Jedro

Nosilec pravice do prebivanja mora dokazati obstoj "dejanskega položaja odvisnosti." Ta odvisnost izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja. Država gostiteljica mora presoditi, ali družinski član glede na svoj ekonomski in socialni položaj ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Potreba po finančni pomoči mora obstajati v državi izvora družinskega člana ali v državi, iz katere prihaja, ko je zaprosil za to, da se pridruži državljanu Unije. Okoliščine vzdrževanja iz člena 10(2) Direktive 2003/86 in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 morajo torej obstajati "na dan vložitve prošnje".

Treba je šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvori ali v državi, iz katere prihaja, in da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana "dejansko zagotavlja begunec" ali da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin - kot so sorodstvena stopnja zadevnega družinskega člana z beguncem, narava in trdnost njegovih drugih družinskih razmerij ter starost in gospodarski položaj njegovih drugih sorodnikov - razvidno, da je begunec "najbolj primeren" družinski član za zagotovitev zahtevane finančne podpore. Potrebna je torej "individualizacija preučitve prošnje za združitev družine".

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-154/2018/19 (1314-06) z dne 16. 7. 2019 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča sodišča glede vodenja postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi združitve družine. Tožnik ima status begunca in se je želel združiti s svojim tedaj mladoletnim bratom A. A., roj. 8. 8. 2002, državljanom Afganistana.

2. Tožnik je dne 11. 10. 2018 vložil pravočasno prošnjo za združitev na podlagi 47.a člena ZTuj-2 skupaj z bratovim rojstnim listom (oziroma taskiro). Tožena stranka je ugotovila, da je iz spisovne dokumentacije za priznanje mednarodne zaščite razvidna izjava tožnika, da je samski in da v izvorni državi, to je v Afganistanu, živijo oče B. B., mama C. C., brat A. A., brat D. D., brat E. E. in brat F. F. Tožena stranka je tožnika dne 29. 10. 2018 pozvala, da za izkazovanje istovetnosti brata prošnjo dopolni z veljavno potno listino ali veljavno osebno izkaznico oziroma overjeno kopijo takšne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, in s prevodom afganistanskega rojstnega lista (taskire). Za izkazovanje družinske vezi je bil pozvan tudi na predložitev svojega rojstnega lista (oziroma taskire) v izvirniku z uradnim prevodom. Poleg tega ga je tožena stranka tudi pozvala, da naj poda izjavo, kje in s kom trenutno živijo njegovi starši in sorojenci ter glede posebnih okoliščin, ki govorijo v prid združitvi družine, ki jih določa četrti odstavek 47.a člena ZTuj-2, zaradi katerih bi lahko tožena stranka izjemoma za družinskega člana štela tudi njegovega brata. Pred izrekom roka je tožnik zaprosil za podaljšanje roka in priložil prevod afganistanske taskire št. 29241, izdane na ime G. V prošnji je navedel, da brat A. A. skupaj s starši živi v Afganistanu v mestu Khanabad, da brata prav tako živita v mestu Khanabad, vendar ne pri starših, da brat D. D. živi sam ilegalno v Iranu, brat E. E. pa s svojo družino ilegalno v Iranu. Sestra F. F. s svojo družino živi v Afganistanu v mestu Pulhamari, druga sestra H. H. s svojo družino živi v Afganistanu v mestu Mazarsharif, tretja sestra I. I. pa živi s teto v Afganistanu v mestu Kabul. Dalje je navedel, da je za afganistanske razmere popolnoma nesprejemljivo in neprimerno, da bi brat H. H. živel s poročenimi brati in sestrami. S starši ali z bratoma ... in ... ne more živeti, ker so vse mlade fante njegove starosti na silo odpeljali talibani. V zvezi s posebnimi okoliščinami je tožnik navedel, da je odkar se spomni skrbel za brata. Predvsem, ko je oče delal, ga je doma učil, mu dajal nasvete, kako se kaj počne, kakšna so pravila obnašanja v šoli, mu pomagal pri domačih nalogah. Učil ga je voziti kolo, ki mu ga je kupil, skupaj sta peš hodila do šole in nazaj, učil ga je Koran in druge stvari. Po podaljšanju roka je tožnik dne 23. 1. 2019 posredoval dopis, v katerem je navedel, da ima težave s pridobitvijo dokazil o tem, da skrbi za brata in ponovno prosil za podaljšanje roka. Tožena stranka je dne 30. 1. 2019 prejela tožnikovo vlogo s strokovnim poročilom Dr. T. T. iz Univerze v Londonu, v katerem je jasno opisana vloga starejših bratov v zvezi s skrbjo za mlajše sorojence. Tožena stranka je tožnika pozvala na podajo ustne izjave v skladu s 188. členom ZUP, da se ugotovijo in razjasnijo posebne okoliščine, ki govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji, kot to določa četrti odstavek 47.a člena ZTuj-2. Tako je tožnik na zapisnik izjavil, da je očetovo ime B. B. in da živi v vasi Khan Abad, v delu Bandar Shorab, mesto Kundoz, Afganistan. Datuma rojstva ne ve, star je približno 58 do 60 let. Mami je ime C. C. in živi na istem naslovu kot oče. Datuma rojstva ne ve, z očetom sta glede starosti 3 mesece razlike, stara je približno 58 do 60 let. Mama in oče sta starša 10 otrok. Dalje je izjavil, da je brat star približno 17 let in da živi skupaj s starši na istem naslovu. Prav tako na istem naslovu živi brat, ki je star približno 10 let in brat, ki je star približno od 5 do 7 let. Tožnik je v zvezi z zapustitvijo Afganistana izjavil, da je Afganistan zapustil pred 10 leti, približno leta 2009 in da je bil po tem, ko je zapustil Afganistan, dve leti in pol v Iranu (približno med letoma 2011/2012), po tem se je vrnil v Afganistan. Takrat je brata videl zadnjič. Z njim je v stiku po telefonu preko messengerja. Kontaktira preko očetovega telefona trikrat na teden. Nazadnje se je z njim slišal prejšnji teden. Dalje je ustno na zapisnik navedel še podatke o ostalih bratih in sestrah in sicer, da je brat D. D. star približno 22 let, je samski in živi v Iranu, da je brat E. E. star približno 26 let, poročen in živi v Iranu, da je sestra F. F. (starosti ne ve) najstarejša med otroci, poročena in živi v Afganistanu, v vasi Khan Abad, v svoji hiši, zelo blizu staršev, da je sestra H. H. (starosti ne ve) mlajša od F. F., je drugi otrok, poročena in živi v Afganistanu, v vasi Khan Abad, v svoji hiši, s svojo družino, da je sestra J. J. (starosti ne ve) mlajša od tožnika in od D. D., poročena in živi v Afganistanu, v vasi Khan Abad, v svoji hiši, s svojo družino in da je sestra I. I. (starosti ne ve) mlajša od brata A. A, ni poročena, živi s starši v vasi Khan Abad v Afganistanu.

