Jedro

V predmetni zadevi tožnik uveljavlja sodno varstvo zoper odločbo o pritožbi zoper splošno obvestilo glede plačevanja manjkajočih obveznosti v času absolventskega staža po sistemu manjkajočih kreditnih točk. Izpodbijana odločba se torej ne nanaša na pridobitev oziroma izgubo statusa, zato je glede na zakonsko določbo 71. člena ZViS sodišče presojalo, ali je izpodbijana odločitev „druga zadeva v zvezi s študijem“, saj je tudi v tem primeru lahko izpolnjen pogoj iz 71. člena ZViS za dopustnost upravnega spora, pod pogojem, da gre za zadevo v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta. V konkretnem primeru ti pogoji niso izpolnjeni. Z izpodbijano odločbo namreč tožena stranka ni nastopala kot nosilka javnih pooblastil, izpodbija odločba pa tudi ne vsebuje meritorne odločitve, saj tožena stranka ni odločala o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ki bi izhajala iz materialnega prava.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero je študijska komisija zavrnila pritožbo zoper dopis z dne 26. 10. 2010 (v nadaljevanju Dopis), s katerim je bila tožeča stranka obveščena, da v kritje stroškov absolventskega staža, ki jih je poravnala ob vpisu, ni všteto tudi opravljanje manjkajočih obveznosti 1., 2. in 3. letnika. Zaradi tega mora pred pristopom na izpit oziroma pred oddajo seminarske naloge za 2 kreditni točki (KT), manjkajočo obveznost poravnati po sistemu kreditnih točk. Pri tem naj vsaj dva tedna pred pristopom na izpit v računovodstvu naroči izstavitev ponudbe za plačilo obveznosti. Zoper navedeni Dopis je tožeča stranka vložila pritožbo v kateri navaja, da je ob sprejemu ponudbe za vpis v absolventski staž izrecno in jasno vprašala kaj plačilo zneska vpisnine vključuje in na vprašanje dobila še bolj jasen in izrecen odgovor, da plačilo letos vključuje vse manjkajoče KT za nazaj in diplomsko nalogo. Na podlagi dobljenega odgovora se je odločila znesek poravnati. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na sklep Upravnega odbora prejet na 72. seji (št. 419/10-D,R), ki je bil potrjen na 74. seji s sklepom št. 423/10-D, in ki določa, da mora posamezni študent, ki se je v tekočem študijskem letu vpisal v absolventski staž, poravnati manjkajoče obveznosti po sistemu kreditnih točk. Skladno z javno objavljenimi ceniki fakultete kritje stroškov absolventskega staža ne zajema manjkajočih kreditnih točk, ki so posebej ovrednotene. Ker je tožeča stranka v študijskem letu 2010/2011 izkoristila pravico do podaljšanja statusa v obsegu 12 mesecev po zaključku zadnjega semestra (absolventski staž), je komisija zavrnila njeno pritožbo.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil upravnega postopka. Opisuje potek dogodkov od prejema ponudbe za vpis v absolventski staž do izdaje izpodbijane odločbe. Tožeči stranki je bila predstavljena ponudba, ki jo je ta pod točno določenimi pogoji sprejela, kasneje pa je tožena stranka z Dopisom ter nato še z dokončno odločbo razveljavila in spremenila pogoje pod katerimi in zaradi katerih je bila ponudba sprejeta. Iz Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da je pogodba sklenjena, ko ponudnik sprejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema (21. člen). S plačilom šolnine se torej šteje, da je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke. Tudi tožena stranka je smatrala, da je pogodba sklenjena, saj ji je poslala potrdilo o vpisu za študijsko leto 2010/2011. Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla (prvi odstavek 25. člena OZ). Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik preden je sprejel ponudbo ali sočasno z njo (drugi odstavek 25. člena OZ). Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka kršila splošne določbe OZ, zato je odločba z dne 16. 11. 2010 nezakonita. Obenem tožeča stranka poudarja, da nikoli ni sprejela ponudbe v kateri plačila manjkajočih izpitov ne bi bilo všteto v ceno, saj statusa študenta ne potrebuje in do sedaj ni niti enkrat uveljavljala pravic, ki izhajajo iz tega statusa in da bi teh 850 EUR veliko smotrneje uporabila za plačevanje preostalih posameznih izpitov, ki jih mora še opraviti do konca študija. Prereka tudi zakonitost postopka, saj ji ni bila dana možnost pritožbe na odločbo po 13. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dopis nima nobene bistvene sestavine, ki bi ga po 210. členu ZUP moral imeti, ni podpisan s strani uradne osebe, v desnem spodnjem kotu je le žig fakultete. Tožeča stranka prereka tudi vsebino izpodbijane odločbe. V njej se komisija sklicuje na sklepe upravnega odbora, ki niso splošno dostopni, saj niso nikjer objavljeni. Očitno pa jih ne pozna niti zaposleni na fakulteti, ki bi moral opozoriti tožečo stranko na njihovo vsebino že pred vpisom. Še več, tožečo stranko so očitno zavedli, da plačilo absolventskega staža zajema vse izpite za nazaj ter diplomsko nalogo. Hkrati meni, da iz objavljenih cenikov ne izhaja, kaj plačilo absolventskega staža zajema, temveč je naveden le znesek vpisa. Če bi bili vsi ti podatki res javni in splošno znani tožena stranka tožeče stranke in ostalih študentov ne bi z Dopisom obveščala, da je izpite potrebno plačati po sistemu kreditnih točk. V odločbi se študijska komisija tudi ne opredeli do dejanskega stanja, ki ga je v pritožbi opisala tožeča stranka in do njenih navedb ter ne odgovori na pritožbene ugovore. Tožena stranka je enostavno izdala tipsko odločbo in jo poslala vsem študentom, ki so se pritožili na Dopis, in je že v naprej in brez upoštevanja argumentov tožeče stranke v pritožbi določila, kakšna bo vsebina predmetne dokončne odločbe. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke št. 1768/10 DO z dne 16. 11. 2010 odpravi (1. točka), sprejme novo odločbo, s katero se zagotovi tožeči stranki pogoje kakršni so ji bili dani v ponudbi pred vpisom v absolventski staž (2. točka) in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, pod izvršbo (3. točka).

V odgovoru na tožbo tožena stranka najprej ugovarja pravočasnosti tožbe, saj meni, da je le-ta prepozna. Tožeča stranka je namreč odločbo tožene stranke prejela dne 6. 12. 2010 in ne 7. 12. 2009 kot navaja sama. V nadaljevanju poudarja, da odločba, ki je predmet tožbe ni akt zoper katerega je moč sprožiti upravni spor in citira prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožena stranka je samostojni zasebni visokošolski zavod – fakulteta, ki ni javni visokošolski zavod ustanovljen s strani Republike Slovenije, torej ni oseba javnega prava, z izpodbijano odločbo z dne 16. 11. 2010 pa tudi ni bilo odločeno o pravici obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. V določenih primerih je zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda v skladu z 71. členom Zakona o visokem šolstvu (ZViS) moč sprožiti upravni spor, vendar gre v predmetni zadevi za odločitev o šolnini oziroma o plačilu posameznega izpita, kar pa ne sodi med študijske zadeve v smislu 71. člena ZViS. Tožena stranka v predmetni zadevi ni nastopala kot nosilka javnih pooblastil in izpodbijana odločitev ne vsebuje meritorne odločitve, torej vsebinske opredelitve pravice ali obveznosti tožnika oziroma zavrnitev njegovega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Da predmetna tožba ni in ne more biti stvar upravnega spora izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1556/2006 z dne 28. 2. 2007. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Iz previdnosti pa podaja odgovor tudi na navedbe tožeče stranke. Ponudba za vpis je bila objavljena na spletni strani ter na oglasni deski tožene stranke in je bila splošno dostopna vsakomur. Iz cenika za študijsko leto (dodiplomski študij) je razvidno, da je cena kritja stroškov absolventskega staža 800 EUR, ter da je cena kreditne točke na izrednem dodiplomskem študiju 30,83 EUR. V ceni 800 EUR je všteta cena opravljanja diplomske naloge in prav temu je absolventski staž v prvi vrsti namenjen. Prav zaradi tega je v času absolventskega staža potrebno opravljanje izpitov plačevati v skladu s kreditnimi točkami. Tožnik se je lahko odločil ali želi imeti študentski status ali pa bi študij nadaljeval kot občan in očitno se je odločil, da želi imeti študentski status. Plačal je stroške absolventskega staža ter vpisnino v višji letnik v skupnem znesku 850 EUR, na podlagi česar mu je tožena stranka poslala dokazilo o plačilu ter potrdilo o vpisu v študijsko leto 2010/11. Pričakovanje tožnika, da s plačilom 850 EUR pokrije tako ceno diplome kot tudi znesek vseh svojih še neopravljenih obveznosti je povsem nerealno. Teh je namreč v trenutku, ko se je vpisal v absolventski staž, imel skupaj za 75 kreditnih točk, kar znaša v vrednosti kreditne točke 