Jedro

Za sklepčnost obtožnega akta ali izrek sodbe ni pomembno, kje in ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni. Konkretizacija obtožbe je namreč tista, ki omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa preprečuje, da bi se obdolžencu za isto dejanje še enkrat sodilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil B. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo treh let ter nadaljnji pogoj, da oškodovani družbi D. d.d. povrne škodo v znesku 75.515,00 EUR, to je v znesku, v katerem je sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priznalo premoženjskopravni zahtevek. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu naložili tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbi sodišč prve in druge stopnje) je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi oziroma spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, da je storil obravnavano kaznivo dejanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitana procesna kršitev, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z dopustitvijo spremembe obtožbe, čeprav izvedeni dokazi niso kazali na drugačno dejansko stanje, ni utemeljena, in to iz razlogov, ki jih je drugostopenjsko sodišče navedlo v točki 9. Prav tako ni utemeljen očitek, da je nasprotje med abstraktnim in konkretnim delom izreka sodbe, saj opis dejanja obsega vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Sicer pa zagovornik skozi pretežni del zahteve za varstvo zakonitosti izraža vsebinsko nestrinjanje z dokaznimi zaključki ter ocenjuje izpovedi posameznih prič, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Isto velja tudi za zahtevo v delu, kjer napada odločbo o kazenski sankciji, kjer po vsebini uveljavlja le pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in kjer vztraja na navedbah v zahtevi.

B.

5. Po mnenju vložnika sodišče ne bi smelo sprejeti obtožbe, ki jo je državni tožilec spremenil na glavni obravnavi kljub temu, da se dejansko stanje, kot je bilo opisano v obtožbi, ni v ničemer spremenilo. Poleg tega pa je sodišče dovolilo spremembo obtožbe na način, da je v izreku sodbe opisan drug dejanski stan, kot v prvotni obtožbi, zoper katero je obtoženec še pred razpravnim postopkom ugovarjal. 6. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je državni tožilec izpustil iz izreka sodbe besedilo, „po zapadlosti izdanih računov za prevzete predmete“, sicer je ostala obtožba nespremenjena. Sodišče prve stopnje je na podobne ugovore obrambe med postopkom odgovorilo v zadnjem odstavku na strani 7 sodbe in prvem odstavku na strani 8 sodbe. Pojasnilo je, da sam poseg v ničemer ne spreminja opisa dejanja v obtožnici in da prav tako ne gre za drugačno dejansko stanje, saj je obtoženec menice izročil v zavarovanje oškodovani družbi takrat, ko se je odločil za nakup, svoje obveznosti pa je bil dolžan poravnati ob zapadlosti računov in se ni takrat pričel šele dogovarjati za plačilo. Pri navedeni spremembi gre tako po presoji sodišča prve stopnje za izpustitev besedila, ki je vsebinsko nelogično oziroma je izpuščeno besedilo glede na preostali opis dejansko nesmiselno. Pritožbeno sodišče pa je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, pojasnilo, da je potrebno stališču sodišča prve stopnje pritrditi. Dodalo pa je še, da se s tem, ko je bil iz besedila obtožnega akta ta del zapisa izpuščen, ni očitek obtožencu prav nič spremenil. Prav tako je pojasnilo, da sme državni tožilec poseči v opis tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. S spremembo obtožnega akta pa je bil obsojenec seznanjen na glavni obravnavi dne 10. 7. 2012, ko je izjavil, da je spremembe razumel in celo izrecno navedel, da dodatnega zagovora v zvezi s tem ne bo podal. 7. Tem razlogom pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. To je že v več svojih odločbah (na primer I Ips 250/2009) pojasnilo, da sprememba obtožnice ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, temveč bo državni tožilec obtožnico spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem ko so bili ti na glavni obravnavi znova neposredno izvedeni. Državni tožilec je pri tem vezan le na istega obtoženca, na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Da gre za subjektivno oceno tožilca, izhaja že iz samega besedila zakona, ki določa, da bo tožilec spremenil obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje (prvi odstavek 344. člena ZKP). Takšna razlaga zakonskega besedila pa je tudi sicer povsem logična, saj se dejansko stanje do konca glavne obravnave šele ugotavlja. Kar pa se tiče očitka, da je zaradi izpustitve spornega besedila prišlo do drugačnega očitka, pa prav tako vložnik nima prav. Pravilno sta namreč že nižji sodišči pojasnili, da gre za izpustitev povsem odvečnega besedila, ki na samo dejanje nima nikakršnega vpliva. Očitek storilcu po modifikaciji je le bolj jasen, ne pa spremenjen oziroma drugačen.

8. Nadaljnja kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi, je kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, ker je podano nasprotje med abstraktnim in konkretnim delom izreka ter nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Nasprotje v izreku vidi vložnik v tem, da se obsojencu v abstraktnem delu očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene v celoti, pri opisu konkretnega dogajanja pa, da je pri nakupu tonerjev in tiskalnikov v skupni vrednosti 18,213.874,54 SIT oziroma 76.005,15 EUR prikril dejstvo, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Ta kršitev, kot je pravilno presodilo pritožbeno sodišče, ni podana. Opis dejanja mora biti tak, da iz njega izhajajo zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. To se pravi, da je pomemben konkreten očitek dogodka, iz katerega izhajajo zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Za sklepčnost obtožnega akta ali izrek sodbe torej ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja navedeni prej ali na koncu konkretiziranega opisa obdolženčevega dejanja oziroma so sploh navedeni. Konkretizacija obtožbe je namreč tista, ki omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa preprečuje, da bi se obdolžencu za isto dejanje še enkrat sodilo. Kršitev 11. točke 371. člena ZKP v zvezi z izrekom pa je podana le takrat, če je konkretni del izreka sodbe nerazumljiv oziroma če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Nerazumljivost pa se mora nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe. V konkretnem primeru pa je konkretni del izreka sklepčen oziroma iz njega jasno izhaja, da je oškodovancu prikril dejstvo, da obveznosti ne bodo izpolnjene, saj je vedel, da ob zapadlosti njegovih računov njegova družba ne bo imela sredstev za poravnavo.

9. Očitek iste kršitve, to je kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se nanašal na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, pa ne samo, da ni utemeljen, temveč tudi nima opore v podatkih v spisu. Vložnik trdi, da naj bi iz izreka izhajalo, da je obsojenec dve menici izročil v obdobju od 28. 5. 2002 do 11. 6. 2002, medtem ko je v obrazložitvi sodbe sodišče ugotovilo, da jo je izročil 8. 4. in 2. 4. 2002. Iz izreka namreč ne izhaja, kot je zagovorniku pojasnilo že pritožbeno sodišče, da naj bi menice izročil dne 28. 5. 2002 oziroma je njegova trditev v zahtevi protispisna.

10. Ostale navedbe, kot so da sama zamuda s plačilom računa ne pomeni poslovne goljufije, da ni dokazano, da je obsojenec že pred prodajo podjetja zasledoval povzročitev velike škode podjetju D., da če neka družba v nekem trenutku ni likvidna, to še ne pomeni, da je zrela za stečaj, da se mora s posli ukvarjati novi lastnik, ne pa stari in podobno, pa ne pomenijo uveljavljanje kršitev procesnega ali materialnega zakona, temveč le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vlagati.

11. Z očitkom, da je sodišče kršilo zakon s tem, ko je obsojencu v pogojni obsodbi določilo še dodatni pogoj, da mora plačati oškodovancu premoženjskopravni zahtevek, pa prav tako izpodbija sodbo le iz razloga po prvem odstavku 374. člena, ne pa iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Sodišče namreč krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki mu gredo po zakonu. V konkretni kazenski zadevi pa je sodišče pri izreku kazenske sankcije ravnalo skladno z zakonom, svojo odločitev, ki se nanaša na dodatni pogoj, pa je tudi ustrezno obrazložilo. Nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo pa, kot je bilo pojasnjeno, ne pomeni očitka kršitve kazenskega zakona.

12. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega kazenskega zakona, v precejšnjem delu pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških tega dela postopka temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.