Jedro

Tožnica je tekom postopka vedela, da se je nad toženko pričel postopek prisilne poravnave, kjer ji je bil del terjatve priznan, del pa pobotan, in najkasneje takrat bi morala tožnica tožbo (tudi) za ta del umakniti, ne pa da je pri njej vztrajala vse do izdaje sodbe in s tem povzročila stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe.

II. Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 160616/2011 v 1. in 3. odstavku izreka, postopek za znesek 1.883,71 EUR ustavilo, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 2.119,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izpodbijana II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe glede stroškov pravdnega postopka se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.079,32 EUR v 15 dneh. Podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Nima namreč prav pritožnica, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo naložiti v plačilo stroške pravdnega postopka toženi stranki, saj je predmetni postopek proti toženki popolnoma utemeljeno sprožila in je šele naknadno prišlo do priznanja terjatve v postopku prisilne poravnave nad toženko in do pobota medsebojnih terjatev zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen če gre za separatne stroške). V konkretnem primeru je sicer tožnica glede na razloge sodbe sodišča prve stopnje utemeljeno vložila tožbo, vendar pa je upoštevaje določbo 156. člena ZPP zakrivljeno ravnanje tudi zamuda z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, kar je tudi priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave oziroma pobot, ki se izvede v postopku prisilne poravnave po zakonu samem(1). Tožnica je namreč tekom postopka vedela, da se je nad toženko pričel postopek prisilne poravnave, kjer ji je bil del terjatve priznan, del pa pobotan, in najkasneje takrat bi morala tožnica tožbo (tudi) za ta del umakniti, ne pa da je pri njej vztrajala vse do izdaje sodbe in s tem povzročila stroške postopka. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo citira pritožnica (VSL II Cp 5415/2005) pa obravnava drugačno situacijo, in sicer je v tej zadevi tožnica tožbo umaknila takoj, ko ji je bila priznana terjatev v stečajnem postopku in je bila tako upravičena do povračila pravdnih stroškov upoštevaje določbo 158. člena ZPP. Kot že rečeno v konkretni zadevi tožnica tega ni storila in je tako potrebno upoštevaje splošna pravila o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku pritrditi razlogom sodišča prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v povezavi s 366. členom ZPP).

(1) Primerjaj N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 156. členu ZPP, stran 41.