solastninski delež. Smiselno predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje in ugodi zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in smiselno predlaga zavrnitev revizije.

Državni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov, zlasti darilne pogodbe z dne 26.5.1986 in zaslišanja strank, ugotovili, da je tožnikova mati A. K. podarila tožniku svoj solastninski delež na stanovanjski hiši U. B. B., M. in si izgovorila zase ter za toženca dosmrtno pravico stanovanja. Ker tožnik do materine smrti najemnine ni zahteval in ker za toženca ni bilo dogovorjeno nič drugače, kot za darovalko samo; ker darilna pogodba s posledico plačevanja najemnine za podarjen solastninski delež ne bi imela smisla in ker darovalka nadaljnje stanovanjske zaščite ni potrebovala, saj je kot solastnica živela v stanovanju že od leta 1969, sta sodišči glede pogodbene določbe o dosmrtni pravici stanovanja ugotovili, da je bila s tem dogovorjena brezplačna pravica uporabe stanovanja. Ko tožnik skuša v reviziji dokazati drugačno vsebino darilne pogodbe, glede katere je bila prava pogodbena volja ugotovljena tudi na podlagi zaslišanja strank, s tem osporava ugotovljeno dejansko podlago. Dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene dokazov, pa na revizijski stopnji ni mogoče spreminjati (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Pogodba, s katero je bila doogovorjena dosmrtna brezplačna uporaba stanovanja, izključuje utemeljenost tožnikovega zahtevka na plačilo najemnine. Toženec sicer ni pogodbena stranka, vendar je tožnikova mati A. K. pravico brezplačne uporabe izgovorila tudi v njegovo korist (149.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Glede na ugotovljeno vsebino pogodbe je torej materialno pravo, ki je v tem primeru določba o dosmrtni uporabi stanovanja v darilni pogodbi z dne 26.5.1986, uporabljeno pravilno.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).