Jedro

Ker je bila tožnica kot direktorica razrešena, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da A.A. ni bila oseba, ki je po 1. odstavku 20. člena ZDR-1 kot zakoniti zastopnik tožene stranke pristojna za podajo izredne odpovedi delavcu (tožnici po razrešitvi). Ker tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala pristojna oseba, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se točka V izreka sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi: "V. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 6.200,88 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od dneva zamude dalje do plačila, višji zahtevek nad dosojenim zneskom (za znesek 24.803,52 EUR) se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da se ugotovi da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 30. 6. 2016 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2016, ampak je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, kar je zahtevala tožeča stranka več, to je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi dalje in ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ter jo pozvati nazaj na delo, je zavrnilo (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 1. 7. 2016 do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, ter v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno omenjeno obdobje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, kar je zahtevala tožeča stranka več, to je prijava v obvezno zavarovanje in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi dalje, je zavrnilo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo v višini 2.207,90 EUR bruto mesečno in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do odločitve sodišča prve stopnje ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje, pa do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo, zavrnilo je, kar je zahtevala tožeča stranka iz naslova obresti pred naslednjim dnem od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje pa do plačila, zavrnilo pa je tudi kolikor zahteva tožeča stranka več, to je obračun plače v višini 3.100,44 EUR bruto mesečno in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva odločitve sodišča prve stopnje pa do vrnitve nazaj na delo (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 31.004,40 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 9. dne od pravnomočne sodbe dalje do plačila (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka 842,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka pa do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela statusa poslovodne osebe, saj je bila tožnica dne 30. 6. 2016, ko ji je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, direktorica tožene stranke in ji je bila s to odpovedjo odpovedana pogodba za opravljanje funkcije direktorja in sicer zaradi negativne ocene poskusnega dela. Tako je imela tožnica na dan odpovedi status poslovodne osebe, razlog za odpoved pa je bil v skladu s 3. odstavkom 28. člena pogodbe za opravljanje funkcije direktorja. Dejstvo, da je bila istočasno razrešena, na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za funkcijo direktorja nima na odpoved nobenega vpliva, tožena stranka je namreč morala izvesti tudi prenos pooblastil na drugo osebo. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo dejansko stanje in pri tem tudi ni upoštevalo sklepov upravnega odbora družbenika/lastnika družbe, ki je s sklepom z dne 8. 12. 2015 pooblastil namestnico predsednice UO A.A. za podpis pogodbe o zaposlitvi s tožnico kot direktorico, pooblastilo pa je tudi obsegalo spremljanje uspešnosti dela in odločanje o vseh pravicah in obveznostih, povezanih s funkcijo direktorja. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je UO družbenika/lastnika dne 30. 6. 2016 potrdil negativno oceno dela tožnice in sprejel sklep, s katerim je A.A. pooblastil za podpis odpovedi in sklepa o razrešitvi. S tem ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo pooblastila za odpoved v skladu s 1. odstavkom 20. člena ZDR-1, tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe oziroma vsebine 28. člena pogodbe, ki ima podlago v 6. alineji 1. odstavka 37. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo določena vprašanja drugače uredijo in drugačna ureditev je dopustna tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Popolnoma v nasprotju s sicer spornim stališčem, da tožnica v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila več direktorica tožene stranke, je odločitev sodišča prve stopnje, da ji mora tožena stranka obračunati plačo za sporno obdobje, pretirano visoko pa je sodišče odmerilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, pri čemer ni upoštevalo, da je bila tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki brez zaposlitve in da je bila pri njej zaposlena le šest mesecev. Tako visoko nadomestilo je v nasprotju s sodno prakso, pri tem pa je sodišče upoštevalo le izpoved zakonite zastopnice, da si vzpostavitve delovnega razmerja s tožnico ne predstavlja, ni pa upoštevalo pisnih izjav vodij oddelkov, iz katerih izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico zaradi njene slabe komunikacije z vodji oddelkov ni več mogoče. Toženi stranki se, glede na to, da tožnica po odpovedi vzpostavlja enak status, kot ga je imela pred zaposlitvijo, postavlja vprašanje, če je do denarnega povračila sploh upravičena.

