Jedro

Sporni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov. Ker je bil sporni program akreditiran, kar med strankama ni sporno, zavod pa ne, izobraževanje ni javno veljavno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko uvrstiti v 33. plačni razred v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... in ji izplačati razliko v plači s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 dalje, da se razveljavi Dogovor o vračilu preveč izplačanih bruto plač z dne 22. 11. 2016, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti že vrnjeno razliko plače za čas od novembra 2016 do februarja 2018 v mesečni višini 19,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, z obračunom in plačilom prispevkov. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 613,59 EUR, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni nikoli pridobila visokošolske izobrazbe, pač pa ji je ta bila odvzeta. Šlo je za izobraževanje v interesu delodajalca. Sodišče ni upoštevalo dopisa z dne 13. 5. 2009 in elektronskega sporočila pod A4. Vse do izdaje dopolnilnega zapisnika inšpektorice z dne 29. 6. 2016 za ministrstvo in toženo stranko tožničina izobrazba ni bila sporna. Inšpektorica je dopolnila nadzor zgolj na podlagi ''tajnega'' dopisa z dne 17. 6. 2016, ki ga v spisu ni, tako da se je sodišče zadovoljilo zgolj s povzetkom dopisa v zapisniku. Zavod A. res ni na seznamu izvajalcev visokošolskega izobraževanja, a to ni pomembno, saj listine dokazujejo, da je tožnica imela VII. stopnjo izobrazbe, sodišče pa se je nekritično strinjalo z inšpektorico. Izpostavilo je postopek vrednotenja izobraževanja, spregledalo pa je dopis z dne 28. 3. 2012 o zaposlovanju na podlagi tujega izobraževanja. Zmotno je uporabilo 33. člen ZViS in 16. člen ZJU. Ni jasno, zakaj naj bi delodajalec s priznanjem VII. stopnje izobrazbe priznaval več pravic, kot jih lahko ima po zakonu. Sodišče je napačno ocenilo tudi odločbo z dne 29. 6. 2010, ki je bila nesporno izdana za potrebe nadaljnjega izobraževanja, kar pa še ne pomeni, da tožnica ni pridobila sporne izobrazbe. Gre za neusklajenost zakonodaje na področju šolstva ter za kršitev zakonodaje EU. V zvezi s tem se tožnica sklicuje na dopisa z dne 17. 6. 2014 in z dne 12. 12. 2016, ki naj bi ju sodišče napačno upoštevalo, posledično pa tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dr. B.B. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje inšpektorice C.C., češ da zadostuje vsebina njenega zapisnika. V zvezi z Dogovorom o vračilu preveč izplačanih plač vztraja, da je sklep z dne 21. 12. 2016 nezakonit in se sklicuje na primer VIII Ips 256/2016 in na navodila Ministrstva za javno upravo glede 3.a člena ZSPJS. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba vsebuje jasne in natančno obrazložene razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... zaposlena na delovnem mestu "Strokovni sodelavec za upravno pravne zadeve VII/1". Pri toženi stranki je Inšpektorat D. opravil inšpekcijski nadzor, na podlagi katerega je bil najprej izdan zapisnik z dne 15. 1. 2016, nato pa še dopolnilni zapisnik z dne 29. 6. 2016, ki temelji na dopisu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), ki ga je inšpektorica prejela 17. 6. 2016. Iz njega izhaja, da je tožnica januarja 2010 v tujini zaključila študijski program, ki se v Veliki Britaniji uvršča med dodiplomske študijske programe 1. stopnje v tristopenjskem bolonjskem sistemu izobraževanja. Izobraževanje je izvajal slovenski zasebni Zavod A., ki je bil v času izvajanja izobraževanja pri MIZŠ registriran (vpisan v razvid) za izvajanje verificiranih višješolskih programov, v sodelovanju s tujo akreditirano visokošolsko institucijo Univerze E. Pri tem izobraževanju je šlo za franšizno izvajanje programa na podlagi gospodarske pogodbe na instituciji, ki v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjevala pogojev za izvajanje visokošolske delavnosti. Izobraževanje ni primerljivo s šolskim sistemom v Republiki Sloveniji oziroma ni primerljivo nobeni stopnji izobrazbe v skladu s 33. členom Zakon o visokem šolstvu (ZViS, Ur. l. RS, št. 119/06 in nasl.), lahko pa se uporabi za namen nadaljevanja izobraževanja.

7. To, da nobena od strank ni predložila navedenega dopisa z dne 17. 6. 2016, ne pomeni, da so ugotovitve inšpektorice, tožene stranke ali pa sodišča napačne. Bistvo tega spora namreč ni v razumevanju tega dopisa, tudi niso bistvena dejanska vprašanja, pač pa pravno vprašanje, ali je tožnica na podlagi izobraževanja v tujini pridobila visokošolsko izobrazbo VII. stopnje.

