Jedro

Navezne okoliščine napotujejo na slovensko pravo: delodajalec ima sedež v Sloveniji, od tukaj je bil tožnik napoten na delo, razen takoj po poškodbi, se je zdravil v Sloveniji, kjer ima prijavljeno tudi začasno prebivališče. Teh okoliščin dejstvo, da je tožbo vložil zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost, ne spremeni.

Določilo 943. člena OZ glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti velja le za pogodbeno razmerje z zavarovalnico, ne pa za tek zamudnih obresti pri direktni tožbi po 965. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 10.961,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2011 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku do utoževanih 22.318,40 EUR s pripadki tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo 819,80 EUR stroškov postopka tožnika.

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče zahtevku tudi v zavrnjenem delu ugodi. Ker je državljan BiH, v Sloveniji ima le začasno prebivališče, delo pa opravlja pretežno v tujini, ni mogoče šteti, da ima običajno bivališče v Sloveniji. Zahtevek uveljavlja zoper zavarovalnico, ne zoper delodajalca. Upoštevajoč navedeno ni v tesnejšem razmerju s slovenskim pravom, sploh pa, ker ni mogoče trditi, da je uporaba slovenskega prava zanj ugodnejša. Potrebno je upoštevati pravo kraja škodnega dogodka in uporabiti italijansko pravo, po katerem bi mu šla, glede na 15 % invalidnost in starost 42 let, višja odškodnina. Tudi ob uporabi slovenskega prava mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino, dosoditi bi mu moralo vso zahtevano odškodnino. V premajhni meri je upoštevalo, da opravlja fizično zahtevno delo varilca oziroma monterja, da je podana 15 % invalidnost, zaradi česar je oviran pri delu. Za brazgotine, kakršne je utpel, sodišča ponavadi prisojajo 2.000,00 EUR odškodnine zaradi skaženosti. Ker ni razumel besede skaženost, je bil njegov odgovor, da mu ni prijetno. Ob upoštevanju povprečne bruto plače v času sojenja predstavlja dosojena odškodnina slabih 20 povprečnih plač, kar je v primerjavi s sodno prakso v zadevah VS001317, VS001118, VS0013602, bistveno prenizko.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča glede uporabe slovenskega prava. Navedbe pritožbe v zvezi z višino prisojene odškodnine so po njenem v celoti neutemeljene, tožniku prisojena odškodnina je previsoka.

4. V pritožbi tožena stranka uveljavlja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede škodnega dogodka in posledično zmotno ugotovilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost za nastalo škodo. Zmoten, v nasprotju z izvedenimi dokazi in navedbami tožeče stranke je zaključek, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je bil težak obdelovanec nameščen na tekoči trak, ki ga je poganjal elektromotor. Tožnik ni delal na tekočem traku, do padca obdelovanca ni prišlo zaradi lastnosti tekočega traku in ne zaradi lastnosti obdelovanca samega. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnik izkušen in kvalificiran varilec, bi moralo sodišče njegov soprispevek ugotavljati ob upoštevanju skrbnosti strokovnjaka. Navedbe o soprispevku tožnika niso bile zgolj pavšalne in bi morale povzročiti prevalitev dokaznega bremena glede razbremenitve odgovornosti na tožnika. Navedb v tej smeri tožnik ni podal. Protispisna je ugotovitev, da je varil po navodilih mojstra, sicer pa navodil v popolnoma jasnih stvareh ni pričakovati. Tožeča stranka glede višine zahtevane odškodnine ni podala ustrezne trditvene podlage po določilih OZ (Obligacijski zakonik). Dosojena odškodnina je previsoka. Tožnik ob zaslišanju o neprijetnostih med zdravljenjem ni vedel izpovedati ničesar. Ne more držati, da je le nemočno spremljal padanje težkega predmeta nanj, sekundarni strah ni mogel trajati dalj kot približno do 3 mesece po poškodbi. Ugotovitve sodišča o obsegu zmanjšanja življenjskih aktivnosti so pretirane. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti tožniku ne pripada, ker ni podan subjektivni pogoj. Posledice drugega zloma niso v vzročni zvezi z nezgodo. Do navedb glede vzročne zveze se sodišče ni opredelilo, mnenje izvedencev v tem delu bi moralo presoditi bolj kritično. Zmotno je uporabilo materialno pravo pri dosoji obresti: uporabiti bi moralo določila 943. člena OZ. Ker je bil za obstoj obveznosti potreben določen čas, ni bila v zamudi niti z plačilom akontacije, niti ni v zamudi s plačilom še spornega dela odškodnine. Od slednjega gredo zakonske zamudne obresti šele po poteku 15 dnevnega paricijskega roka iz sodbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke glede uporabe prava:

