Jedro

Čeprav je v opisu kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1., 2. in 3. odstavku 254. člena KZ navedba, da je bilo dejanje storjeno na škodo Republike Slovenije, čeprav je posebej naveden tudi znesek prispevka za ZPIZ in prispevek za zdravstveno zavarovanje, izrek ni sam s seboj v nasprotju glede odločilnih dejstev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.H. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 400.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni M.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1., 2. in 3. odstavku 254. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega leta in štirih mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Po 2. odstavku 96. člena KZ je bil dolžan plačati znesek 6.685.429,00 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Po 40. členu KZ je bil obsojencu izrečen izgon iz ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. Poleg tega je bil dolžan plačati stroške kazenskega postopka in na 300.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da se obsojencu odvzem premoženjske koristi ni izrekel, v ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 9.3.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil zaradi kršitve določbe kazenskega postopka in kazenskega zakonika. Menil je, da je premalo dokazov za obsodilno sodbo, saj so knjigovodstvo in računovodstvo podjetja vodile nesposobne osebe, obsojenec pa slovenskih zakonov ni poznal. Prvstopenjsko sodišče naj bi naklep obsojenca ne argumentiralo v zadostni meri. Poleg tega meni, da je izrek prvostopenjske sodbe pomanjkljiv in sam s seboj v nasprotju, ker je navedeno, da naj bi bila oškodovana Republika Slovenija, pri tem pa je vključen znesek, ki se ne nanaša na prispevek za zdravstveno zavarovanje in za ZPIZ, ki sta povsem samostojna subjekta in ne obremenjujeta Republike Slovenije oziroma proračuna. Višje sodišče naj bi to nasprotje, uveljavljeno v pritožbi, popolnoma obšlo. Poleg tega zagovornik meni, da je kazen prehuda. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, podrejeno pa znižanje tako glavne kot stranske kazni.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 11.4.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. Po njegovem mnenju za bistven znak kaznivega dejanja davčne zatajitve ni ustrezna označitev oškodovanca, ki je v konkretnem primeru zadostno opredeljen, saj sta tako ZPIZ kot ZZZ javna zavoda, ustanovljena s strani države. Ko vložnik zahteve ne obrazloži, zakaj obsojenec protipravne premoženjske koristi ni pridobil na škodo Republike Slovenije, s tem uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v tistem delu zahteve, ko uveljavlja, da ni dovolj dokazov za krivdorek, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga glede na določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot jo zagovornik smiselno uveljavlja, predstavljala pa naj bi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. S tem, da je v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe na koncu opisa navedeno, da je seštevek vseh zneskov zatajenih davščin obsojenec storil na škodo Republike Slovenije, ni podano takšno nasprotje, ki bi predstavljalo omenjeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Prispevek za Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v opisu dejanja posebej naveden (575.030,00 SIT), prav tako pa tudi prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 11.520,00 SIT. V opisu dejanja navedba, da je bilo dejanje storjeno na škodo Republike Slovenije, pomeni le splošen izraz, saj ni dana trditev, da je bilo to storjeno na škodo proračuna Republike Slovenije. Ob tem je treba upoštevati, da je ZPIZ pravna oseba javnega prava, Zavod za zdravstveno zavarovanje pa javni zavod. Pri tem je pomembno, da zavezanci po zakonih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, prispevke plačujejo v rokih in na način, kot je določeno z Zakonom o davčnem postopku za davek od osebnih prejemkov. Stopnjo prispevkov tudi določa država. Iz tega sledi, da z omenjeno navedbo v izreku prvostopenjske sodbe ni prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj ne gre za nasprotje glede odločilnih dejstev. Pri tem je tudi pomembno, da v 253. členu KZ sploh ni kot znak kaznivega dejanja naveden oškodovanec in torej omenjena navedba ne predstavlja znaka kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato pravilno v obrazložitvi sodbe na 5. in 6. strani ugotovilo, da omenjena uveljavljena kršitev kot nasprotje v izreku sodbe za samo kaznivo dejanje in njegovo pravno opredelitev ni pomembna.

V zahtevi obsojenčev zagovornik tudi uveljavlja, da je kazen previsoka in da je stranska kazen neutemeljena. Tako z izrekom kazni kot z izrekom stranske kazni sodišče v ničemer ni kršilo kazenskega zakonika, primernost višine izrečene kazni in izreka stranske kazni pa ni možno izpodbijati v postopku za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.