30,83 EUR, skupaj 2.312,25 EUR. Tožniku je bilo omogočeno, da zaprosi za oprostitev plačila manjkajočih kreditnih točk, kar je že izkoristil pri določenih predmetih. S tem je očitno priznal, da se strinja s tem, da šolnina, katero je plačal, ne vključuje tudi zneska kreditnih točk še neopravljenih obveznosti. Meni, da so določbe OZ v prvi vrsti dispozitivne narave, zato lahko udeleženci uredijo svoje obligacijsko razmerje tudi drugače kot je določeno v tem zakoniku. Na podlagi navedenega predlaga sodišču naj tožbo zavrže kot prepozno oziroma naj ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Podrejeno pa naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Hkrati predlaga, naj sodišče ugotovi, da je tožeča stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi najprej poudarja, da je pravočasno vložila tožbo. V nadaljevanju prereka navedbe tožene stranke. Citira 1. člen ZUS-1 in navaja, da se lahko tudi zasebnemu visokošolskemu zavodu na podlagi javnega razpisa z odločbo Vlade RS dodeli koncesija za opravljanje javne službe v visokem šolstvu. Tak zavod ima glede opravljanja javne službe pravice in obveznosti in odgovornost javnega zavoda (22. člen Zakona o zavodih). Tožena stranka je v svojih organizacijskih in pravnih aktih tudi sama opredelila, da deluje po določbah upravnega postopka oziroma upravnega spora (XIII. poglavje, 72. člen Statuta Evropske pravne fakultete, 5. člen Pravilnika o delu študijske komisije), ter nenazadnje v pravnem pouku svojih odločitev napotuje na uporabo določb ZUP oziroma ZUS-1. Ponovno poudarja, da ji je bila poslana ponudba za vpis v naslednji letnik – absolventski staž za ceno 850 EUR z izrecno poudarjenostjo vključenosti vseh še neopravljenih izpitov za nazaj ter diplomsko nalogo. S plačilom si je poleg študentskega statusa pridobila tudi pravico do neomejenega opravljanja izpitov, katero je do prejema odločbe tudi nemoteno izvrševala. Z izpodbijano odločbo je avtoritativno poseženo v pravni položaj tožeče stranke z zanikanjem že priznanih pravic ter meritorno odločeno o načinu opravljanja študijskih obveznosti. Finančni položaj tožeče stranke se je naknadno občutno poslabšal. Poudarja, da je z vpisom v absolventski staž pridobila status študenta. Sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1556/2006 pa se nanaša na pravni akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj je pravno razmerje med fakulteto in tožnico v tem upravnem sporu z njenim izpisom očitno prenehalo, torej posledično visokošolski zavod v konkretnem pravnem razmerju ni več nastopal kot nosilec javnih pooblastil, prav tako pa z vrnitvijo vračila šolnine ob njenem izpisu (po njeni volji) ni in ni mogel enostransko avtoritativno in meritorno poseči v spekter njenih pravic oziroma pravnih koristi, ki so obstajale le kot morebitni obligacijsko pravni zahtevek. Dejansko stanje se torej očitno razlikuje od dejanskega stanja, ki je obravnavan v tem primeru. Tožeča stranka zahteva odpravo nezakonite odločbe, kar pa lahko stori le v postopku pred Upravnim sodiščem. V nadaljevanju citira drugi odstavek 2. člena ZUS-1. Namen upravnega spora je zagotoviti sodno varstvo pravic in obveznosti posameznikov kadar so posamezniki nosilci določenih pravic oziroma pravnih interesov (v smislu 23. člena Ustave). Prav ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva pa bi bila tožeči stranki kršena, če bi se izpodbijana odločba ne štela za upravni akt. V nadaljevanju tožeča stranka odgovarja na stališče tožene stranke glede objave cenika in glede plačevanja stroškov posameznih izpitov, oprostitve plačila posameznih izpitov in njenega poslovanja. Opozarja na obrazložitev odločbe št. 1817/10 DO z dne 4. 1. 2011, ki jo je priložila pripravljalni vlogi in s katero jo je študijska komisija oprostila plačila manjkajočih KT. V tej odločbi je med drugim navedeno: „Ker je 2. člen Pogodbe o izobraževanje na triletnem dodiplomskem univerzitetnem študijskem programu pravo 1. stopnje nejasen in bi ga lahko izven sistemske razlage fakultete razumeli drugače, je upravni odbor pripravljen sprejeti odločitev, da letošnja generacija absolventov (2010/2011) ne bo zaračunala manjkajočih kreditnih točk.“ Tožeča stranka meni, da je tožena stranka s predmetno odločbo posredno tudi sama priznala nezakonitosti, ki jih je povzročila z izpodbijano odločbo.