6. Pravilno se je sodišče prve stopnje oprlo na določila četrtega odstavka Uredbe (ES) št. 864/2007 evropskega parlamenta in sveta z dne 11.7.2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) in uporabilo slovensko materialno pravo. Upoštevalo je vse okoliščine, ki so relevantne za uporabo materialnega prava in sta jih pravdni stranki ali izrecno zatrjevali, ali pa so izhajale iz podatkov spisa. Samo državljanstvo tožnika za presojo glede uporabe prava ni relevantno, da običajno ne prebiva v Sloveniji, pa ni zatrjeval. Iz podatkov spisa izhaja, da je njegovo običajno prebivališče v Sloveniji, saj je sam ves čas navajal to prebivališče, v Sloveniji se je zdravil, zaposlen je pri slovenskem delodajalcu. Drugi odstavek 4. člena Rim II za take primere določa izjemo od splošnega pravila o uporabi prava po načelu lex loci delicti comissi. Tudi glede na tretji odstavek 4. člena Rim II je potrebno uporabiti slovensko prvo, saj je ta glede na že navedene okoliščine v tesnejši zvezi z obravnavano zadevo kot pravo Republike Italije, kjer je samo prišlo do škodnega dogodka. Vse ostale navezne okoliščine pa napotujejo na slovensko pravo: delodajalec ima sedež v Sloveniji, od tukaj je bil tožnik napoten na delo, razen takoj po poškodbi, se je zdravil v Sloveniji, kjer ima prijavljeno tudi začasno prebivališče. Teh okoliščin dejstvo, da je tožbo vložil zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost (direktna tožba po 965. členu OZ), ne spremeni, in se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na primera iz sodne prakse, ker je šlo za odškodninsko tožbo delavca napram delodajalcu (1).

O pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninske odgovornosti:

7. Tožeča stranka je okoliščine, v katerih se je zgodila obravnavana delovna nesreča, natančneje opisala na prvem naroku za glavno obravnavo 24.10.2011 (list št. 32 in 33 spisa). V pripravljalni vlogi, ki jo je tožena stranka podala skladno s pozivom sodišča, da lahko odgovori na navedbe tožeče stranke, je tožena stranka odgovorila le na navedbe tožeče stranke, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določila italijanskega prava (vloga, prejeta 9.11.2011, v spisu na list. št. 37a in 37b); nobenih navedb oziroma ugovorov, ki bi se nanašale na trditve tožeče stranke o okoliščinah škodnega dogodka ni. Tudi kasneje tekom postopka na prvi stopnji, še tudi po zaslišanju tožnika, tožena stranka ni podala navedb in dokazov, s katerimi bi skušala dokazati drugačen potek dogodkov oziroma relevantne okoliščine. Iz zatrjevanj in izpovedbe tožnika pa izhaja, da je varil cca. 200 kg težak komad železa, katerega so postavili z dvigalom ali viličarjem na delavniško mizo, ki je imela valjčke, katere je poganjal elektromotor, da je bilo možno obdelovanec obračati. Obdelovanec se je iz neznanega vzroka premaknil proti tožniku, ga potisnil, da je padel, nato pa mu padel na noge. Ker tožena stranka navedenih okoliščin ni konkretno prerekala, jih je sodišče utemeljeno vzelo kot podlago sodbe in materialnopravno pravilno ocenilo, da je glede na okoliščine konkretnega primera podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke (drugi odstavek 131. člena in 149. člen OZ). Ni bistveno ali je šlo za tekoči trak, pač pa, da je bil težak obdelovanec na podlagi, ki se je lahko premikala, in sicer na električni pogon. Lahko ga je vklopil kdo drug, to pa je povzročilo premik, ki ni bil več obvladljiv. V takih okoliščinah pa je povečano tveganje za nastanek občutne škode. Po 149. členu OZ se šteje, da je vzrok škode, ki nastane v zvezi z nevarno dejavnostjo ali stvarjo, taka dejavnost ali stvar. In glede na opisane okoliščine konkretnega primera je šlo za nevarno delo. Ugotovitve sodišča niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, tako da očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka ZPP ni podana.