8. Ravno zaradi ugotovitve inšpektorice, da tožnica po izobrazbi ni univerzitetna diplomirana družboslovka VII. stopnje izobrazbe (kot je to ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tožena stranka), pač pa poslovna sekretarka na podlagi predhodno pridobljene VI. stopnje izobrazbe, je inšpektorica toženi stranki odredila, naj ravna skladno z Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) in tožnici ustrezno zniža plačo. Tožena stranka je zato tožnico pozvala k podpisu aneksa, s katerim bi se odpravile nepravilnosti pri določitvi plače, ter k sklenitvi dogovora o vračilu preveč izplačanih plač. Tožnica je temu z dopisom z dne 21. 11. 2016 nasprotovala, zato je tožena stranka na podlagi 3. in 3.a. člena ZSPJS izdala sklep z dne 21. 12. 2016, da se zaradi tega, ker ima tožnica VI. stopnjo izobrazbe, spremeni 7. člen pogodbe o zaposlitvi tako, da se 33. plačni razred spremeni v 32. plačni razred. Tožnica je dogovor o vračilu preveč izplačanih bruto plač podpisala. Vseeno je nato 3. 2. 2017 vložila zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, ki jo je tožena stranka 14. 2. 2017 zavrnila.

9. Ne drži tožničina navedba, da ji je tožena stranka protipravno odvzela javno veljavno izobrazbo VII. stopnje, saj, kot je to ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnica te izobrazbe niti ni imela pridobljene. Četudi je bila omenjena diploma pridobljena na podlagi pogodbe o izobraževanju, sklenjene z delodajalcem, to ni odločilno za presojo, ali je tožnica s tem izobraževanjem pridobila VII. stopnjo izobrazbe. Tudi poudarjanja pritožbe, da je šlo za izobraževanje v interesu delodajalca, ne more biti odločilno za presojo, kakšno stopnjo izobrazbe je tožnica pridobila na podlagi tega izobraževanja. Nikakor ni zgolj le v pristojnosti delodajalca, katero stopnjo izobrazbe bo delavcu priznal na podlagi dokazil, ki mu jih predloži delavec.

10. Po 33.c členu ZViS so visokošolsko transnacionalno izobraževanje po tem zakonu vse oblike in načini visokošolskega izobraževanja, pri katerem se javno veljavni študijski program v celoti ali njegovi posamezni deli izvajajo v drugi državi, kot je sedež nosilca visokošolskega študijskega programa. Visokošolsko transnacionalno izobraževanje v Republiki Sloveniji se lahko izvaja ali organizira na podlagi pogodbe med visokošolskim zavodom, ki je akreditiran v Republiki Sloveniji, in tujim visokošolskim zavodom, ki izvaja javno veljavne študijske programe in izdaja javne listine v državi, kjer je ustanovljen. Vse pogoje, načine in oblike visokošolskega transnacionalnega izobraževanja, obvezne sestavine pogodbe za izvajanje visokošolskega transnacionalnega izobraževanja ter način ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz tega člena določi Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu.

11. Sodišče prve stopnje teh določb ni zmotno uporabilo, kot tudi ne tretjega 16. odstavka člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.), po katerem delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko delodajalec v smeri upoštevanja te določbe celo samoiniciativno, brez odredbe inšpekcijskega organa, ukrepa po določbah 74. do 77.a člena ZJU.

12. Ker ne gre za dejansko, pač pa pravno vprašanje, listine, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi (npr. mnenje dr. F.F. z dne 13. 5. 2009 in elektronsko sporočilo G.G. brez datuma), ne morejo biti odločilne za presojo tožničine stopnje izobrazbe, četudi se je sodišče prve stopnje tudi do teh listin in ugovorov tožnice v zvezi z njimi ustrezno opredelilo. Prav tako ne morejo biti odločilni pritožbeni ugovori o zmotni dokazni oceni v izpodbijani sodbi. Ključne so okoliščine, naštete v 6. točki obrazložitve te sodbe, ter navedene pravne podlage, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

13. Ne drži torej, da bi moralo sodišče za popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti še dokaz z zaslišanjem dr. B.B., saj so postopki pri Evropski komisiji zaključeni, navedeni pa tudi ni pristojen za podajo pojasnil glede veljavnosti diplom, kot je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo sodišče prve stopnje. Sklicevanje tožnice na prizadevanja navedenega za priznanje izobraževanja v RS ne dokazuje utemeljenosti pritožbenih navedb, pač pa kaže ravno na spornost izobraževanja. Prav tako dopisa z dne 17. 6. 2014 in z dne 12. 12. 2016, na katera se v zvezi s tem sklicuje pritožba, ne dokazujeta utemeljenosti zahtevka, kot je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem inšpektorice C.C., saj, kot je sodišče prve stopnje tudi glede tega pravilno obrazložilo, potek inšpekcijskega nadzora ni bil sporen, vsebina in razlogi zapisnika pa so razvidni iz listin v spisu.