3. V odgovoru na pritožbo je tožnica prerekala navedbe iz pritožbe, predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Iz tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2015 izhaja, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke za nedoločen čas s poskusnim delom, ki traja od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016. V 3. odstavku 28. člena te pogodbe sta se stranki dogovorili, da lahko na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu delodajalec ob poteku poskusnega dela poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšen dogovor je skladen s 6. alinejo 1. odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po kateri lahko v primeru, če poslovodna oseba sklepa pogodbo o zaposlitvi, stranki v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na 2. odstavek 9., člena tega zakona, drugače dogovorita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Upravni odbor B. d. d., C., ki je ustanoviteljica tožene stranke, je tožnico dne 30. 6. 2016 razrešil, ker ni uspešno opravila poskusnega dela in A.A., namestnico predsednika upravnega odbora pooblastil, da podpiše sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice tožene stranke ter sprejme izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi negativne ocene poskusnega dela. Tako je tožnica prejela sklep o razrešitvi in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (A2).

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s strani UO ustanoviteljice tožene stranke razrešena, saj iz listine pod B1 izhaja, da je UO A.A. pooblastil za podpis sklepa o razrešitvi. Izredno odpoved pa ji je izdala A.A., ker jo je UO pooblastil za sprejem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica je bila tako najprej razrešena in šele nato ji je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da sta bila sklep o razrešitvi in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana na eni listini (A2).

8. Ker je bila tožnica kot direktorica razrešena, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da glede na obstoječo sodno prakso, na katero se sklicuje v točki 10 obrazložitve, A.A. ni bila oseba, ki je po 1. odstavku 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) kot zakoniti zastopnik tožene stranke pristojna za podajo izredne odpovedi delavcu (tožnici po razrešitvi). Ker tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala pristojna oseba, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče in je na tožničin predlog sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja z vsemi pravicami do dneva razveze. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožba v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnici v tem obdobju obračunati in izplačati razliko v nadomestilu plače, čeprav je bila tožnica kot direktorica razrešena. Glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče prve stopnje razveljavilo, pogodba o zaposlitvi z dne 10. 12. 2015 v tem obdobju še vedno velja, zato je tožnica upravičena do obračuna bruto in izplačila neto zneska nadomestila v višini razlike med nadomestilom, ki ga je prejela na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in plačo, ki bi jo prejela po pogodbi o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo denarno povračilo v višini 10 kratnika njene mesečne plače. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je tem okoliščinam dalo preveliko težo. Pri tem pa je premalo upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le šest mesecev, sploh pa ni upoštevalo dejstva, da je bila pred zaposlitvijo pri toženi stranki brezposelna in je prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti pri zavodu, kar izhaja iz odločbe ZRSZ z dne 29. 7. 2016. Tožnica je bila že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko starejša delavka. Prejemanje denarnega nadomestila na ZRSZ je bilo za čas njene zaposlitve pri toženi stranki prekinjeno, česar sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo. Preveliko težo pa je dalo tožničini izpovedi, da so očitki iz izredne odpovedi umazani za njeno osebnost in jo zato ta izredna odpoved stigmatizira pri iskanju druge službe. Obrazložitev sklepa z dne 30. 6. 2016 se nanaša tako na njeno razrešitev kot direktorice, kot tudi na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Negativna ocena poskusnega dela je bila namreč razlog tako njene razrešitve kot direktorice in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni mogoče šteti, da tožnico zgolj nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi stigmatizira pri iskanju druge službe. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča dosojeni znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini 10 - kratnika povprečne plače, ki je bila tožnici izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi občutno previsok, zato ga je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1, znižalo na dve povprečni plači, torej na znesek 6.200,88 EUR.

11. Iz navedenega tako izhaja, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena v delu, ki se nanaša na točko V izreka sodbe sodišča prve stopnje, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz točke I izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožba tožene stranke neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, tožnica pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).