3. Tožena stranka je tožnika seznanila z informacijami o izvorni državi EASO COI za Afganistan (februar 2018), iz katerih izhaja, da je afganistanska "razširjena družina" (extended family) običajno sestavljena iz glave družine, ki je običajno najstarejši moški, njegove žene, njegovih poročenih sinov in njihovih žena in otrok ter tudi neporočenih hčera. Ko glava družine umre običajno njegovo mesto prevzame najstarejši sin. Afganistanska "razširjena družina" običajno živi pod eno streho v skupnem gospodinjstvu. Prav tako so vsi moški afganistanske "razširjene družine" dolžni poskrbeti za ostale člane (nikjer ni zapisano, da je to dolžan storiti samo en član in kateri). Podobno izhaja tudi iz predloženega strokovnega poročila Dr. Lize Schuster. V zvezi z navedenim je tožena stranka tožnika zaprosila, da poda izjavo, kako je za brata skrbel in od kdaj do kdaj. Tožnik je izjavil, da v času, ko je bil v Afganistanu. Ne ve točno od kdaj do kdaj. Ko je bil brat mlajši, so zanj v glavnem skrbeli starši. Kupil mu je kolo, ko je bil brat star 6-7 let. Tožnik je izjavil, da se ne spomni, kaj vse je naredil zanj. A. A. ga zelo dobro posluša (ga upošteva), zelo dobro se razumeta in ga uboga, ker je njegov starejši brat. Pomagal mu je pri domačih nalogah. Na vprašanje, kakšne so družinske vezi med družinskimi člani, kako je tožnik fizično skrbel za njih, jih varoval in zaščitil, čustveno podprl ter ali so od tožnika finančno odvisni in kako finančno skrbi za njih, je tožnik izjavil, da so za hrano za brata skrbeli starši. Ko je bil tožnik star 9 let, je začel delati in služiti denar. Ko je dobil plačo, jo je dal očetu, tako da je lahko tudi on prispeval. Dalje je izjavil, da starša sedaj ne delata, takrat pa je oče delal. Mama ni nikoli delala. Na vprašanje, kdo je glava njegove družine, glede na to, da je po afganistanskih običajih najstarejši moški glava družine, je tožnik izjavil, da je glava njegove družine njegov oče. Na vprašanje, ali so po afganistanskem običaju vsi moški dolžni skrbeti za celotno družino, tako finančno, kot tudi drugače, je tožnik to potrdil. Na vprašanje ali morajo vsi, ki živijo v tujini, pošiljati denar glavi družine, v tožnikovem primeru njegovemu očetu, in ali denar tudi sedaj pošilja očetu, je tožnik izjavil, da so običaji taki ter da je odkar je v Sloveniji denar poslal trikrat do štirikrat, sedaj pa denarja ne pošilja. Ko je bil v Iranu, je denar pošiljal. Na vprašanje, ali denar očetu pošiljajo tudi ostali bratje, je izjavil, da samski bratje pomagajo, tisti, ki so poročeni in imajo družino, pa ne. Če ima (poročen brat) denar, lahko pomaga po svojih močeh. Na vprašanje, ali je skrbel tudi za starše in druge brate in sestre ali samo za brata A. A., je izjavil, da je pošiljal denar očetu, s tem denarjem pa je oče poskrbel za vso družino. V zvezi s povezanostjo družine ter odnosi med družinskimi člani in pogostostjo stikov z njimi, je izjavil, da se je in se še vedno dobro razume s celo družino, da so med sabo povezani in kadar pokliče domov očeta, vedno vpraša še za ostale brate ter sestre, kako so. Po telefonu se z očetom in bratom sliši trikrat na teden in takrat vpraša tudi za ostale. Na vprašanje, kako to, da je prošnjo za združitev družine vložil le za mlajšega brata A. A. in ne tudi za npr. mlajšega brata ... in mlajšega brata ... ali mlajšo sestro I. I., je izjavil, da je A. A. najstarejši otrok, ki živi s starši, da zdaj zanj ni varno, ker obstaja skupina Arbaki, ki se bori proti Talibanom. Ta skupina je A. A. 2-3 krat prosila, da se jim pridruži in z njimi bori proti Talibanom. Ker jih je zavrnil, so ga pretepli. Oče A. A. ne pusti, da gre ven iz hiše, ker se zanj boji. Tudi v šolo ne hodi. Tožena stranka je tožnika seznanila, da je k prošnji priložil dve izjavi, ki naj bi bili dani na policiji v Khan Abadu. Iz izjav, ki ju je podal A. A. na policiji v Khan Abadu izhaja, da je ogrožen s strani Talibanov in ne ve, kaj naj naredi. Prav tako ga tudi starši ne morejo zaščititi. Zaščiti ga lahko samo tožnik, ki živi izven Afganistana. V zvezi z navedenim in na vprašanje, kaj naredi policija v Afganistanu, kadar pride državljan Afganistana na policijo in prijavi, da je ogrožen s strani drugih oseb ali npr. skupin, ki se bojujejo proti Talibanom, je izjavil, da policija ne more nič pomagati, ker ti ljudje ne živijo v mestu, zato jih policija ne more dobiti. Če te skupine ugotovijo, da je zoper njih nekdo podal prijavo, ima ta oseba potem lahko zelo velike težave. Enkrat je skupina Arbaki grozila tudi tožniku, ker je prijavil, da so ukradli motor. Ponoči so ga poklicali po telefonu in mu grozili. Na vprašanje, kako to, da je potem brat A. A. podal prijavo na policijo, če je vedel, da bo potem ogrožen, saj je bil že pred prijavo ogrožen, je tožnik izjavil, da je brat prijavil skupino Arbaki na policijo, ampak ne ve, kdo mu je grozil. Ne ve, če je bila to skupina Arbaki. Druge možnosti ni imel, zato je to prijavil na policiji. Na vprašanje pooblaščenke, na kakšen način je skrbel za A. A., od kdaj do kdaj itd., saj ko sta se pogovarjala, je povedal veliko več, ob podaji ustne izjave pa tega do sedaj ni povedal (pooblaščenki naj bi povedal, da je bratu A. A. pomagal pri pisanju domačih nalog ter kako je šel A. A. v šolo, ali je šel sam, ali ga je peljal oče, sestra), je tožnik izjavil, da je A. A. šel v šolo sam, včasih ga je tudi tožnik pospremil, včasih ga je pospremil trikrat na teden, včasih štirikrat, včasih petkrat. Šla sta skupaj. Takrat je tudi tožnik hodil v šolo. Na vprašanje pooblaščenke, ali sta še karkoli drugega skupaj počela (se učila, delala), je izjavil, da mu je včasih v šoli kupil kaj za jest. 4. Tožena stranka je ugotovila, da sta bratova istovetnost in družinska povezanost izkazani, vendar presodila, da niso podane posebne okoliščine v smislu 47.a člena ZTuj-2. Posebne okoliščine so v skladu s četrtim odstavkom 47.a člena ZTuj-2 podane, kadar obstoji življenjska skupnost med drugimi sorodniki, ki je zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo, kot jo ima primarna družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost. Iz podane ustne izjave na zapisnik namreč izhaja, da brat živi skupaj z očetom, mamo, bratom ..., bratom ... in sestro ... v vasi Khan Abad, v delu Bandar Shorab, mestu Kundoz, Afganistan, da torej živi v svoji primarni družini. Dalje izhaja, da je glava družine oče, kar po afganistanskih običajih pomeni, da oče skrbi za svojo družino, katere član je tudi brat, in da oče odloča o družini in o zadevah, ki se tičejo družine. Tudi tožnik sam je izjavil, da oče A. A. ne pusti, da zapušča hišo, ker se boji zanj in za njegovo varnost ter da tudi v šolo ne hodi. V zvezi s tožnikovo fizično skrbjo, varstvom, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnostjo je tožena stranka ugotovila, da je tožnik izjavil, da so za hrano za brata vedno skrbeli starši in da se ne spomni, kaj vse je naredil zanj. Izjavil je, da ga brat A. A. posluša in upošteva, saj se dobro razumeta, da mu je pomagal pri domačih nalogah, da je začel delati pri 9 letih in da je zaslužen denar dal očetu ter tako prispeval k preživljanju družine. Ko je bil tožnik še v Afganistanu, je tudi oče delal, mama pa nikoli ni delala in je gospodinja. Izjavil je, da ko je še sam hodil v šolo, je včasih pospremil brata v šolo. Tudi na vprašanje pooblaščenke, ali je za brata storil karkoli drugega, je izjavil, da mu je včasih v šoli kupil kaj za jest. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik Afganistan zapustil že leta 2009, da je bil nato dve leti in pol v Iranu, nakar se je (približno med letoma 2011/2012) vrnil v Afganistan in takrat je brata videl zadnjič, saj je zopet zapustil Afganistan. Tožnik je sedaj star 24 let, brat A. A. pa 16 let. Leta 2009 je bil tožnik star 14 let, brat A. A. pa 6 let. Ko sta se med letoma 2011/2012 zadnjič videla, je bil tožnik star 16 oziroma 17 let, brat A. A. pa 8 oziroma 9 let. Tožena stranka je ugotovila, da med njima ne obstoji življenjska skupnost, ki bi bila zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma bi imela enako funkcijo, kot jo ima primarna družina. Brat ves čas živi pri svojih starših z bratoma in sestro, to je s svojo primarno družino. Tožnikovi starši ves čas skrbijo zanj in so tudi v času, ko je bil tožnik v Afganistanu, skrbeli zanj. Tožnik je iz Afganistana odsoten vse od leta 2009, brata pa je za kratek čas zadnjič videl med letoma 2011/2012. Zaradi navedenega ugotavlja, da tudi zaradi njegove odsotnosti, med njima ne obstoja taka povezanost in življenjska skupnost, ki bi bila zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma bi imela enako funkcijo, kot jo ima primarna družina. V času odsotnosti tožnik za brata ni mogel fizično skrbeti, ga varovati, čustveno podpirati in mu nuditi zaščite. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je v času, ko je skupaj z bratom prebival v Afganistanu, zanj skrbel tako, da ga je včasih pospremil v šolo, mu v šoli kupil kaj za jest ter pomagal pri domačih nalogah, tožena stranka pojasnjuje, da navedeno niso posebne okoliščine, določene v četrtem odstavku 47.a člena ZTuj-2, ki bi govorile v prid združitvi družine, na podlagi katerih bi se izjemoma za družinskega člana štelo tudi omenjenega brata. Glede strahu zaradi groženj tožena stranka navaja, da to, da se bratu omogoči prihod v Republiko Slovenijo, zato da bi ga tožnik obvaroval pred grožnjami, ni posebna okoliščina, zaradi katere bi se tožnik lahko z bratom združeval. Tožnikovi starši A. A. ves čas nudijo fizično skrb, ga varujejo in mu nudijo zaščito ter ga čustveno podpirajo, saj je tožnik sam izjavil, da zaradi strahu pred grožnjami oče A. A. ne pusti, da zapušča hišo, saj se boji zanj in za njegovo varnost ter da zaradi navedenega tudi v šolo ne hodi. A. A. ni finančno odvisen od tožnika, saj je ta, ko je prebival v Afganistanu, zaslužen denar, kadar je lahko, dal očetu ter tako prispeval k preživljanju celotne družine, kar je v skladu z afganistanskimi običaji. Odkar je v Republiki Sloveniji je očetu domov poslal denar trikrat do štirikrat, sedaj pa denarja ne pošilja. Ministrstvo ugotavlja, da gre, med tožnikom in A. A., za normalno družinsko vez med bratoma, ki je običajna tudi v zahodnih družbah, in da oče, kot glava družine, odloča o družini in o zadevah, ki se tičejo družine.

