Up-167/04 - 4

11. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 132/2003 z dne 2. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ki je reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi pritožnika (tedaj tožeče stranke) delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku zamudne obresti od neplačanih mesečnih akontacij vojaške starostne pokojnine od dneva vložitve tožbe, to je od 4. 8. 1993 dalje, do pravnomočnosti sodbe, od mesečnih akontacij, zapadlih po 4. 8. 1993 dalje pa od vsakega 5. v mesecu dalje, v 8 dneh. Kar zahteva tožena stranka več, se zavrne." Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je po stališču Ustavnega sodišča tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje po tretjem odstavku 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR). Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev – če ni z zakonom dovoljena – se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje.

2.Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče kršilo 14. člen Ustave in odločilo arbitrarno, ker je določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR uporabilo tako, da je tek zamudnih obresti omejilo do pravnomočnosti sodbe, saj naj bi morale zamudne obresti teči od 4. 8. 1993 do dneva njihovega plačila. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo v nasprotju s tretjim odstavkom 279. člena ZOR, brez obrazložitve in brez razumnih razlogov. Drugi del odločitve, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti od mesečnih akontacij, zapadlih po 4. 8. 1993, naj bi bil nerazumljiv, ker sodišče ni navedlo, do kdaj obresti tečejo. Na podlagi te sodbe naj bi tožena stranka pritožniku izplačala zamudne obresti od vseh mesečnih akontacij, ki so bile predmet tožbenega zahtevka, le za čas od 4. 8. 1993 do 18. 1. 1996, ko je svojo odločitev, da se zavrne pritožba zoper (dopolnilno) sodbo sodišča prve stopnje, sprejelo sodišče druge stopnje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik odločitvi Vrhovnega sodišča očita nerazumnost in neobrazloženost časovne omejitve teka zamudnih obresti. Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe v delu, v katerem povzema odločitve nižjih sodišč, navaja odločitev v dopolnilni sodbi, s katero je bil zavrnjen pritožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati od posameznih mesečnih akontacij vojaške pokojnine, zapadlih v plačilo do dneva pravnomočnosti sodbe, še zakonske zamudne obresti. Vrhovno sodišče je torej odločilo v okviru takšnega pritožnikovega zahtevka, ki je kot edino časovno opredelitev navajal pravnomočnost sodbe. Stališču sodišča, da odloči v okviru zahtevka, ni mogoče očitati neustavnosti. Ker tretji odstavek 279. člena ZOR ni urejal časa trajanja teka obresti, odločitvi Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče očitati očitno napačne uporabe prava, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave.

4.Po 22. členu Ustave sicer lahko gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče ne navede odločilnih dejstev za svojo odločitev. Vendar v tem primeru za takšno kršitev človekove pravice ne gre. Ob ugotovitvi, da je Vrhovno sodišče deloma spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je bil povzet pritožnikov zahtevek, kot ga je sam oblikoval, s pavšalnim očitkom o neobrazloženosti sodbe Vrhovnega sodišča pritožnik ni izkazal, da bi katero od odločilnih dejstev ostalo nepojasnjeno. Iz sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da se odločitev o teku zamudnih obresti navezuje na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Dejstva, da Vrhovno sodišče tega ponovno ne navede tudi v delu obrazložitve obravnavane sodbe, ki se nanaša na stališča tega sodišča, v obravnavanem primeru ni mogoče šteti za odločilno za razumevanje sodbe. Odločilno vprašanje, zakaj je bilo treba reviziji delno ugoditi, pa je sodišče pojasnilo.

5.V zvezi s pritožnikovo navedbo, kako je izpodbijano sodbo izvršila tožena stranka, je treba pojasniti, da vprašanje razumevanja pravnega instituta pravnomočnosti sodb, ki je pomembno pri izvršitvi navedene sodbe, na presojo, ali je Vrhovno sodišče z njo pritožniku kršilo človekove pravice, ne more vplivati.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan