Jedro

Toženec v Republiki Sloveniji nima bivališča, imel pa je še po vložitvi tožbe stalno bivališče v Ljubljani, torej na naslovu, s katerega se je pošta vračala z oznako "preseljen". Sodišče ni dolžno in ne more sprožiti ustreznega upravnega postopka, v katerem bi se ugotavljalo, ali toženec dejansko prebiva na naslovu, na katerem je imel prijavljeno stalno prebivališče, ali pa je morebiti prišlo do spremembe bivališča, ki ga toženec ni pravilno prijavil glede na določbe Zakona o prijavi prebivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec oče mladoletnega tožnika, ki ga je dne 28.4.2007 izven zakona rodila B. M.. Tožencu je naložilo,da je dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega tožnika mesečno preživnino od 1.3.2008 dalje v znesku 100,00 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe natekle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti vsakega posameznega obroka do plačila ter upoštevaje uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 525,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec, zastopan po začasni zastopnici, se pritožuje zoper gornjo sodbo, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje. Navaja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da toženec dejansko ne prebiva na naslovu ... v Ljubljani. Glede na navedeno in upoštevaje obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-279/08 z dne 17.12.2008, pa tudi ugotovitev sodišča o tem, da toženec nima prijavljenega bivališča v Republiki Sloveniji, ni pravno upoštevna, ob vedenju sodišča, da dejansko prebiva na naslovu ... v Ljubljani. Sodišče bi moralo na ta naslov vročiti tožencu tožbo in vabila na obravnavo s pravilno označenim osebnim imenom tožene stranke, česar pa ni storilo. Tožencu je v celoti onemogočilo sodelovanje v postopku, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nepravilnosti pri vročanju ne more sanirati niti postavitev začasnega zastopnika, ki ga za tak primer niti ni mogoče postaviti. Sodišče se ni opredelilo do dokaznega predloga v odgovoru na tožbo za opravo poizvedb o toženčevem dejanskem prebivališču pri Policijski postaji Ljubljana Bežigrad in Policijski postaji Ljubljana Center, ki bi lahko privedle do zagotovitve seznanjenosti toženca s tem postopkom in njegovega dejanskega sodelovanja v postopku. Sodišče je z izpodbijano sodbo poseglo v eno najpomembnejših in temeljnih statusnih vprašanj tako za toženca kot za tožnika, ki ima za oba daljnosežne posledice. Svojo odločitev je oprlo zgolj in izključno le na izpoved tožnice, drugih dokazov, ki bi jih bilo dolžno izvesti tudi po uradni dolžnosti, in bi jih lahko izvedlo v primeru pravilnih vročitev, pa ni izvedlo. Nepravilno je odmerjena tudi višina preživnine, upoštevaje dejstvo, da ni izkazano, da bi bil toženec sploh zaposlen. V skladu s sodno prakso bi bila ob neizkazani zaposlenosti toženca in odsotnosti vsakršnih podatkov o njegovem premoženju primerna kvečjemu preživnina med 40,00 in 50,00 EUR, upoštevaje tudi koristi otroka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

S popravnim sklepom opr. št. P 452/2008-IV z dne 30.1.2009 je sodišče prve stopnje popravilo napaki v izreku sodbe, in sicer glede priimka tožeče stranke ter datuma rojstva tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da naj bi zagrešilo kršitev pravice do kontradiktornega postopka, ki je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, opredeljena v 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Toženca je v postopku zastopala začasna zastopnica, postavljena s sklepom sodišča na podlagi 1. odstavka 82. člena ZPP, ker je bilo ugotovljeno, da je bivališče toženca neznano, pa v pravdi nima pooblaščenca. Pritožbeni očitek gre v smeri, da postavitev začasne zastopnice ni bila potrebna, češ da toženec dejansko prebiva na naslovu ... v Ljubljani, kjer bi mu moralo sodišče vročiti tožbo in vabila. To ne drži. Tožnica je v tožbi res navedla dva naslova za vročanje tožbe in vabil tožencu, sodišče pa mu je pošiljke vročalo na oba naslova, vendar neuspešno. Pri tem pa je tudi začasna zastopnica sodišču tako v odgovoru na tožbo kot tudi na glavni obravnavi 25.9.2008 povedala, da kljub večkratnim poskusom sama ni mogla s tožencem vzpostaviti stika. Iz poizvedb sodišča v Centralnem registru prebivalstva pa je razvidno, da toženec v Republiki Sloveniji nima bivališča (list. št. 44 spisa), da pa je imel še po vložitvi tožbe na dan 3.3.2008 (priloga A 3) stalno bivališče prijavljeno na naslovu ..., Ljubljana, torej na naslovu, s katerega se je pošta vračala z oznako "preseljen". Pritožbeni očitek, češ da postavitev začasnega zastopnika tožencu dejansko pomeni omejitev njegove pravice do izjavljanja pred sodiščem, glede na takšno situacijo ni upravičen, saj sodišče ni dolžno in ne more več sprožiti ustreznega upravnega postopka, v katerem bi se ugotavljalo, ali toženec dejansko prebiva na naslovu, na katerem je imel prijavljeno stalno prebivališče, ali pa je morebiti prišlo do spremembe bivališča, ki ga toženec ni pravilno prijavil glede na določbe Zakona o prijavi prebivališča. Prav tako ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče opraviti ustrezne poizvedbe pri Policijski postaji Ljubljana Bežigrad oziroma Center, saj za takšne poizvedbe policisti niso niti pristojni niti ugotovitev naslova stranke v pravdnem postopku ni njihova zadolžitev.

Sodišče prve stopnje je nadalje ravnalo prav, ko je odločitev o ugotovitvi očetovstva in določitvi preživnine mladoletnemu tožniku oprlo na izpoved zakonite zastopnice mladoletnega tožnika in listinske dokaze v spisu. Pri tem ni kršilo določbe 408. člena ZPP, po kateri je v sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče dolžno po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Sodišče prve stopnje je izpoved matere mladoletnega tožnika o tem, da je toženec nedvomno njegov oče, štelo kot dovolj prepričljivo, o čemer tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, medtem ko tožena stranka ni predlagala drugih dokazov (razen poizvedb o pravilnosti vročitve), niti ni jasno, katere druge dokaze glede ugotovitve očetovstva bi lahko sodišče izvedlo po uradni dolžnosti. Nobenega dvoma tudi ni o pravilnosti odločitve o določitvi preživnine v znesku 100,00 EUR mesečno, ne glede na to, ali je toženec zaposlen ali ne. Glede na oceno o višini mesečnih potreb mladoletnega tožnika v znesku 400,00 EUR je, kot ugotavlja samo sodišče prve stopnje, predlagana preživnina prej nizka kot previsoka in bo morala večino potreb mladoletnega tožnika tudi še v bodoče kriti zakoniti zastopnica.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).