5. Tožena stranka je tožnika seznanila z ugotovitvami o razlogih za zavrnitev izdaje dovoljenja ter mu dala možnost, da se o tem izreče. Tožnik je ministrstvu posredoval še afganistanski poročni list staršev št. ... z dne 6. 2. 2019 v izvirniku in s prevodom v angleški jezik ter se pisno odzval na seznanitev z ugotovitvami v postopku. Navedel je, da je dolžan skrbeti za svojega mladoletnega brata in da je vedno, kadar je lahko, pošiljal denar v Afganistan in na ta način redno skrbel za dobrobit celotne družine in s tem povezano tudi za brata. Naloga otroka, ki dela, je pomagati očetu pri finančni podpori družine, s tem pa se nikakor ne zmanjša vloga očeta kot glave družine. Dalje je navedel, da noben drug družinski član, razen tožnika, ne more nuditi moralne in psihične podpore ob dejstvu, da bratu v Afganistanu grozi nevarnost ugrabitve s strani ekstremističnih skupin. Tožnik v dopisu pojasnjuje, da je naloga brata prevzeti naloge očeta kot glave družine in skrbeti za najbolj izpostavljene in ranljive, kar A. A. je. Poskrbel bo, da se bo brat A. A. v Sloveniji šolal, pomagal mu bo pri vključevanju v novo slovensko okolje, skrbel zanj, kot je to delal v Afganistanu, ko je oče delal. Tožnik dalje navaja, da starši oziroma oče, kot glava družine, niso sposobni nuditi vsega, kar A. A. potrebuje, ostali sorojenci pa tega zaradi različnih razlogov prav tako ne morejo nuditi. Nekateri sorojenci so v Afganistanu, drugi pa ilegalno v tujini zato tožnik meni, da je prav on ta, ki lahko nadomesti starševsko skrb svojemu bratu. Starši so bolni in s tem povezano vse manj sposobni skrbeti zanj. Trudijo se po najboljših močeh, a zdravstveno stanje, ki se zaradi njihove starosti in razmer v Afganistanu slabša, dodatno izkazuje potrebo po tem, da tožnik prevzame skrb za brata. Tožnik je v dopisu zaprosil za podaljšanje roka za predložitev novih dokazil, to je dokazila o zdravstvenem stanju staršev, ki mu je tožena stranka ugodila. Tožnik je dne 29. 5. 2019 posredoval dopis in vlogo za sprejem v bolnico v mestu Kunduz št. 645941 brez datuma v izvirniku in prevodom v angleški jezik. V dopisu je navedel, da iz "zdravniškega potrdila" izhaja, da bo mama morala imeti nekoga, ki bo skrbel zanjo. Zaradi tega starši ne bodo mogli skrbeti za brata. V dopisu je prav tako navedel, da so bila dokazila o slabem zdravstvenem stanju očeta že predložena. Tožena stranka je ugotovila, da iz predložene vloge za sprejem v bolnico v mestu Kunduz, na kateri ni datuma, izhaja, da je bila tožnikova mama s strani zdravniške komisije temeljito pregledana, da je bilo ugotovljeno, da ima oslabljeno srce ter diabetes, da potrebuje zdravljenje s predpisanimi zdravili in da priporočajo, da ostane v domači zdravstveni oskrbi. Tožnikova mati ni bila sprejeta na zdravljenje v bolnišnico. Tožnik v postopku nikoli ni navedel, da ima tudi oče zdravstvene težave niti ni predložil dokazila o tem, poleg tega je oče še vedno glava družine in skrbi zanjo. Tožnik tudi v podaljšanem roku ni predložil novih dokazov, ki bi dokazovali posebne okoliščine.