Sodišče je pravočasno tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba z dne 16. 11. 2010, s katero je organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper Dopis. Zoper to odločbo vlaga tožnik, skladno z v odločbi danim pravnim poukom, tožbo s katero zahteva sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 71. člena ZViS v povezavi z določbami 1. in 2. člena ZUS-1 ter 23. člena URS. V zvezi z vprašanjem dopustnosti tožbe v upravnem sporu (glede na določbe 1. in 2. člena ZUS-1) sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Te presoje ne more spremeniti niti dejstvo, da je Študijska komisija v pravnem pouku izpodbijane odločbe tožnika napačno poučila, da je zoper odločbo možno vložiti tožbo v upravnem sporu.

Po določbi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov tudi proti odločitvam in dejanjem nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Iz Statuta tožene stranke izhaja, da je to zasebni visokošolski zavod, ki izvaja javnoveljavne visokošolske študijske programe, kar pomeni, da ima za izvajanje teh programov javna pooblastila, ki so ji bila podeljena po predhodni ugotovitvi pristojnega organa, da izpolnjuje določene z zakonom predpisane pogoje. Tako so statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoji za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredelitev javne službe v visokem šolstvu in način njenega financiranja določeni v ZViS. Tu je v 71. členu tudi določeno, da se zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem (na javno veljavnem študijskem programu) lahko sproži upravni spor. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da se tožnik izobražuje v okviru javno veljavnega visokošolskega študijskega programa, zato je pri presoji dopustnosti predmetne tožbe potrebno ugotoviti ali je ta dopustna na podlagi določbe 71. člena ZViS. Glede navedenega sodišče ugotavlja, da se izpodbijana odločba ne nanaša na pridobitev oziroma izgubo statusa, zato je glede na zakonsko določbo presojalo ali je izpodbijana odločitev „druga zadeva v zvezi s študijem“, saj je tudi v tem primeru lahko izpolnjen pogoj iz 71.člena ZViS za dopustnost upravnega spora, pod pogojem, da gre za zadevo v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta (sklep Vrhovnega sodišče RS št. 553/2008 z dne 17. 9. 2009). V predmetni zadevi, ko tožnik uveljavlja sodno varstvo zoper odločbo o pritožbi zoper splošno obvestilo glede plačevanja manjkajočih obveznosti v času absolventskega staža po sistemu manjkajočih kreditnih točk sodišče ugotavlja, da glede na zgoraj navedene pogoje, v konkretnem primeru le ti niso izpolnjeni. Z izpodbijano odločbo namreč tožena stranka ni nastopala kot nosilka javnih pooblastil, izpodbija odločba pa tudi ne vsebuje meritorne odločitve, saj tožena stranka ni odločala o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ki bi izhajala iz materialnega prava. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z vprašanjem povrnitve šolnine se je ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 1556/2006, kjer je izrecno navedlo, da odločanje o vračilu šolnine ni študijska zadeva v smislu 71. člena ZViS zoper katerega bi bil mogoč upravni spor.

Tožeči stranki z odločitvijo ni bilo poseženo v 23. člen URS (pravica do sodnega varstva), saj se predmetno zavrženje tožbe nanaša le na upravni spor, to pa hkrati ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati sodnega varstva na kakšni drugi pravni podlagi in v okviru kakšnega drugega postopka.

Ker akt, katerega tožeča stranka izpodbija, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. in 3. odstavkom 36. člena ZUS-1. Ker je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do ostalih vsebinskih navedb strank ni posebej opredeljevalo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.