14. Tožnica s kritiko dokazne ocene dejansko nasprotuje materialnopravnemu stališču, da je pri franšiznem izobraževanju treba upoštevati slovensko pravo v zvezi s statusom naše izobraževalne institucije, ki je sodelovala s tujim partnerjem. Četudi je tožnica januarja 2010 pridobila diplomo, izdano s strani E., s katero ji je bil podeljen naziv univerzitetni diplomirani družboslovec (1. stopnja), pa je izobraževanje neposredno izvajal Zavod A. v Sloveniji v slovenskem jeziku, le diplomsko listino je izdala angleška univerza (franšizno izvajanje izobraževanja). V času, ko je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o izobraževanju ob delu z dne 24. 10. 2008 in je pričela z izobraževanjem pri Zavodu A., je bila že v veljavi sprememba 16. člena ZviS. V prvem odstavku tega člena je bilo določeno, da lahko začne institucija za izvajanje visokošolskih programov izvajati program šele, ko je vpisana v razvid visokošolskih zavodov. Zavod A. tega pogoja ni izpolnjeval in glede na citirano določbo ZViS po oceni sodišča ne bi smel izvajati univerzitetnega izobraževalnega programa E. za pridobitev naziva Bachelor of Arts.

15. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da Zavod A. v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov. Ker je bil program E. akreditiran, kar med strankama ni sporno, Zavod A. pa ne, izobraževanje ni javno veljavno. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na izpis iz spletne strani MIZŠ pod ..., iz katerega izhaja, da je tudi Upravno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje izobraževanja na E., pridobljenega preko Zavoda A., ker ni bilo pridobljeno skladno z nacionalno zakonodajo v visokem šolstvu. S svojo odločitvijo je Upravno sodišče potrdilo predhodno odločitev ministrstva, ki je iz istih razlogov tudi samo zavrnilo priznavanje takega izobraževanja. Dalje pa tudi iz te objave izhaja, da Zavod A. ne izpolnjuje pogojev za izvajanje javno veljavnega visokošolskega izobraževanja, saj ni pridobil vseh potrebnih dovoljenj za zakonito izvajanje dejavnosti v RS.

16. Podoben primer je pritožbeno sodišče obravnavalo v sodbi Pdp 336/2018 z dne 27. 9. 2018, v kateri se je sklicevalo tudi na odločitve Upravnega sodišča v postopkih o priznanju istega izobraževanja za namen zaposlitve (npr. zadevi I U 651/2009, I U 1345/2010). Iz njih izhaja, da se v primerih transnacionalnega izobraževanja, pri katerem tuji visokošolski izobraževalni program v celoti izvaja izobraževalna ustanova na ozemlju Republike Slovenije, priznavanje izobraževanja za namen zaposlitve presoja po določbah predpisov države, ki je listino izdala, pa tudi po določbah, ki urejajo javno veljavnost visokošolskega zavoda izvajalca izobraževanja in izobraževalnega programa v slovenski zakonodaji. Zahteve po akreditaciji visokošolskega zavoda in izobraževalnega programa lahko tožena stranka opravičuje z zagotavljanjem kakovosti javnoveljavnega visokošolskega sistema, kar je kot upravičen razlog sprejelo tudi Sodišče EU v zadevi Neri. Statusna vprašanja visokošolskih zavodov in pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti v Republiki Sloveniji določa ZViS. Za ugotovitev, da gre za izobraževanje na stopnji visokošolskega študija, torej ne zadostuje, da je zaključno listino o tožnikovem izobraževanju izdala tuja visokošolska institucija, ki je v svoji državi akreditirana in posledično izvaja javnoveljavno stopnjo izobraževanja. Ne gre za neusklajenost slovenske zakonodaje z evropsko, kar izhaja tudi iz citiranih sodb upravnega sodišča, nič drugače pa ne izhaja iz dopisa Evropske komisije z dne 12. 12. 2016, s katerim ta sporoča, da namerava primer zapreti.

17. Ker je tožena stranka tožnici na podlagi zmotne presoje, da ima doseženo visokošolsko izobrazbo, priznala previsoko plačo, je to ustrezno sanirala na način, ki mu tožnica neutemeljeno nasprotuje. Po 14. členu ZSPJS javnemu uslužbencu v primeru, ko opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo, kadar pa ima več kot 23 let delovne dobe, mu pripada osnovna plača, ki je za en plačni razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Ker ima tožnica pridobljeno VI. stopnjo izobrazbe, torej nižjo od zahtevane za njeno delovno mesto, ji je bila pravilno določena plača za 32. plačni razred.

18. Pritožba se glede zahtevka za razveljavitev dogovora o povračilu preveč izplačanih plač neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 256/2016 z dne 20. 12. 2016, saj se ta nanaša na uporabo določb ZSPJS, ko dogovor o povračilu preveč izplačanih plač še ni bil podpisan. Prav tako do razveljavitve izpodbijanega dogovora ne more privesti pritožbeno sklicevanje na navodila Ministrstva za javno upravo z dne 4. 4. 2017, saj iz teh izhaja, da se morajo že sklenjeni dogovori o vračilu preveč izplačanih plač pač izvršiti. Poleg tega pa pritožba niti ne nasprotuje razlogovanju sodišča prve stopnje glede tega, zakaj ni sledilo tožničinemu zavzemanju, da je potrebno dogovor razveljaviti zato, ker naj bi ga podpisala v sili (45. člen Obligacijskega zakonika - OZ, UR. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).