6. Tožnik v tožbi vztraja, da je tekom postopka storil vse potrebno, da bi bilo mogoče njegovi prošnji ugoditi. Treba je upoštevati strokovno poročilo dr. Lize Schuster iz Univerze v Londonu, ki verodostojno opiše primarnost odnosa najstarejšega brata do ostalih otrok članov družine v Afganistanu. Kljub temu, da sta starša še živa, med tožnikom in njegovim bratom obstaja pristna družinska vez v skladu s četrtim odstavkom 47. člena ZTuj-2. Nedvomno ima najstarejši sin v afganistanki družbi posebno primarno vlogo, podobno očetovi vlogi, še posebej, ko je ta star oziroma umre. Tožnik kljub temu, da je moral delati za preživetje svoje družine, z družino nikoli ni izgubil stikov, ko pa je še živel pri družini, je ves čas aktivno skrbel še posebej za svojega mlajšega brata. V kraju, kjer živi brat, je še prisoten še varnostni vidik, ki ogroža bratovo življenje. Glede na dokazno oceno tožene stranke, da je družinska vez med tožečo stranko in njegovim bratom običajna, kot v zahodnih državah, se tožeča stranka ne more strinjati. Tožnik je tekom celotnega postopka dokazal in izkazal posebne okoliščine, ki govorijo v prid združitvi. Tožena stranka bi morala dejansko stanje videti v luči posebnih okoliščin v Afganistanu in ne primerjati njihove družbe z zahodno družbo. Kot je razbrati iz poročila dr. Lize Schuster je Afganistanka družba drugačna kot zahodna družba, še posebej v primarnosti družinskih odnosov, je veliko bolj povezana. Vloga najstarejšega brata je bistvena. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje ter mu prisodi stroške postopka.

7. V odgovoru tožena stranka prereka tožnikove navedbe, da je najstarejši sin (najstarejši sin je brat ...), in da bi bil zaradi tega dolžan po običajih skrbeti za brata A. A., ter ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe.

8. Tekom postopka je tožnik v spis vložil bančne izpiske, kot dokaz, da ima potrebna sredstva za združitev z bratom v republiki Sloveniji, v vlogi z dne 20. 7. 2023 pa je navedel, da ne drži, da njegov brat prebiva v Afganistanu, pač pa je v Iranu, kamor je pobegnil pred preganjanjem, najprej z vizo, ker mu te niso želeli podaljšati, pa je sedaj "nedokumentirani begunec" in živi v zelo slabih razmerah, saj nima možnosti, da bi lahko poskrbel sam zase. Tožnik trdi, da je o tem izpovedal "na zaslišanju na Ministrstvu", predložil pa je tudi kopijo pisne izjave iz leta 2021, v kateri je navedeno, da podpira brata A. A., ki živi v Iranu. Dodal je, da je kot starejši brat zanj odgovoren in da že dlje časa zanj skrbi izključno on.

