Jedro

Navezne okoliščine, ko ima ponudnik iger na srečo sedež v drugi državi, igralec pa prebivališče v Republiki Sloveniji, odkazujejo na uporabo slovenskega prava. Teritorialna veljavnost ZIS za take primere ne more biti vprašljiva. Da se s predpisi države članice lahko prepove ponujanje iger na srečo preko interneta na ozemlju te države ponudnikom s sedežem v drugih državah članicah, kjer zakonito ponujajo podobne storitve, je odločilo tudi Sodišče EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku v Republiki Sloveniji prepovedal prirejati igre na srečo preko interneta na spletnem naslovu X. (v 1. točki izreka) in navedel, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 2. točki izreka). Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je postopek začel po uradni dolžnosti ter v tem ugotovil, da tožnik in družba A. Ltd na navedenem spletnem naslovu prirejata igre na srečo, in sicer klasične igre na srečo ter posebne igre na srečo. Preko interneta oziroma drugih komunikacijskih sredstev igre na srečo na podlagi 3.a člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) lahko prirejajo le gospodarske družbe, ki imajo koncesijo za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo ali koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah, in sicer le tisto spletno igro na srečo, ki se določi v koncesijski pogodbi, ki jo skleneta koncesionar in minister, pristojen za finance. Z vpogledom v register koncesionarjev za igralnice, igralne salone in prirediteljev klasičnih iger na srečo je bilo ugotovljeno, da ne tožnik ne druga navedena družba nimata nobene koncesije Vlade Republike Slovenije. Zato je na podlagi sedmega odstavka 107. člena ZIS, v skrajšanem postopku v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, tožniku in drugi navedeni družbi prirejanje iger na srečo na navedeni spletni strani prepovedal. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 9. 9. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo. Drugostopenjski organ se je v celoti strinjal z razlogi za odločitev prvostopenjskega organa, zavrnil pa je tudi vse pritožbene ugovore tožnika kot neutemeljene. Tako ni sledil navedbam tožnika o tem, da so organizatorke internetne stavnice Y. oziroma X. vse registrirane v tujini ter se tako igre na srečo preko navedene spletne strani ne odvijajo v Republiki Sloveniji, zaradi česar naj bi prvostopenjski organ za izdajo izpodbijane odločbe ne bil krajevno pristojen. Navedel je, da tožnik ponuja svoje storitve specifično prilagojene tudi za slovenski trg, poleg tega je ozemlje Republike Slovenije kraj dejanske potrošnje, na ozemlju Republike Slovenije pa tožnik tudi ustvarja del svojega zaslužka, iz česar je razvidno, da svojo dejavnost nedvomno opravlja tudi na območju Republike Slovenije. Republika Slovenija pa ima v skladu s 3. členom ZIS na svojem ozemlju izključno pravico urejati prirejanje iger na srečo, zato lahko subjektom, ki so sicer ustanovljeni v drugih državah, prepove prirejanje iger na srečo na njenem ozemlju, kar vključuje tudi igre na srečo po internetu; podobno stališče je v zvezi s pristojnostjo nacionalnih organov zavzelo tudi Sodišče Evropske unije (SEU) v zadevi C-42/07 - to stališče se sicer nanaša na države članice EU, smiselno pa še toliko bolj velja za države, ki niso članice EU, saj v zvezi z njimi (na primer z Antiguo in Barbudo ali Kanalskimi otoki) ne obstajajo omejitve v zvezi s prostim pretokom storitev. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi navedbo tožnika, da naj bi bila izpodbijana odločba nična, ob razlogovanju, da o zaprtju tuje stavnice z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno, pač pa je bila z njo izrečena le prepoved opravljanja dejavnosti v Republiki Sloveniji, ter navedbo, da tožniku izvršitev odločbe preprečuje stanje tehnike, ob razlogovanju, da se od njega pričakuje le, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da svoje dejavnosti ne bo več opravljal v Republiki Sloveniji, na njegovo obveznost pa ne more vplivati protipravno ravnanje drugih subjektov, niti okoliščina, da je predmetna zakonodaja v fazi spreminjanja.

Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), podrejeno pa zoper odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa iz razlogov po 1. v povezavi s 3. točko prvega odstavka tega člena. V tožbi navaja, da vztraja pri stališčih, da izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa ni mogoče izvršiti, zaradi česar je treba to odločbo izreči za nično (v zvezi s tem sodišču predlaga, naj v primeru, če bi menilo, da je 107. člen ZIS pomemben za odločitev v tem upravnem sporu, postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem zaradi protiustavnosti tega člena), in da se preko predmetne spletne stavnice igre na srečo v Republiki Sloveniji ne odvijajo, zaradi česar prvostopenjski organ za izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bil krajevno pristojen. Ker prvostopenjska odločba temelji na ugotovitvi, da naj bi tožnik najmanj od 12. 2. 2010 prirejal igre na srečo v Republiki Sloveniji, pa glede na povedano temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je razlog za njeno odpravo. Če bo sodišče odpravilo izpodbijano prvostopenjsko odločbo, je treba odpraviti tudi drugostopenjsko odločbo, tožniku pa priznati povračilo stroškov pritožbenega postopka. Tožnik svoja stališča v tožbi obširno argumentira ter za svoje navedbe v tožbi prilaga dokaze ter predlaga izvedbo še drugih dokazov. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo izreče za nično, drugostopenjsko odločbo pa odpravi ter tožniku prizna povračilo stroškov pritožbenega postopka oziroma podrejeno, naj sodišče odpravi odločbi upravnih organov obeh stopenj ter zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača trditve tožnika glede neizvršljivosti odločbe prvostopenjskega organa in tudi njegove trditve, da se igre na srečo preko predmetne spletne stavnice nikoli niso in se tudi ne odvijajo v Republiki Sloveniji, zaradi česar naj bi bili slovenski upravni organi krajevno nepristojni. Prav tako nasprotuje trditvi tožnika, da je treba izpodbijano prvostopenjsko odločbo izreči za nično, drugostopenjsko odločbo pa odpraviti, ker je v pripravi sprememba ZIS, ki naj bi razveljavila določbo 107. člena tega zakona, ki je bila podlaga za odločitve upravnih organov. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter jih prereka. Toženki očita, da mu predlaga ukinitev predmetne spletne strani, kar mu z odločbo prvostopenjskega organa sploh ni naloženo, ter da je šele v odgovoru na tožbo navedla, kaj konkretno je tožnik dolžan storiti, kar pomeni, da prvostopenjska odločba ne vsebuje predpisane bistvene vsebine upravne odločbe. Tudi ostali predlogi toženke tožniku, kako naj sam izvrši prvostopenjsko odločbo, so nezakoniti ali pa neprimerni, kažejo pa na to, da prvostopenjske odločbe prisilno ni mogoče izvršiti. Nasprotuje upoštevanju sodb SEU, na katere se je sklicevala toženka, in njenim navedbam o neutemeljenosti predloga za ustavnosodno presojo 107. člena ZIS. Meni, da bi sodišče moralo uporabo določb ZIS zavrniti zaradi neopravljene notifikacije v skladu z Direktivo 98/34/ES ter se pri tem sklicuje na zadevi SEU C-42/07 in C-194/94. Navaja, da ima kot imetnik veljavnega dovoljenja za sprejemanje športnih stav preko elektronskih medijev, ki so ga izdali pristojni organi na otoku Alderney, ki je priznano tudi v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, upravičena pričakovanja, da tudi zanj veljajo relevantne določbe prava EU. Vztraja pri tožbenem predlogu.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. členu ZIS je prirejanje iger na srečo izključna pravica Republike Slovenije, igre na srečo pa se lahko prirejajo le na podlagi dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa (prvi in drugi odstavek). Igre na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih (spletne igre na srečo) lahko prirejajo le gospodarske družbe, ki imajo koncesijo za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo ali koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah, in sicer le tisto spletno igro na srečo, ki se določi v koncesijski pogodbi, ki jo skleneta koncesionar in minister, pristojen za finance (prvi odstavek 3.a člena ZIS). Po osmem odstavku 107. člena ZIS nadzorni organ, če pri izvajanju nadzora ugotovi, da se igre na srečo prirejajo brez dovoljenja oziroma koncesije, izda odločbo o prepovedi prirejanja iger na srečo. Na citirano določbo je prvostopenjski organ oprl izpodbijano odločbo, s katero je (med drugim) tožniku v Republiki Sloveniji prepovedal prirejati igre na srečo preko interneta na spletnem naslovu X. Kot izhaja iz tožbe, nista niti sporni dejstvi, da tožnik prireja igre na srečo na navedeni spletni strani, in da za prirejanje iger na srečo nima dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa Republike Slovenije. Tožnik pa ugovarja, da je izpodbijana odločba neizvršljiva (ter posledično uveljavlja njeno ničnost), in da prvostopenjski organ ni bil kompetenten za izdajo odločbe.

