Jedro

Med objektivne elemente skaženosti spada tudi zunaj opazna sprememba oškodovančeve telesne integritete. Neznatno šepanje - uporaba bergle nista taki okolnosti, ki bi predstavljali deformacijo ali podobno spremembo, pri čemer so upoštevane tudi civilizacijske razmere oškodovančevega okolja, v katerem ljudje do šepanja ali uporabe bergel ne gledajo z negativnimi čustvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil vrtalec pri Podjetju ... Dne 12.02.1995 se je v avtomobilu navednega podjetja poškodoval kot sopotnik, nezgodo pa je povzročil zavarovanec toženke. Pri nezgodi je utrpel prelom leve sedne kosti in zlom ponvice levega kolka ter odrgnine na nosu in desni podlahti. Sodišče prve stopnje mu je priznalo 6,700.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine 2,500.000,00 SIT od zahtevanih 4,000.000,00 SIT, za strah 600.000,00 SIT od zahtevanega 1,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT od zahtevanih 4,000.000,00 SIT in za skaženost 600.000,00 SIT od zahtevanega 1,000.000,00 SIT). Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke znižalo odškodnino za telesne bolečine na 2,000.000,00 SIT, tako da je bilo tožniku priznano za nepremoženjsko škodo skupaj 6,200.000,00 SIT), medtem ko je v preostalem delu toženkino pritožbo, tožnikovo pritožbo pa v celoti, zavrnilo. Odškodnina za premoženjsko škodo (predvsem zaradi izgube plače) v prisojenem znesku 1,089.000,00 SIT, ni bila sporna.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se ugodi njegovemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu (skupaj 3,800.000,00 SIT). V reviziji je povzel diagnozo poškodbe ter ugotovitve izvedenca zdravstvene stroke in sodišč nižjih stopenj o posameznih oblikah nepremoženjske škode, pri čemer je poudaril pomen posameznih okolnosti, kot so starost šele 41 let ob nezgodi, dolžino časa, ko bo moral bolečine in druge posledice prenašati, neugodnosti med zdravljenjem, še posebej okolnosti v zvezi z uporabo bergel ter pomen zmanjšanja življenjskih aktivnosti na raznih področjih udejstvovanja. Po njegovem mnenju je glede na iznešena dejstva po pravilni uporabi materialnega prava, in sicer 200. in 203. člena ZOR, utemeljena celotna zahtevana odškodnina ter zato zahteva za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,000.000,00 SIT in zaradi skaženosti 400.000,00 SIT (skupaj 3,800.000,00 SIT). Po revizijskih izvajanjih sodišči nižjih stopenj pri odmeri odškodnin nista zadosti upoštevali časa, ki je pretekel od nastanka škode pa do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katere določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je poudariti, da je lahko revizijsko sodišče opravilo v reviziji izpodbijano materialnopravno presojo spora na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah (z revizijo namreč ni mogoče posegati v ugotovljeno dejansko stanje - tretji odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je moralo pravno presoditi na podlagi določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ustreznost višine odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, pa tudi z upoštevanjem tožnikovi škodi primerljivih škodnih primerov, ki jih je že obravnavalo, ker je stalna sodna praksa sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov, kar je med drugim naloga vrhovnega sodišča (po določilu 109. člena Zakona o sodiščih).