Tožena stranka je dan pred glavno obravnavo sodišču poslala dopis v katerem pravi, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je njegov brat A. A. v Afganistanu in je tudi navedel naslov prebivališča. Enako je navajal v dopolnitvah prošnje. To je storil tudi v izjavi z dne 19. marca 2019. Tožnik se je tudi pisno izrazil dne 16. 4. 2019 in je navedel, da je njegov brat v Afganistanu. Tožena stranka v vlogi z dne 17. 8. 2023 pravi, da je podatek, da je A. A. v Iranu nov, in da ga sodišče ne sme upoštevati zaradi 20. člena ZUS-1, ker gre za novo dejstvo. To je vsebina vloge tožene stranke z dne 17. 8. 2023, ki jo je tožnik prejel neposredno pred začetkom glavne obravnave.

9. Na glavni obravnavi je sodišče v okviru poročila o stanju zadeve povzelo vsebino vloge tožene stranke z dne 17. 8. 2023, vpogledalo je v upravne in sodne spise ter zaslišalo tožnika. Tožena stranka je prejela vabilo na glavno obravnavo, vendar se je ni udeležila.

Tožba je utemeljena.

10. Tožnik, kateremu je priznan status begunca, je podal prošnjo za združitev družine, in sicer z bratom A. A., roj. 8. 8. 2022, državljanom Afganistana, ki je bil v času vložitve prošnje za združitev družine in tudi še v času izdaje izpodbijanega akta mladoleten. To je pravno relevantna okoliščina za pravilno uporaba prava v tem primeru.1 Za toženo stranko ni sporna identiteta tožnikovega brata in njuno sorodstveno razmerje.

11. Primarna pravna podlaga za uveljavljanje pravice tožnika do združitve družine je poglavje V. Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine.2 Iz določila člena 10(2) Direktive 2003/86 izhaja, da "lahko" države članice na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV in členu 16, dovolijo vstop in bivanje tudi tistim družinskim članom, ki niso omenjeni v 4. členu, "če jih begunec vzdržuje."

12. Združitev družine v okoliščinah konkretnega primera v določilu 4. člena Direktive 2003/86 ni predvidena. Zato je primarna pravna podlaga za uveljavljanje pravice tožnika člen 10(2) Direktive 2003/86. Pogoje združevanja družine, če begunec vzdržuje družinskega člana v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, pa je zakonodajalec Republike Slovenije prenesel v notranji pravni red na specifičen način in sicer med drugim z določbama prvega in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2. Po določbi prvega odstavka 47.a člena ZTuj-2 se pravica do združitve družine prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca na podlagi zakona, ki ureja mednarodno zaščito, pod pogojem, "da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo"; v drugem odstavku tega člena so navedeni možni družinski člani, ki se združujejo, in med katerimi ni predvideno združevanje med bratoma. V četrtem odstavku tega člena pa je določeno naslednje: "Izjemoma lahko pristojni organ za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika begunca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. Posebne okoliščine so podane, kadar obstoji življenjska skupnost med drugimi sorodniki, ki je zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo, kot jo ima primarna družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost."

13. Ker je zakonodajalec Republike Slovenije izkoristil možnost, ki jo daje pravo EU državam članicam v členu 10(2) Direktive 2003/86, tožena stranka in sodišče v tej zadevi izvajata pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in morata biti zato določba prvega in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 interpretirani in uporabljeni tako, da sta v skladu z določbo člena 10(2) Direktive 2003/86, s cilji te direktive, s sodno prakso Sodišča EU ter z načelom iz člena 3(5) Direktive 2003/86, po katerem ta direktiva ne vpliva na možnost, da države članice sprejmejo ali ohranijo ugodnejše določbe.3

14. V tej zvezi Sodišče EU razlaga, da iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki za opredelitev njenega pomena in obsega ne napotuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji.4 Sodišče EU temu dodaja, da lahko države članice pri izvajanju "možnosti", ki jim je v členu 10(2) Direktive 2003/86 dopuščena, določijo dodatne zahteve "v zvezi z naravo razmerja odvisnosti," ki je določena v tej določbi, med drugim s tem, da priznanje pravic, ki izhajajo iz Direktive 2003/86, pogojujejo s tem, da begunec vzdržuje zadevne družinske člane tega begunca "iz nekaterih razlogov."5 V tem okviru oziroma znotraj teh meja so lahko pogoji za združitev družine po nacionalnem pravu tudi strožji, kot je pogoj iz člena 10(2) Direktive 2003/86,6 in v tem smislu je tudi treba interpretirati pogoje oziroma kriterije iz četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2. 15. Nadalje se je Sodišče EU še bolj specifično izreklo o tem, da člen 10(2) Direktive 2003/86 "ni obvezen" za države članice, prepuščeno jim je v presojo odločitev o "razširitvi" osebnega področja uporabe te direktive, da jim dopušča "široko polje proste presoje", a da so države članice vseeno omejene s pogojem za združitev družine, "če jih begunec vzdržuje".7 Sodišče EU pravi: "ker pa člen 10(2) Direktive 2003/86 ne napotuje na nacionalno pravo držav članic glede navedenega pogoja, je treba ta pogoj razlagati samostojno in enotno."8 Nosilec pravice do prebivanja mora dokazati obstoj "dejanskega položaja odvisnosti." Ta odvisnost izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja.9 Država gostiteljica mora presoditi, ali družinski član glede na svoj ekonomski in socialni položaj ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Potreba po finančni pomoči mora obstajati v državi izvora družinskega člana ali v državi, iz katere prihaja, ko je zaprosil za to, da se pridruži državljanu Unije.10 Okoliščine vzdrževanja iz člena 10(2) Direktive 2003/86 in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 morajo torej obstajati "na dan vložitve prošnje".11

16. Poleg navedenega je treba ob kriterijih iz prvega in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 upoštevati uvodno izjavo št. 8 Direktive 2003/86, ki dodatno pojasnjuje vsebino določila člena 10(2) Direktive 2003/86, in po kateri je treba posebno pozornost posvetiti položaju beguncev zaradi razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje. Treba bi bilo torej določiti ugodnejše pogoje za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine. Sodišče EU to razlaga na način, da je treba upoštevati položaj beguncev - kot je navedeno v uvodni izjavi 8 Direktive 2003/86 oziroma je treba dati posebno pozornost, če je bil prosilec prisiljen pobegniti iz lastne države in mu je bilo preprečeno, da bi tam živel normalno družinsko življenje, ker je bil prosilec lahko ločen od svoje družine v daljšem časovnem obdobju, preden mu je bil odobren status begunca, ter ker je zanje ali za njihove družinske člane pogosto nemogoče ali nevarno predložiti uradne dokumente ali vzpostaviti stik z organi v njihovi državi izvora.12 Ni tudi mogoče izključiti, da begunec ne more ali ne more več zagotavljati take pomoči zaradi elementov, ki niso odvisni od njegove volje, kot je fizična nezmožnost zagotoviti potrebna sredstva ali bojazen, da bi bila s stikom z njegovimi družinskimi člani njihova varnost ogrožena.13

