Jedro

V drugem delovnem sporu je bilo s sodbo pravnomočno odločeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi neutemeljena. Tožnica je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala. ZDR ter OZ ne določata, da bi že zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati nova pogodba o zaposlitvi z istim delodajalcem ali da bi ta postala nična. Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (11. člen ZDR). Tožnica se ni sklicevala na napako volje pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne na druge izpodbojne razloge, določene v 94. členu OZ. Razlogi, iz katerih tožnica izpodbija podpisano pogodbo o zaposlitvi, niso podani, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oz. izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku III. točke izreka spremeni tako, da se znesek 5.245,20 EUR zviša na znesek 10.490,40 EUR, višji zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 6. 5. 2011 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 14. 5. 2013 in je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 7. 7. 2011 do 14. 5. 2013 obračunati bruto nadomestilo plače in sicer v bruto zneskih, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz II. točke izreka, vse v roku 8 dni od prejema sodbe, pod izvršbo. Višji zahtevek ter višji zahtevek, ki se nanaša na premalo izplačano mesečno plačo od januarja 2010 do 6. 7. 2011, je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 5.245,20 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek v višini 16.744,32 EUR je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz IV. točke izreka. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati božičnico za leto 2011 v višini 500,00 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni od prejema sodbe, pod izvršbo. Višji zahtevek na plačilo božičnice za leto 2012 in 2011 v bruto znesku, je zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je pogodba, sklenjena dne 16. 6. 2010 nezakonita in nična in se razveljavi oziroma odpravi in da je veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 4. 6. 2002, katera se razveže z dnem 28. 8. 2012. 2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 6. 2002 ni prenehalo, ampak je trajalo do 28. 8. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati 4.000,00 EUR odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi službe v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo“ (VI. točka izreka).

Odločilo je da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

S sklepom je zavrglo tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino za mobing v višini 30.000,00 EUR in da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odškodnino zaradi neizplačanih nadur od 2005 do 2008, razlik v plači za opravljeno delo A. izkaznic od 1. 1. 2008 do 22. 7. 2008 in sicer 200,00 EUR na mesec ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati stimulacijo v višini 20 % mesečno od junija 2008 do decembra 2009 oziroma do prekinitve delovnega razmerja po sodbi sodišča (VIII. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Izpodbija nepopolnost I. točke izreka, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da ima Zavod RS za zaposlovanje pravico do povrnitve škode. Tožnica je na to opozorila, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo neveljavnost ter ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010. Navaja, da je predmetna pogodba tudi izpodbojna. Tožena stranka je s „prevaro“ dosegla podpis pogodbe, potem ko je tožnica odklonila sporazumno spremembo pogodbe, na ta način, da je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe za ustrezno delovno mesto, pri tem pa ji je kot edini znižalo plačo na bruto znesek 848,00 EUR in ji ukinila vse dodatke, ostali delavci pa so obdržali količnike delovnega mesta. Tožena stranka je zavestno kršila ZDR po 88. in 90. členu, ko je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za „ustrezno delovno mesto za nedoločen čas“, ko je hkrati v lastni akt zapisala da je delovno mesto sistemizirano za določen čas - do 30. 6. 2011, to pa je bil trenutek, ko je tožnici kot starejši delavki bilo lahko odpovedano delovno razmerje, ker je izpolnjevala pogoje za pridobitev denarnega nadomestila do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev. Sodišče je s sodbo opr. št. I Pd 964/2010 razsodilo le, da ni obstajal utemeljen razlog, ni pa ugotovilo, da je tožena stranka ravnala nezakonito.

Tožnica nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku II. točke izreka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi tožena stranka morala tožnici obračunati bruto nadomestilo plače po zadnji veljavni pogodbi z dne 4. 6. 2002, ter ji tudi izplačati razliko za premalo izplačano plačo od 16. 12. 2009 do 6. 7. 2011. Tožnica izpodbija III. točko izreka sodbe v zavrnilnem delu (drugi odstavek) glede višine odškodnine po 118. členu ZDR. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov odškodninske odgovornosti. Izpodbijana višina odškodnine ne pomeni odmene oziroma nadomestila za reintegracijo delavca k delodajalcu. Ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino. Gre za finančno kompenzacijo za neutemeljeno izgubo zaposlitve. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo socialno stanje tožnice. V zvezi s kriteriji navaja nekaj primerov sodne prakse (opr. št. Pdp 675/2004, Pdp 921/2004, Pdp 1283/2005 ..).

Izpodbija zavrnilni del IV. točke izreka glede regresa za letni za letni dopust. V kolikor je tožena stranka drugim zaposlenim izplačala najvišji možni regres, je do njega upravičena tudi tožnica.

Izpodbija VI. točko izreka sodbe (1. in 2. točko delno ter v celoti 4. točko). Navaja, da je razloge v zvezi s 1. in 2. točko že pojasnila, v zvezi s 4. točko pa navaja, da je utrpela duševne bolečine, zato zahteva odškodnino za mobing, kateremu je bila izpostavljena od leta 1986 dalje. Mobing se je odražal v diskriminatornem ravnanju tožene stranke, zaradi mobinga ni dokončala študija in ga je morala zaradi nezmožnosti plačila šolnine opustiti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne v celoti kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je podala vlogo na odgovor na pritožbo, v kateri prereka navedbe tožene stranke.