Tožniku je bila pravnomočno dosojena naslednja odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode: - za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT: Odmera navedene odškodnine je bila opravljena na podlagi naslednjih ugotovitev sodišč nižjih stopenj: pri nezgodi je tožnik utrpel zlom ponvice levega kolka, zlom leve sednice ter odrgnino kože na desni podlahti in na korenu nosu. Nastopila je tudi popoškodbena okvara vej levega križničnega pleteža po zlomu leve sednice. V bolniškem staležu je bil dve leti, med zdravljenjem pa je imel telesne bolečine, in sicer trajne hude 4 dni in občasne 6 dni, 10 dni srednje močne trajne in 14 dni občasne ter 2 meseca lažje, ki so prešle v lažje občasne in bodo trajale tudi v bodočnosti. Med zdravljenjem je bil 10 dni v bolnici, 5 mesecev je moral uporabljati bergle brez obremenitve in en mesec z obremenitvijo, eno berglo zaradi razbremenitve uporablja še sedaj, 14 dni je bil na hospitalnem zdravljenju v zdravilišču ter na številnih ambulantnih fizioterapevtskih zdravljenjih, 8 kliničnih pregledih, 11 krat RTG in CT slikanju, MG preiskavi in 33 obiskih domače ambulante. Po presoji revizijskega sodišča so take ugotovitve utemeljevale odmero odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v višini 2,000.000,00 SIT, pri čemer sprejema kot pravilno presojo sodišča druge stopnje, da uporabo bergel po končanem zdravljenju ni mogoče šteti kot nevšečnosti med zdravljenjem, ampak kot okolnost, ki je pravno relevantna pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri revizijskem poudarjanju neustreznosti priznanja odškodnine za telesne bolečine je potrebno poudariti, da je za oceno te škode pomembno predvsem trajanje telesnih bolečin in njihova intenzivnost, ne pa dolžina bolniškega staleža ali podobne okolnosti. Bolečinsko obdobje, ki je podrobno navedeno spredaj, pa je bilo v primerjavi z dolžnilo bolniškega staleža sorazmerno kratko, na drugi strani pa je pri odmeri konkretne odškodnine primerno upoštevana okolnost, da ima tožnik občasne lažje telesne bolečine tudi v bodoče. Revizijsko sodišče po povedanem ocenjuje, da je bila v tem primeru odškodnina za telesne bolečine odmerjena v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR in da ni utemeljen zahtevek za zvišanje te odškodnine.

- Za strah 600.000,00 SIT odškodnine: Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob nezgodi utrpel le kratek intenzivni strah (ki je v obliki primarnega strahu trajal 2 uri), zatem pa je trpel sekundarnega v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, je dosojena odškodnina za to obliko škode povsem ustrezna in po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena višja odškodnina, kot to zahteva tožnik. Na višino odškodnine za to škodo je bilo potrebno upoštevati naravo tožnikove poškodbe, ki je utemeljevala pozitivno prognozo glede izida zdravljenja. V reviziji poudarjeno dejstvo, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 41 let, je bilo upoštevano in ta okolnost ne utemeljuje višje odškodnine kot pa je bila dosojena.

- Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT: Sodišče prve stopnje je med postopkom postavilo več izvedencev zdravstvene stroke ter je v obrazložitvi svoje sodbe obširno povzelo njihova mnenja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik utrpel prelom leve sedne kosti, zlom ponvice levega kolka, odrgnino kože na korenu nosu in v predelu desne podlahti in da je zaradi poškodbe sedne kosti prišlo tudi do okvare vej levega križničnega pleteža. Ocenilo je, da je poškodba pustila tožniku trajno invalidnost in trajno zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, zaradi katere trpi (invalidnost je bila ugotovljena do 25%). V posledici okvare zdravja tožnik ne more trajno opravljati svojega dela, niti hobija ali takšni del, ki so zvezana s fizično obremenitvijo, dvigovanjem, prenašanjem, delom kleče ali čepe, in kjer bi moral stati ali hoditi. Te in ostale ugotovitve sodišč nižjih stopenj utemeljujejo tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v priznani višini 3,000.000,00 SIT, pri čemer so upoštevane vse ugotovljene okolnosti in torej tudi tožnikova starost ob nezgodi. Zato ocenjuje, da višja odškodnina iz navedenega naslova ni utemeljena.

- Za skaženost 600.000,00 SIT: Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ima tožnik šepajočo hojo, poleg tega pa mora uporabljati tudi berglo ter zaradi tega duševno trpi. Po oceni revizijskega sodišča je priznana odškodnina za skaženost v višini 600.000,00 SIT ustrezna ter v višjem zahtevku ni utemeljena. Ko tožnik poudarja subjektivno doživljanje obravnavane škode, je potrebno poudariti, da mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati tudi objektivne elemente te oblike škode, ki se odražajo v zunaj opazni spremembi tožnikove telesne integritete. Te v tem primeru pa nikakor niso take, da bi bilo možno govoriti o deformacijah in podobno, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi civilizacijske razmere v našem okolju, v katerih ljudje do šepanja ali uporabe bergel ne gledajo z negativnimi čustvi.

Revizijsko sodišče tudi sklepno ugotavlja, da je na nižjih stopnjah sojenja priznana odškodnina za vse štiri oblike nepremoženjske škode pravilno odmerjena, v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR in tudi ob upoštevanju stalne sodne prakse, ki se je izoblikovala na odškodninskem področju pri obravnavanju škodnih dogodkov nasploh, in še posebej s tožnikovo škodo primerljivih. Prav tako je upoštevano čakanje na odškodnino (tako kot v drugih podobnih primerih). Zato zaključuje, da revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni ugotovilo. Zato je tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).