17. Po stališču Sodišča EU v zadevi TB je treba šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvori ali v državi, iz katere prihaja, in da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana "dejansko zagotavlja begunec" ali da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin - kot so sorodstvena stopnja zadevnega družinskega člana z beguncem, narava in trdnost njegovih drugih družinskih razmerij ter starost in gospodarski položaj njegovih drugih sorodnikov - razvidno, da je begunec "najbolj primeren" družinski član za zagotovitev zahtevane finančne podpore.14 Potrebna je torej "individualizacija preučitve prošnje za združitev družine"15. 18. Tožena stranka je naredila štiri napake pri razlagi in uporabi materialnega prava v zvezi s pravico do združevanja družine tožnika v konkretnem primeru.

19. Prva napaka je v tem, da je tožena stranka upoštevala, da je tožnik za dve leti zapustil Afganistan in odšel v Iran, ko je imel njegov brat A. A. približno 6 let in da je po vrnitvi ponovno zapustil Afganistan ter odšel v Evropo, ko je imel tožnik 16 let, njegov brat pa je imel med 8 in 9 let in da se od takrat naprej nista več videla in da v času tožnikove odsotnosti ni mogel fizično skrbeti, brata varovati, ga čustveno podpirati in mu nuditi zaščito.

20. Tožena stranka ob tem ni upoštevala bistvene pravno relevantne okoliščine v zvezi z uvodno izjavo št. 8 Direktive 2003/86 in stališčem Sodišča EU v zadevi TB, ki jo je zato sodišče ugotavljalo na glavni obravnavi. Gre za okoliščino, da je tožnik iz Afganistana v Iran odšel, ker se je bal Talibanov oziroma, kot je pojasnil na zaslišanju na glavni obravnavi, so Talibani zahtevali, da se bori na njihovi strani. Po njegovih pojasnilih na glavni obravnavi je tudi iz Irana, ko je odšel v Turčijo, odšel iz razloga, ker tam ni imel nobenih dokumentov. Dvakrat je bil iz tega razloga deportiran iz Irana, drugič se je to zgodilo takrat, ko je potem odšel v Turčijo. Ko je bil deportiran v Afganistan, ni šel v rojstni kraj, ker se je bal, da bi to izvedeli Talibani, ampak je šel v Kabul. Sodišče je torej na glavni obravnavi z dodatnim zaslišanjem tožnika glede na obseg in vsebino zaslišanja v upravnem postopku, ugotovilo, da tožnik ni prekinil družinskega življenja z bratom A. A. in ostalimi člani družine po lastni izbiri, ampak zato ker je moral dvakrat pobegniti iz Afganistana pred preganjanjem. Tožniku so torej preprečevale normalno družinsko življenje okoliščine iz uvodne izjave št. 8 Direktive 2003/86 oziroma okoliščine, ki jih navaja tudi Sodišče EU v zadevi TB,16 in bi jih tožena stranka morala upoštevati, pa jih ni, saj jih v smislu "posebnih okoliščin" oziroma "specialnih dejanskih okoliščin" izrecno predvideva tudi določilo četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2. 21. Druga napaka v obrazložitvi izpodbijanega akta z vidika uporabe materialnega prava in posledično ugotovitve dejanskega stanja, je dejstvo, da je tožena stranka poenostavljeno oziroma posplošeno ugotovila, da je oče glava družine, ki skrbi oziroma je odgovoren za sina A. A., brez da bi tožena stranka, ob upoštevanju informacij o naravi izvajanja pomoči med družinskimi člani v Afganistanu, izvedla potrebno individualizacijo preučitve ekonomske in socialne odvisnosti A. A., dejanske pomoči, ki mu jo je zagotavljal tožnik v konkretnem primeru, in primernosti zagotavljanja pomoči oziroma vzdrževanja s strani družinskih članov, kot to izhaja iz citirane sodne prakse Sodišča EU. Iz zaslišanja tožnika na glavni obravnavi in tudi podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik imel običajne oziroma "pristne družinske vezi" (četrti odstavek 47.a člena ZTuj-2) z A. A., kot tudi z ostalimi brati, sestrami, mamo in očetom v Afganistanu s to specifiko, da je kot starejši brat skrbel tudi za mlajšega brata. Tožena stranke je deloma tožnikovo "vzdrževanje" mlajšega brata A. A. in obstoj "družine" (prvi odstavek 47.a člena ZTuj-2) oziroma "življenjske skupnosti", "varstvo" ter "čustveno podporo" (četrti odstavek 47.a člena ZTuj-2) sicer sama ugotovila v tistih delih odločbe, kjer pravi, da ga je brat poslušal in upošteval, da sta se dobro razumela, da mu je pomagal pri domačih nalogah, da je z 9 leti, ko je začel delati, zaslužen denar dal očetu in s tem prispeval k preživljanju družine, da je brata spremljal v šolo, da mu je kupoval za jest, da mu je kupil kolo, ga je učil voziti kolo, učil ga je Koran in druge stvari. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik temu dodal kot primer, da je za brata skrbel, ko je oče imel transferje iz Kabula v domači kraj ali nazaj in če ni imel dela, je bil več dni zdoma in takrat je tožnik skrbel za brata. V zadevi je pomembna specifičnost ta, da so se doma za A. A. bali, da ga ne bi ukradle izkoriščevalske skupine, ki so zlorabljale otroke, kot je pojasnil tožnik na zaslišanju. Zato je bila A. A. odvisnost od zaščite starejšega brata toliko bolj pomembna. Tožena stranka bi namreč ob tem morala bolj natančno upoštevati informacije iz poročila EASO, na katerega se sicer sklicuje v izpodbijanem aktu na strani 4, in sicer, da je za Afganistan značilna zelo močna lojalnost znotraj družinskih članov17; odgovornost za medsebojno pomoč znotraj ožjih družinskih članov je del tamkajšnje kulture ne glede na to, kdo je glava družine;18 bližje je sorodstvo, močnejša je obveznost pomagati in podpirati družinskega člana;19 celo pri razširjeni družini (in ne samo v ožji družini: opomba Upravnega sodišča) gre za ekonomsko enoto in moški člani družine so dolžni pomagati tistim članom družine, ki so pomoči potrebni.20 Dolžnost pomagati oziroma vzdrževati šibkejše člane družine torej ni dolžnost zgolj glave družine, vendar pa, ko oče ("glava" družine) umre, mesto glave družine prevzame najstarejši sin.21 Iz tega poročila ne izhaja, da bi bil samo tisti, ki je glava družine, dolžan skrbeti, varovati in pomagati članom družine. To se ujema s poročilom dr. Lize Schuster, na katerega se je skliceval tožnik v upravnem postopku. V tem poročilu je namreč med drugim navedeno, da se od sina v tujini pričakuje, da bo pošiljal denar za brate in sestre ter starše. Občutek odgovornosti, ki ga čutijo starejši bratje, je veliko večji kot na Zahodu; ti pogosto poskusijo organizirati življenja svojih bratov in sester, slednji pa se s starejšimi brati posvetujejo in pri njih iščejo nasvete. Od doma so bratje oziroma sinovi, ki so v tujini, deležni velikih pritiskov, če ne opravljajo svoje odgovornosti do družine in do tistih, ki so od njih odvisni.22

