Jedro

Predsednica komisije bi morala predložiti pisno oceno poskusnega dela najkasneje tri dni pred iztekom poskusne dobe tožnika, kar je skladno z določbo četrtega odstavka 18. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije. Tožena stranka razen izpovedbe direktorja, da je tožnika na sestanku seznanila z oceno poskusnega dela, v sodnem postopku ni predlagala nobenih dokazov z zaslišanjem prič, ki bi potrdile direktorjevo izpoved. Zato tožena stranka, ki nosi dokazno breme, ni dokazala, da je v konkretnem primeru zakonito in iz utemeljenih odpovednih razlogov podala tožniku izpodbijano izredno odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita, da tožniku delovno razmerje 11. 3. 2012 ni prenehalo, zaradi česar je v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 12. 3. 2012 do 19. 10. 2012 (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 2. 2012 do 19. 10. 2012 obračunati mesečno plačo v višini 900,00 EUR bruto, z vsemi dodatki, odvesti pristojnim organom davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožniku pa izplačati neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku ...EUR bruto ter mu po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prisojenih plač za 18. dan v naslednjem mesecu po plačilnem obdobju ter odškodnino v znesku 2.700,00 bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 824,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, medtem ko svoje stroške postopka krije tožena stranka sama (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil tožnik seznanjen z neuspešno opravljenim poskusnim delom na sestanku 7. 3. 2012 v prisotnosti direktorja A.A. in člana komisije B.B. Sodišče ni v ničemer obrazložilo, zakaj ni verjelo prepričljivi izpovedbi direktorja. Tožnik na sestanku ni hotel prevzeti pisne ocene. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbi tožnika glede tega, kaj je bil predmet razgovora na navedenem sestanku. Ocena o neuspešnem poskusnem delu tožnika je bila izdelana na podlagi poročila predsednice komisije C.C. in soglasne odločitve vseh treh članov komisije. Direktor je pojasnil, da je sodelavka z imenom D.D. takrat napravila uradni zaznamek, da tožnik ni hotel prevzeti pisne ocene, to dogajanje pa je videl tudi E.E., ki je bil prisoten v pisarni. Tožena stranka je med postopkom umaknila predlog za zaslišanje predsednice komisije C.C. in člana komisije B.B., ter obrazložila razloge takšnega ravnanja. Tudi ni predlagala zaslišanje oseb, ki sta bila prisotna na sestanku. Vendar to ne pomeni, da v sporu ni dokazala, da tožnika ni seznanila in mu poskušala vročiti oceno o neuspešnem poskusnem delu. Sodišče tako na podlagi izvedenih dokazov ni pravilno razsodilo, ko je v konkretnem primeru ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu je predmet presoje utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Delodajalec lahko v skladu z določbo četrtega odstavka 125. člena ZDR izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Takšno ugotovitev poda delodajalec ob poteku poskusnega dela, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi. Poskusno delo v bistvu ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno tako preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti kot osebnostnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto maserja – terapevta od 12. 12. 2011 dalje in s trimesečnim poskusnim delom. V pogodbi o zaposlitvi je navedeno, da je priloga pogodbe odločba o imenovanju komisije za spremljanje poskusnega dela. V odločbi je določena tričlanska komisija, ki v času od 12. 12. 2011 do 11. 3. 2012 tekoče spremlja tožnika, ga usmerja, mu daje navodila in ga opozarja pri delu. Predsednica komisija najkasneje tri dni pred iztekom poskusne dobe predloži pisno oceno tožnikovega poskusnega dela. Tožena stranka je dne 11. 3. 2012 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, skladno z določbo šeste alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker tožnik poskusnega dela na delovnem mestu maserja – terapevta ni uspešno opravil. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožnik v času poskusnega dela 27. 2. 2012 odklonil stranki naročeno masažo, kot vzrok odklonitve pa je navedel neprejetje plače za mesec januar. Tožena stranka je glede tega ugotovila nekorektno in neprofesionalno ravnanje tožnika, ki ji je povzročilo poslovno in moralno škodo. Sodišče prve stopnje je preizkusilo takšno odpoved in ugotovilo, da tožena stranka skladno z dokaznim bremenom ni dokazala, da je v konkretnem primeru zakonito in iz utemeljenih odpovednih razlogov podala tožniku izpodbijano izredno odpoved.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da bi morala predsednica komisije C.C. predložiti pisno oceno najkasneje tri dni pred iztekom poskusne dobe tožnika, kar je skladno tudi z določbo četrtega odstavka 18. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 83/1997 in spremembe). Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožena stranka 7. 3. 2012 opravila sestanek s tožnikom, na katerem sta z njene strani bila prisotna direktor A.A. in član komisije B.B. Tožnik je zanikal, da je bil na sestanku seznanjen z oceno poskusnega dela oziroma, da mu je tožena stranka poskušala vročiti oceno v pisni obliki. Dokazno breme o neuspešnem poskusnem delu delavca in na tej podlagi podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je na strani delodajalca. Tožena stranka razen izpovedbe direktorja, da je tožnika na navedenem sestanku seznanila z oceno poskusnega dela iz ocene z dne 2. 3. 2013, v sodnem postopku ni predlagala nobenih dokazov z zaslišanjem prič, ki bi potrdile direktorjevo izpoved. V tej zvezi se je na prisotnost delavke D.D., ki naj bi poskušala vročiti tožniku pisno oceno in o tem napravila tudi uradni zaznamek, ter na prisotnost osebe z imenom E.E., ki naj bi se nahajal v pisarni, sklicevala zgolj pavšalno, pri čemer dokaza z zaslišanjem navedenih oseb v postopku ni ponudila.

