Jedro

Tožbi je bilo ugodeno, ker se je tožena stranka v izpodbijani odločbi neutemeljeno oprla na načelno stališče 2. točke 38. skupne seje Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča, ki je bila 27.9.1988 v Ljubljani ("Če se iz okoliščin primera lahko ugotovi čas, ko je stranka zvedela za odločbo in njegovo vsebino se ta čas izenači z opravljeno vročitvijo stranki"), s katerim takrat občna seja Vrhovnega sodišča RS ni soglašala (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije št. 1-2/88, str. 3).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora v Ljubljani z dne 30.3.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 26.9.1991, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem z dne 14.9.1989 Komiteja za gospodarstvo občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1., 4., 5. in 9. točke 249. člena in 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis. Tožena stranka se tudi sklicuje na načelno stališče 38. skupne seje zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč in vrhovnega vojaškega sodišča z dne 27.9.1988. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo lokacijskega dovoljenja z dne 14.9.1989 iz razlogov, ker ga ni podala upravičena oseba in ker ni bil pravočasen. Tožena stranka tudi ugotavlja, da prvi razlog ni utemeljen, saj je predlagatelj obnove lastnik lokala v neposredni bližini. To je bil tudi razlog za to, da je bila s sklepom z dne 15.4.1991 dovoljena obnova postopka, ki se je končal z gradbenim dovoljenjem št. ... z dne 20.11.1990. Kot neposrednemu sosedu gre predlagatelju položaj stranke v lokacijskem postopku. Če mu možnost sodelovanja v upravnem postopku ni bila dana, je to po mnenju tožene stranke razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP, ki pa se lahko predlaga iz tega razloga le v enem mesecu od dneva, ko je bila odločba stranki vročena. V konkretnem primeru predlagatelju lokacijsko dovoljenje z dne 14.9.1989, ki je bilo podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ni bilo vročeno. Toda, upoštevajoč navedeno načelno stališče, se v primeru, če se iz okoliščine primera lahko ugotovi čas, ko je stranka izvedela za odločbo in njeno vsebino, ta čas izenači z opravljeno vročitvijo odločbe stranke. Tožena stranka tako ugotavlja, da je bilo predlagatelju dne 19.12.1990 vročeno navedeno gradbeno dovoljenje z dne 20.11.1990. V tem dovoljenju pa je v obrazložitvi jasno navedeno, da je lokacijo objekta pristojni upravni organ občine Koper odobril z odločbo z dne 14.9.1989. Torej je predlagatelj obnove že tedaj izvedel za izdano lokacijsko dovoljenje, predlog za obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja pa je vložil šele 6.9.1991, kar je izven enomesečnega roka, ki ga predpisuje zakon. Zato po mnenju tožene stranke predlog za obnovo ni pravočasen, kar je prvostopni organ sicer pravilno ugotovil. Po mnenju tožene stranke ostali obnovitveni razlogi po 1., 4. in 5. točki 249. člena ZUP, ki jih tožnik navaja v predlogu za obnovo postopka, sploh niso izkazani.

Tožnik v tožbi navaja, da niso utemeljeni razlogi za sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen pravočasno. Tožena stranka sicer ugotavlja, da lokacijsko dovoljenje z dne 14.9.1989, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, tožniku ni bilo vročeno. Tožena stranka se tudi sklicuje na navedeno stališče 38. skupne seje z dne 27.9.1988. Pri razlagi tega stališča, ki v nobenem primeru za pravosodne organe Republike Slovenije ne more biti obvezujoče, je potrebno poudariti še nekaj bistvenih okoliščin. Znano je dejstvo, da so slovenski pravosodni organi že ob sprejemu tega stališča imeli ločeno mnenje in niso podprli stališča drugih pravosodnih organov prejšnje Jugoslavije. Izpodbijana odločba se tudi sklicuje na 2. odstavek tega stališča, kar gotovo ni korektno. V 1. odstavku tega stališča je namreč poudarjeno načelo, kot ga sam zagovarja. Poleg navedenega je pomembno dejstvo, da gre v konkretnem primeru za kršitev materialno - pravnega predpisa, to je zazidalnega načrta in ne le za procesni akt po ZUP. Poudarja, da v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja v nobenem primeru ni sodeloval, kar je nesporno in mu odločba ni bila vročena, čeprav jo je zahteval. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je podana tožnikova aktivna legitimacija za obnovo navedenega postopka (sklep prvostopnega organa z dne 15.4.1991). Prav tako je pravilno stališče tožene stranke, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da niso podani obnovitveni razlogi po 1., 4. in 5. točki 249. člena ZUP.

Ni pa pravilno sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik kot predlagatelj obnove navedenega postopka zamudil enomesečni subjektivni rok za obnovo tega postopka, pri čemer se tožena stranka sklicuje na 2. točko stališča navedene skupne seje z dne 27.9.1988 (poročilo Vrhovnega sodišča SR Slovenije št. 1-2/88, stran 3), saj občna seja tega sodišča ni soglašala s to točko ("če se iz okoliščin primera lahko ugotovi čas, ko je stranka zvedela za odločbo in njeno vsebino, se ta čas izenači z opravljeno vročitvijo odločbe stranki"), in zaradi tega to stališče sodišče ne veže. Glede na navedeno po presoji sodišča v konkretnem primeru pride v poštev le določba 5. točke 1. odstavka 252. člena ZUP, da lahko v primeru iz 9. točke 249. člena ZUP stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena (1. točka stališča navedene skupne seje: "stranka, ki ni bila udeležena v upravnem postopku, meni pa, da bi bila morala biti udeležena v postopku, lahko predlaga obnovo postopka v mesecu dni od dneva, ko ji je bila vročena dokončna odločba"). Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa je razvidno, da navedeno lokacijsko dovoljenje z dne 14.9.1989 tožniku ni bilo vročeno. Zaradi tega tožnik ni bil v zamudi s predlogom za obnovo navedenega postopka, kar nepravilno v svojih odločbah ugotavljata prvostopni organ in tožena stranka. Tožnik ima namreč v konkretnem primeru pravico zahtevati vročitev navedenega lokacijskega dovoljenja z dne 14.9.1989 (kar je po navedbah v tožbi že storil), ki je bilo izdano v upravnem postopku, v katerem ni bil udeležen, sklicujoč se na pravico do obnove postopka po 9. točki 249. člena ZUP v zvezi s citirano določbo 5. točke 1. odstavka 252. člena ZUP, v kateri je določeno, da teče subjektivni enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo od dneva vročitve odločbe, zaradi katere se predlaga obnova.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se skladno z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).