22. V tem elementu torej ugotovitev tožene stranke, da je oče tisti, ki mora skrbeti za sina A. A. v okviru primerne družinske odgovornosti, nima zadostne podlage v informacijah o stanju v Afganistanu oziroma se njene ugotovitve razlikujejo od omenjenih informacij. Navedena narava obveznosti znotraj moških družinskih članov po navedenem poročilu velja tudi za situacije, ko so člani družine zapustili Afganistan in odšli v Iran ali Pakistan,23 saj so po dostopnih podatkih v veliki večini primerov preko mobilnih telefonov uspeli obdržati komunikacijo z družinskimi člani v Afganistanu.24 To pomeni, da je med tožnikom in njegovim bratom A. A. v času vložitve prošnje obstajala življenjska skupnost, ki je bila zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini v smislu četrtega odstavka 74.a člena ZTuj-2. 23. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi na posebna vprašanja sodišča pojasnil, da ko je pobegnil v Iran, je tam delal in je domov pošiljal denar, vsak mesec med 80 in 100 EUR. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi tudi povedal, da A. A. v Afganistanu ni delal, ni mogel delati, ker so se bali zanj in ga je oče pustil doma. To pomeni, da je bil A. A. finančno odvisen od družinskih članov. Tožnik pa je po njegovih navedbah prispeval veliko, saj je po 1 letu in pol, ko je bil v Sloveniji prosilec za mednarodno zaščito in še ni mogel delati, potem začel pošiljati denar družini v Afganistan in sicer enkrat na mesec ali na dva meseca. Na zaslišanju je navedel, v katerih restavracijah je delal v centru Ljubljane in da je domov pošiljal zneske od 100 do 150 EUR, včasih pa tudi 500 EUR, ko je dobro zaslužil. V tistem času je bil mesečni zaslužek tožnikovega očeta okrog 100 EUR. Iz tega izhaja, da je tožnik dejansko in znatno prispeval k družinskemu proračunu in da je bil za to prav on v finančnem smislu posebej primeren, saj je s to finančno pomočjo zelo verjetno bistveno pomagal bratu A. A., ki je bil zato od tožnika v veliki meri odvisen, in se je z njegovo denarno pomočjo lahko lažje preživljal in bil kolikor toliko varen v Afganistanu pred nevarnostmi do vložitve prošnje za združitev družine. Tožnikov oče naj bi bil namreč bolehen, kakor tudi mama. Oba sta bila v času vložitve tožnikove prošnje stara med 57 in 59 let. 24. Tretja materialno-pravna napaka v izpodbijanem aktu je v tem, da tožena stranka ni upoštevala, da je treba tožnikovo pravico do združitve družine presojati ob upoštevanju člena 7. Listine in načela sorazmernosti.25 Tožena stranka je odločala zgolj na podlagi člena 47.a ZTuj-2, brez da bi upoštevala načelo sorazmernosti iz člena 52(1) v zvezi z 7. členom Listine, kar je napačna razlaga materialnega prava. Poseg v družinsko življenje tujca s statusom begunca iz 7. člena Listine je z ureditvijo določenih kriterijev oziroma pogojev za priznanje pravice do družinskega življenja, tudi za obravnavani primer, ustrezno predpisan z zakonom, to sta med drugim obravnavani določili prvega in četrtega odstavka 74.a člena ZTuj-2.26 Omejitve oziroma kriteriji iz teha dveh določil spoštujejo bistveno vsebino pravice do združevanja družine, saj ne pomenijo njene izvotlitve;27 te omejitve so tudi potrebne in dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, to je, da se zagotovi združevanje družine tujcu s statusom begunca s tistimi družinskimi člani, ki so z upravičencem najbolj tesno povezani in od njega odvisni, in da ta krog družinskih članov, ki se lahko združujejo, ni preširok; kajti legitimen splošni interes je tudi skrb za racionalno porabo sredstev za socialne transferje v Republiki Sloveniji izven omejitve iz sedmega odstavka 47.a člen ZTuj-2,28 ki sicer za tožnika ne velja. V slednjem elementu gre hkrati tudi za varstvo pravic drugih.29 Te omejitve pa še vedno v zadostni meri služijo cilju, da se beguncu omogoči družinsko življenje v Sloveniji, če on to želi in da se s tem prispeva k ustvarjanju socialne in kulturne stabilnosti.30 Tožnik je to željo izrazil tudi na koncu zaslišanja na glavni obravnavi, ko je povedal, da bi s tem, ko bi brat lahko prišel v Slovenijo, imel on in družina mir, enega brata je že izgubil, boji se, da bo izgubil še enega. Tožnik je namreč na koncu zaslišanja na glavni obravnavi povedal, da je za prihod brata v Slovenijo pripravljen delati dan in noč. Iz njegovega pričevanja in iz predloženega izpiska iz NLB (priloga A3) izhaja oziroma tožena stranka ni ugotavljala, da bi imel težave s pridobivanjem služb oziroma s finančno preskrbljenostjo. Pri tehtanju sorazmernosti je pomembno tudi to, da je bil tožnik v času vložitve prošnje za združitev družine že 2 leti in pol v Sloveniji, v času izdaje izpodbijanega akta pa že skoraj tri leta in pol in je bil že dve leti vključen v trg dela v Sloveniji.