Tožnica je dne 14. 8. 2013 in 20. 1. 2014 podala dopolnitvi pritožbe, ki ju pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj so bile podane izven pritožbenega roka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 5. 2011, vtožuje plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, plačilo regresa za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013, plačilo božičnice in stimulacije ter odškodnino za mobing in plačilo nadur.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače za čas od julija 2011 do maja 2013 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in sorazmerni del za leto 2013 ter božičnico za leto 2011. Na predlog tožnice, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja, je pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010 razvezalo na dan odločitve sodišča prve stopnje (14. 5. 2013) in tožnici priznalo odškodnino v znesku 5.245,20 EUR.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v I. točki izreka ni odločilo, da ima zavod za zaposlovanje pravico do povrnitve škode. V skladu z določbo 140. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. list RS, št. 80/2010 in naslednji) ima zavod od delodajalca pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila v primeru, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje, zato tožnica nima pravnega interesa za navedeno ugotovitev.

Glede ničnosti oziroma izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oz. izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi neutemeljen. V delovno pravdni zadevi opr. št. I Pd 964/2010 je bilo s sodbo z dne 21. 4. 2011 pravnomočno odločeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2010 neutemeljena. Tožnica je ponujeno pogodbo z dne 11. 6. 2010 podpisala. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št.42/2002 in naslednji) ter Obligacijski zakonik (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji) ne določata, da bi že zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati nova pogodba o zaposlitvi z istim delodajalcem ali da bi ta postala nična. Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (11. člen ZDR). 13. člen ZDR določa uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po določbi 94. člena OZ pa je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno. Tožnica kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje se ni sklicevala na napako volje pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010 in tudi ne na razloge, določene v 94. členu OZ, razlogi iz katerih tožnica izpodbija podpisano pogodbo o zaposlitvi niso podani. Tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izkazala zatrjevanih pritiskov s strani tožene stranke, zatrjevani strah pred izgubo zaposlitve pa ni strah v smislu drugega odstavka 45. člena OZ.

Ob upoštevanju zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010 je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je tožnici priznalo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje nadomestilo plače v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010 ter zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od januarja 2010 do 6. 7. 2011, ko naj bi neutemeljeno prejemala plačo v višini določeni v pogodbi z dne 16. 6. 2010. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku II. točke izreka napačna.

Delno pa je utemeljena pritožbena navedba glede odločitve o višini odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino v višini 5 bruto plač (5.245,20 EUR), upoštevajoč starost tožnice, delovno dobo pri toženi stranki in dejstvo, da tožnici do izpolnitve minimalnih pogojev do upokojitve manjka samo dva meseca.

Glede odločitve o odškodnini na podlagi 118. člena ZDR pritožba sicer neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče ugotoviti elemente odškodninske odgovornosti. Odškodnina iz 118. člena ZDR po sodni praksi predstavlja denarno nadomestilo namesto reintegracije, zato pri njej ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava. Gre torej za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja, najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Gre za odškodnino za bodoče ocenjeno škodo v višini ene do 18 plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegova starost, izobrazba oz. poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju zaposlitve. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju višine odškodnine preveliko težo pripisalo starosti tožnice in dejstvu, da bo v kratkem času izpolnila minimalne pogoje za upokojitev. Kot izhaja iz izpovedi tožnice, se je tožnica dodatno izobraževala, študija sicer ni dokončala, kar kaže na interes tožnice, da kljub izpolnitvi minimalnih pogojev za upokojitev ima še vedno prvenstveno interes da nadaljuje z delom. Splošno znano dejstvo pa je, da so možnosti za zaposlovanje majhne, posebno za starejše delavce ter da bo socialno stanje tožnice zaradi manjše pokojnine bistveno slabše, kot če bi nadaljevala z delom. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina v višini desetih bruto plač tožnice.

Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo plačilo regresa za letni dopust za leto 2011, 2012 in sorazmerni del regresa za leto 2013 v višini določeni z 9. točko Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 in na podlagi 2. točke Dogovora o ukrepih na področju plač, povračil in drugih prejemkov v javnem sektorju za uravnoteženje javnih financ za obdobje od 1. 6. 2012 do 1. 1. 2013. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je upravičena do plačila višjega regresa za letni dopust v primeru, da so delavci tožene stranke prejeli plačilo regresa za letni dopust v višjem znesku. Glede na dokazni postopek sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da tožnici prisodi plačilo regresa v višjem znesku.

Glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka (tč. VI /1 in 2) pritožba neutemeljeno uveljavlja nezakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2010, kar je bilo že pojasnjeno v tč. 11 obrazložitve sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je tožbo na izplačilo odškodnine zaradi mobinga, izplačila 400 nadur in stimulacije, zavrglo. Upoštevalo je, da se je tožnica s sodno poravnavo v zadevi opr. št. I Pd 634/2009 odpovedala tožbenim zahtevkom, le-ti pa so se nanašali na obdobje vse do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 6. 7. 2011. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe v zavrnilnem delu III. točke izreka in zvišalo odškodnino na znesek 10.490,40 EUR. Višji zahtevek iz naslova odškodnine je zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.