Po presoji sodišča je ugovor neizvršljivosti izpodbijane odločbe neutemeljen. Tožnik zgrešeno zatrjuje, da odločbe ne more prostovoljno izvršiti, ker ne more preprečiti, da bi slovenski uporabniki ne mogli več igrati iger na srečo, ki jih prireja, saj naj bi ti njegove ukrepe, kot npr. ukinitev sporne spletne strani, blokiranje slovenskih IP naslovov ali preprečitev prijav v sistem igralcev s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, obšli tako, da bi igrali na drugih podstraneh (angleški, nemški, itd.), dostopali do sporne spletne strani preko proxy strežnikov ipd. ali s prijavo fiktivnih naslovov v kateri od sosednjih jurisdikcij. Preprečitev takega ravnanja njegovih uporabnikov namreč z izpodbijano odločbo tožniku ni naložena (namen odločbe to ni), pač pa mu je v Republiki Sloveniji (zgolj) prepovedano prirejati igre na srečo na navedenem spletnem naslovu (torej je namen odločbe preprečitev njegovega nedovoljenega prirejanja iger na srečo v Republiki Sloveniji). Že sam pa tudi navaja načine (navedeno zgoraj), na katere izpodbijano odločbo prostovoljno lahko izvrši. Brez potrebe ob tem izraža pomisleke o smiselnosti oziroma smotrnosti njegovega takega ukrepanja ter skrb za slovenske uporabnike njegovih strani, saj se mu z izpodbijano odločbo take odgovornosti ne nalaga. Prav tako brez podlage zatrjuje, da odločba nima predpisane bistvene vsebine upravne odločbe, ker ne določa, kaj konkretno je tožnik dolžan storiti, kajti izpodbijana odločba obsega popoln in določen izrek, da je tožniku v Republiki Sloveniji prepovedano prirejati igre na srečo preko interneta na spletnem naslovu X. Tožnik tudi ne more z uspehom zatrjevati, da prvostopenjski organ nima možnosti doseči prisilne izvršitve izpodbijane odločbe. Pravno podlago za prisilno izvršitev izpodbijane odločbe je v času izdaje izpodbijane odločbe predstavljal (zdaj že razveljavljeni – v veljavi od 27. 2. 2010 do 10. 1. 2011) deveti odstavek 107. člena ZIS, po katerem je lahko nadzorni organ, če je pri izvajanju nadzora ugotovil, da se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade, ponudniku storitev informacijske družbe odredil omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se take igre prirejajo. Po uveljavitvi novele ZIS-D (Uradni list RS, št. 106/10) pravno podlago za prisilno izvršitev prepovedne odločbe predstavlja prvi odstavek 107.a člen ZIS, ki določa, da lahko sodišče, če zavezanec iz odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo te ne izvrši, ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade. Tožbene navedbe o tem, da je (bila) določba devetega odstavka 107. člena ZIS v nasprotju z Ustavo RS (določbami, ki zagotavljajo pravico svobodnega izražanja in svoboščino svobodnega interneta), 9. členom Zakona o elektronskem poslovanju na trgu in Pogodbo o delovanju EU (ki zagotavlja svoboščino prostega pretoka storitev v EU), ne morejo biti predmet presoje v obravnavani zadevi, saj izpodbijana odločba na navedeni določbi devetega odstavka 107. člena ZIS ne temelji. Vprašanje, ali je bila določba devetega ostavka 107. člena ZIS protiustavna, in ali mora začeti postopek za oceno ustavnosti, bi sodišče moralo razreševati le v primeru upravnega spora, ki bi ga začel ponudnik storitev informacijske družbe zoper odločbo nadzornega organa, izdano (neposredno) na tej podlagi, ni pa pravno relevantno v predmetnem upravnem sporu. Tudi dokazi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi v zvezi z zatrjevano neizvršljivostjo izpodbijane odločbe, tako niso dokazi, relevantni za ugotavljanje dejanskega stanja pri postopanju na podlagi osmega odstavka 107. člena ZIS, na katerem izpodbijana odločba temelji. Na prepoved omejitev svobode opravljanja storitev v EU iz prvega odstavka 56. člena PDEU pa se tožnik ne more sklicevati v zvezi s 107. členom ZIS že iz razloga, ker nima sedeža v kateri od držav članic EU.