25. Četrta napaka pri razlagi materialnega prava pa je ta, da tožena stranka sploh ni upoštevala odvisnosti tožnikovega brata od tožnika in potrebe po njegovem vzdrževanju s strani tožnika v zvezi z dejstvom, da je bil tožnikov brat v relevantnem času mladoleten, in da bi zato pri uporabi pogoja o vzdrževanju, fizični skrbi, varstvu, zaščiti, finančni odvisnosti tožena stranka morala upoštevati tudi načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine.31 Morala bi ga upoštevati v tem smislu, da bi morala prošnjo za združitev družine razlagati v korist mladoletnega brata tožnika in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja.32 Sodišče EU je že večkrat pojasnilo, da je namen Direktive 2003/86 združevanje družine za tujca s statusom begunca "zlasti" z mladoletnimi člani družine.33 Tožena stranka bi morala opraviti "uravnoteženo in razumno presojo vseh upoštevanih koristi," pri čemer bi morala "zlasti upoštevati koristi zadevnih otrok."34 Tožnikov brat A. A. je bil ob vložitvi prošnje star dva meseca manj kot 16 let, torej ni bil tik pred polnoletnostjo in je bila zato njegova odvisnost od finančne pomoči in podpore brata, še posebej ker naj bi mu grozile določene skupine v Afganistanu in se je moral skrivati, znatna. Glede na vse zgoraj upoštevane okoliščine, dejstvo, da se je tožnik ob podaji prošnje približeval polnoletnosti, kakor tudi dejanska "intenzivnost zadevnih družinskih razmerij" med tožnikom in njegovim bratom ter vprašanje, kako imata tožnik in njegov brat namen "vzdrževati osebne in čustvene odnose" v primeru uspešnega prihoda tožnikovega brata v Slovenijo, upoštevajoč stališča Sodišča EU,35 nimajo vpliva na drugačno presojo načela sorazmernosti in varstva otrokovih koristi v tem konkretnem primeru.

26. Ker je tožena stranka napačno razlagala materialno pravo iz prvega in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 v zvezi s členom 10(2) in uvodno izjavo št. 8 Direktive 2003/86 ter 7. členom in členom 24(2) Listine, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 25. člena ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23). V ponovnem postopku, če bo tožena stranka ugotovila izpolnjevanje preostalih pogojev, ki niso opredeljeni v prvem in četrtem odstavku člena 47.a ZTuj-2, bo morala družinskemu članu tožnika izdati dovoljenje za stalno prebivanje. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 25. člena ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23).

1 Glej mutatis mutandis A.C., C-550/16, 12. 4. 2018, odst. 64; B.M.M. in ostali, C-133/19, C-136/19 in C-137/19, 16. 7. 2020, odst. 47; SW, BL, BC, C-273/20 in C-355/20, 1. 8. 2022, odst. 48; XC, C-279/20, 1. 8. 2022, odst. 54; TB, C-519/18, 12. 12. 2019, odst. 51-52. 2 Uradni list EU L 251/12, 3. 10. 2003; v nadaljevanju: Direktiva 2003/86. 3 TB, C-519/18, 12. 12. 2019, odst. 43, 61. 4 Ibid. odst. 44. 5 Ibid. odst. 55., 57. 6 Ibid. odst. 58, glej tudi odst. 70. 7 Ibid. odst. 39-41, 57, 59. 8 Ibid. odst. 45. 9 Ibid. odst. 47. 10 Ibid. odst. 48. 11 Ibid. odst. 51, 52. 12 Ibid. odst. 50; E, C-635/17, 13. 3. 2019, odst. 66; X in ostali, C-1/23, 18. 4. 2023, odst. 43. 13 TB, C-519/18, 12. 12. 2019, odst. 51. 14 Ibid. odst. 52, 72, 77. 15 Ibid. odst. 63, 67, 73; E, C-635/17, 13. 3. 2019, odst. 58-59, 63. 16 TB, C-519/18, 12. 12. 2019, odst. 50. 17 EASO Country of Origin Information Report: Afghanistan Networks; v nadaljevanju: EASO/2018, str. 7, točka 1, odst. 2. 18 Ibid. str. 7, točka 1, odst. 4. 19 Ibid. str. 13, točka 1.1.1., odst. 1. 20 Ibid. str. 11, točka 1.1., odst. 1. 21 Ibid. str. 12, točka 1.1., odst. 3. 22 Liza Schuster, Družinske vloge in vloge sinov v afganistanski družini, odst. 5-6. 23 Ibid. str. 13, točka 1.1.1., odst. 5. 24 Ibid. str. 14, točka 1.1.1.,odst. 1, str. 23, točka 3. odst. 1, str. 25, točka 3.1., odst. 1. 25 Ibid. odst. 65-66; glej tudi: E, C-635/17, 13. 3. 2019, odst. 53-54. Načelo sorazmernosti je v določilu člena 52(1) Listine opredeljeno na naslednji način: Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti "predpisano z zakonom" in "spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin". Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, "če so potrebne" in "če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa," ki jih priznava Unija, "ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih". 26 To je prvi kriterij v okviru načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine. 27 To je drugi kriterij v okviru načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine. 28 To sta tretji in četrti kriterij v okviru načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine. 29 To je zadnji kriterij v okviru načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine, ki je v razmerju do tretjega in četrtega kriterija postavljen alternativno. 30 SW, BL, BC, C-273/20 in C-355/20, 1. 8. 2022, odst. 58. 31 E, C-635/17, 13. 3. 2019, odst. 55. 32 Ibid. odst. 56; B.M.M. in ostali, C-133/19, C-136/19 in C-137/19, 16. 7. 2020, odst. 25; X in ostali, C-1/23 PPU, 18. 4. 2023, odst. 44-46. 33 X in ostali, C-1/23 PPU, 18. 4. 2023, odst. 42. 34 E, C-635/17, 13. 3. 2019, odst. 57; X in ostali C-1/23, 18. 4. 2023, odst. 47. 35 O tem glej na primer: SW, BL, BC, C-273/20 in C-355/20, 1. 8. 2022, odst. 61-62, 64-67; XC, C-279/20, 1. 8. 2022, odst. 57.