V procesnem pravu velja pravilo, da mora vsaka stranka dokazovati resničnost trditev o obstoju dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka in spora pred sodiščem. To pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja glede na ponudbo dokazov, pri čemer nosi stranka tako trditveno kot dokazno breme, da so dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist, kar pomeni, da mora vsaka stranka v postopku navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Zato je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna (tako Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, leto 2006, druga knjiga, stran 380).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bilo v konkretnem primeru na toženi stranki dokazno breme, da je pravilno ter iz utemeljenih vsebinskih razlogov sprejela oceno tožnikovega poskusnega dela in na tej podlagi tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa je med postopkom umaknila predlog za zaslišanje tako predsednice C.C. kot člana komisije B.B., pri čemer sploh ni predlagala zaslišanje prič (D.D. in E.E.), ki naj bi prisostvovala sestanku in poskusu vročanja pisne ocene. V tej zvezi je sicer obrazložila razloge umika dokaza za zaslišanje predsednice in člana komisije, vendar je to v ničemer ne odvezuje dokazne odgovornosti za trditev, da je v tožnikovem primeru zaradi neuspešnega poskusnega dela zakonito podala izredno odpoved.

Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov, ko je preizkusilo predložene listine ter ocenilo verodostojnost izpovedbe tožnika na eni strani ter izpovedbe direktorja tožene stranke na drugi strani (o prepričljivosti izpovedb se je lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na obravnavi), lahko sprejelo zaključek o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, kot je to razvidno iz ugodilnega dela izpodbijane sodbe. V tej zvezi je pravilno štelo, da tožena stranka v dokaznem smislu ni bila dovolj aktivna. Zato kakršnokoli drugačno zavzemanje pritožbe, da temu ni bilo tako, in da je tožena stranka v sporu dokazala, da je pravilno in iz utemeljenih odpovednih razlogov izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ne more biti upoštevno.

Sodišče prve stopnje je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno prisodilo tožniku odškodnino kot nadomestilo za reintegracijo k toženi stranki in mu v tej zvezi pravilno priznalo delovno razmerje do datuma zadnje glavne obravnave 19. 10. 2012. Pravno podlago za takšno odločitev je imelo v določbi prvega odstavka 118. člena ZDR, po kateri lahko sodišče delavcu, ki se po ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ne želi vrniti k delodajalcu, prizna denarno odškodnino v višini največ 18 plač. Sodišče prve stopnje je iz navedenega naslova odmerilo tožniku odškodnino v višini 900,00 EUR, to je ene bruto plače. V tej zvezi sicer pritožba tožene stranke v ničemer oporeka temu, da bi bila prisojena odškodnina neustrezna, oziroma da za njeno odmero ni bilo izkazane podlage. Vendar je pritožbeno sodišče preizkusilo takšno odločitev z vidika pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo kriterije na strani tožnika, to je njegovo starost, stanje brezposelnosti, družinske razmere ter ostale okoliščine, ki v celoti utemeljujejo višino prisojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti pritožba, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.