Sodišče pa tudi ne pritrjuje stališču tožnika o nekompetentnosti prvostopenjskega organa za izdajo izpodbijane odločbe iz razloga, ker naj bi preko predmetne spletne stavnice igre na srečo v Republiki Sloveniji ne potekale, pač pa naj bi se storitev v celoti izvajala v tujini. Glede na to, da ima tožnik kot ponudnik iger na srečo sedež v tujini, gre za razmerje z mednarodnim elementom. V slovenskem pravnem redu pa določa pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti v razmerjih z mednarodnim elementom, Zakon o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerje med ponudnikom igre na srečo in igralcem je po zvrsti potrošniška pogodba (prvi odstavek 22. člena ZMZPP opredeljuje kot tako (tudi) pogodbo o opravljanju storitev potrošniku). Za potrošniško pogodbo pa se uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, če je sklenitev pogodbe posledica ponudbe ali reklame v tej državi in če je potrošnik v tej državi opravil dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe (prva alinea četrtega odstavka 22. člena ZMZPP). Za takšne okoliščine pa v primerih, ko ponudnik iger na srečo te ponuja in prireja na spletni strani, gre. Navezne okoliščine torej tudi v primeru, ko ima ponudnik iger na srečo sedež v drugi državi, igralec pa prebivališče v Republiki Sloveniji, odkazujejo na uporabo slovenskega prava. Teritorialna veljavnost ZIS za take primere tako po mnenju sodišča ne more biti vprašljiva. Da se s predpisi države članice lahko prepove ponujanje iger na srečo preko interneta na ozemlju te države ponudnikom s sedežem v drugih državah članicah, kjer zakonito ponujajo podobne storitve, je odločilo tudi Sodišče EU (sodba C-42/07 z dne 8. septembra 2009); sodba se sicer nanaša na razlago 49. člena PES (oziroma 56. člen PDEU), ter se torej nanjo neposredno ni mogoče opreti, ker tožnik nima sedeža v drugi državi članici EU, sklicevati pa se je nanjo mogoče iz razloga, ker ureja analogno situacijo predmetni in odgovarja na vprašanje, v kakšnem primeru je ponudnik iger na srečo preko interneta pod jurisdikcijo države, ki ni država, v kateri ima sedež. Glede na povedano sodišče tako pritrjuje drugostopenjskemu organu, da okoliščini, da tožnik ponuja svoje storitve specifično prilagojene (tudi) za slovenski trg (na spletnem naslovu X. in da je kraj dejanske potrošnje ozemlje Republike Slovenije, utemeljujeta zaključek, da tožnik storitve opravlja (tudi) v Republiki Sloveniji ter zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da igre na srečo preko spletne stavnice X. v Republiki Sloveniji ne potekajo ter da nikoli niso, da v Republiki Sloveniji tožnik iger na srečo ne prireja ter da ne krši nobene določbe ZIS.

V zvezi z navedbami tožnika, da bi sodišče moralo uporabo določb ZIS odkloniti zaradi neopravljene notifikacije v skladu z Direktivo 98/34/ES, in ki se pri tem sklicuje na zadevi SEU C-42/07 in C-194/94, pa sodišče dodaja, da se tožnik, ki ima sedež v državi, ki ni država članica EU, na navedene predpise EU in sodno prakso SEU ne more z uspehom sklicevati. Ob povedanem so tako pričakovanja tožnika, da zanj kot imetnika veljavnega dovoljenja za sprejemanje športnih stav preko elektronskih medijev, ki so ga izdali pristojni organi na otoku Alderney, in ki je priznano tudi v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, ter ob tem ko je bil otoku Alderney z aktom britanskega ministrstva za kulturo na področju iger na srečo priznan poseben status (v smislu, da se obravnava kot del evropskega gospodarskega prostora), neutemeljena; v zvezi s slednjim sodišče še dodaja, da enostranski akt posamezne države članice EU drugih držav članic ne more zavezovati.

Ker je po presoji sodišča po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.