Jedro

Pravica oziroma pravni interes občine v zvezi z NUSZ je glede na veljavno ureditev zgolj v tem, da dobi sredstva, kolikor jih je bilo pobranih iz naslova NUSZ, nakazana v svoj proračun. Nima pa pravice do tega, da je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da je odmerjeno v določeni višini. Odločitev upravnega sodišča o odmeri, tudi morebitna odprava odločbe o odmeri NUSZ, zato ne more vplivati na pravice in pravne koristi občine, ki jih ima občina v zvezi z NUSZ. Odločitev sodišča prve stopnje, da občina ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v upravnem sporu iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi II. točka izreka izpodbijanega sklepa.

II. Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka zavrnilo zahtevo Občine L. (v nadaljevanju pritožnica) za priznanje statusa stranke v tem upravnem sporu in v II. točki izreka zavrnilo njeno zahtevo za priznanje statusa stranskega intervenienta. Po presoji prvostopenjskega sodišča občina ni izkazala pogojev za udeležbo v upravnem sporu ne po prvem ne po drugem odstavku 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. S pritožbo pritožnica izpodbija II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da je bilo dejansko stanje v obravnavanem primeru ugotovljeno napačno, na tej podlagi pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Neutemeljeno ji ni bil priznan status stranskega intervenienta po drugem odstavku 19. člena ZUS-1. Na podlagi razveljavitve izpodbijanega upravnega akta v tem upravnem sporu bi namreč tožeča stranka dobila pravico, da od pritožnice zahteva vračilo finančnih sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) in to skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tem bi se zmanjšalo pritožničino premoženje, ogrožena bi bila njena likvidnost ter projekti in investicije, ki so bile načrtovane v določenem proračunskem letu. S tem izkazuje, da bi lahko prišlo do posega v njen pravni položaj, pravice in na zakon oprte neposredne koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da ji prizna status stranskega intervenienta po drugem odstavku 19. člena ZUS-1 ali jo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali ima v upravnem sporu, ki ga je tožeča stranka sprožila zoper odločbo, s katero ji je bilo odmerjeno NUSZ, pritožnica pravico do udeležbe po drugem odstavku 19. člena ZUS-1. Ta določa, da dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Na podlagi te določbe se torej lahko postopka v upravnem sporu udeležujejo tretje osebe, ki nimajo položaja stranke v upravnem sporu (gre za tako imenovane stranske interveniente), če lahko odločitev, ki jo bo sprejelo upravno sodišče, vpliva na njihov pravni položaj.

6. Iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča glede sodelovanja občin v postopkih za odmero NUSZ izhaja, da je obveznost plačila NUSZ davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina, kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova NUSZ, praviloma ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni ne zavezanec za plačilo nadomestila in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica sredstev iz nadomestila (36. člen Zakona o financiranju občin), občini ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. 7. Iz navedenega stališča, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo že v več zadevah (npr. I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 65/2010, I Up 96/2010, X Ips 25/2012, I Up 78/2012, I Up 118/2012, I Up 478/2013) torej izhaja, da je pravica oziroma pravni interes občine v zvezi z NUSZ glede na veljavno ureditev zgolj v tem, da dobi sredstva, kolikor jih je bilo pobranih iz naslova NUSZ, nakazana v svoj proračun. Nima pa pravice do tega, da je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da je odmerjeno v določeni višini. Odločitev upravnega sodišča o odmeri, tudi morebitna odprava odločbe o odmeri NUSZ, zato ne more vplivati na pravice in pravne koristi občine, ki jih ima občina v zvezi z NUSZ. Odločitev sodišča prve stopnje, da pritožnica ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v upravnem sporu iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

8. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni ugovor, da iz sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja, da občina v tovrstnih upravnih sporih ne more sodelovati kot stranski intervenient. Stališče iz sodne prakse Vrhovnega sodišča se nanaša tako na sodelovanje občine v upravnem sporu kot prizadete stranke (po prvem odstavku 19. člena ZUS-1) kot stranskega intervenienta (po drugem odstavku 19. člena ZUS-1) in obe možnosti udeležbe občine v tovrstnih upravnih sporih zavrača. 9. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da pravni interes občine za udeležbo v upravnem upravnem sporu izhaja iz dejstva, da bo morala, ob eventualni odpravi odmerne odločbe, na podlagi zahtevka za vračilo, ki bi ga vložil zavezanec, vrniti znesek NUSZ, ki je že bilo pobrano in nakazano v njen proračun, ter zamudne obresti. Predvsem vračilo slednjih po mnenju pritožnice dokazuje, da bo z odločitvijo v upravnem sporu potencialno lahko prizadeto njeno premoženje (ki ni bilo pridobljeno iz naslova NUSZ).

10. Plačilo zamudnih obresti je sicer premoženjska posledica, ki prizadene občino, vendar specifična, saj je vezana na pristojnosti občine, ki jih ima na področju obdavčevanja. Lokalne skupnosti namreč pridobivajo sredstva oziroma premoženje tudi z davki in drugimi dajatvami (kot določa 146. člen Ustave) in lahko tudi predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon (kot določa 147. člen Ustave). Zaradi teh pristojnosti je občina v bistveno drugačnem (tudi premoženjskem) položaju, kot drugi pravni subjekti, ki sredstev in premoženja na tak način ne morejo pridobivati. Premoženjske posledice, ki jih nosi občina zaradi spremembe obdavčitve, je zato treba ocenjevati v povezavi z dejstvom, da občina premoženje pridobiva tudi z obdavčevanjem. Z odločanjem o obdavčitvi pa je nerazdružljivo povezano tveganje, da bo posamezna dajatev neutemeljeno odmerjena in da bo posledično prišlo do vračila neutemeljeno odmerjenih in pobranih dajatev, vključno z zamudnimi obrestmi. Prav tako je treba upoštevati, da so obresti po naravi stvari plačilo za (neupravičeno) uporabo denarja. Zamudne obresti so torej vsaj v določenem delu, nadomestilo za neupravičeno uporabo denarja in zato vsaj deloma ustrezajo koristim, ki jih je občina imela ali bi jih lahko imela od denarja, ki ji je bil neupravičeno na razpolago. Tveganje občine, da bo morala plačati morebitne zamudne obresti, je glede na vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča sestavni del njene pristojnosti na področju obdavčitve, morebitno plačilo zamudnih obresti pa ni poseg v premoženje občine, ki bi bil ustavnopravno zavarovan. Dejstvo, da je pristojnost odmerjanja in pobiranja NUSZ z občin prenesena na državo, navedenega ne spremeni. Tveganju za plačilo zamudnih obresti bi bila občina izpostavljena tudi, če pristojnost za odmero in pobiranje NUSZ ne bi bila prenesena na državo, temveč bi te postopke sama izvajala.

11. Kot neutemeljeno pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožničino sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča U-I-240/99 z dne 2. 3. 2000. Ustavno sodišče v tem sklepu ni obravnavalo vprašanja pravnega interesa občine za udeležbo v upravnem sporu v zvezi z odmero NUSZ, temveč vprašanje pravnega interesa za pobudo za preizkus ustavnosti 7. in 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prometnem davku, kar ni primerljivo. Ustavno sodišče je v navedenem sklepu presodilo, da sprožitev postopka za vračilo davka ne vpliva na pravnomočnost odmernega postopka, in torej ker glede na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču razveljavitev določbe zakona, za katero si je prizadeval ustavni pobudnik, ne učinkuje na pravnomočno zaključene postopke, je njegovo pobudo zavrglo. Iz tega sledi prav nasprotno kot želi prikazati pritožnica, sledi namreč to, da morebitna vložitev zahtevka za vračilo ne vpliva na pravni interes v zvezi z odmero.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.