8. Zaključek prvega sodišča, da tožena stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti, tega ni zmogla, je pravilen. Z navedbo, da bi moral tožnik kot izkušen delavec ravnati z ustrezno pazljivostjo in oceniti ali je obdelovanec stabilen in ga po potrebi ustrezno zavarovati, v nobenem primeru pa ne bi smel pristopiti do njega na način, da bi se le ta lahko prevrnil nanj, se ni razbremenila. Ni jasno kako naj delavec preveri, ali je 200 kg težak kos, ki ga je potrebno na delovno površino pripeljati z viličarjem oziroma dvigniti z dvigalom, dovolj stabilen. Tožena stranka tudi ne pove, kako naj bi ga tožnik zavaroval in kako naj bi drugače pristopil do njega, da ga je lahko varil, kot je. Ob trditvah, ki jih je podala v zvezi z delno razbremenitvijo odgovornosti, bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnik varil, čeprav se je obdelovanec nagibal oziroma bil drugače nestabilen; da je varil, ko so bili valji v gibanju, ipd. Takih in podobnih situacij niti zatrjevala ni. Tožnik je pojasnil, kako je ravnal oziroma delal, da je delal kot običajno in skladno z navodili. Na toženi stranki je trditveno in dokazno breme, da temu ni bilo tako. Ugotovitev sodišča, da je tožnik ves čas varil po navodilih mojstra, ima oporo v tožnikovi izpovedbi. Tožena stranka ni niti navedla nobenih okoliščin, s katerimi bi to izpodbijala, kaj šele da bi jih dokazala. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za utemeljen očitek tožniku, da je tudi sam s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

9. Tudi če bi bilo res, kar trdi pritožba, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede višine odškodnine, to ne bi bila podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo tožbo obravnavati kot nepopolno in pozvati tožečo stranko na dopolnitev, ali pa tekom postopka v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) poskrbeti, da bi se navedla vsa relevantna dejstva. Za to v obravnavanem primeru ni bilo potrebe, saj je tožeča stranka že v tožbi na cca 2,5 straneh podala vsa, za ugotavljanje okoliščin, ki so odločilne pri odmeri odškodnine, relevantna dejstva. Sodišče je razsodilo o celotnem postavljenem zahtevku.

O pritožbah obeh strank glede višine dosojene odškodnine:

10. Samih dejstev, ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo in jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika in ugotovitev izvedenca medicinske stroke, pritožbi ne izpodbijata. Glede na ta pa je pravilno uporabljeno materialno pravo – 179. člen OZ. Glede na ugotovitve o teži in trajanju pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin, pretrpljenih nevšečnostih tekom zdravljenja, stopnje in trajanju strahu ter stopnji in trajanju duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, je prvo sodišče ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pretehtalo je vse okoliščine, ki so vplivale na počutje in aktivnosti tožnika (subjektivno merilo) in sodno prakso glede odmere odškodnin v primerljivih primerih (objektivno merilo).

11. V zvezi z na 13.000,00 EUR odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja tožeča stranka le posplošeno navaja, da je prenizka; tožena stranka pa svoje mnenje, da je previsoka, podkrepi z izpovedbo tožnika, ki o neprijetnostih med zdravljenjem ni kaj dosti izpovedoval. To je sicer res, izhaja pa iz zdravstvene dokumentacije v spisu, ki jo je povzel in na podlagi nje naredil zaključke izvedenec medicinske stroke. Ob ugotovitvah o operacijah, kakšne nevšečnosti so bile v zvezi z njimi, koliko časa je trajala hospitalizacija in kakšne so bile nevšečnosti v zvezi s tem ter v odsotnosti pripomb glede teh ugotovitev, ni odločilno, da tožnik o vsem tem ni natančno izpovedoval. Neargumentirano mnenje tožnika, da je zahtevana odškodnina v znesku 17.000,00 EUR primerna, ne omaje ocene prvostopenjskega sodišča o višini odškodnine iz tega naslova.

12. Na prvi stopnji tožnik ni zatrjeval, da je oviran pri plezanju, delu na delovnih odrih, hoji po neravnem terenu ipd., pač pa zgolj na splošno, da je oviran pri opravljanju dela. Procent invalidnosti, ki ga je ugotovil izvedenec, ni odločilen za prisojo višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravilno je sodišče ugotavljalo kakšne dejansko ima omejitve tožnik pri življenjskih aktivnostih in kako to vpliva na njegovo duševno počutje. Upoštevajoč navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku dosodilo primerno odškodnino iz tega naslova.

13. Podlago za zaključek, da je tožnik nemočno spremljal padanje težkega predmeta nanj, je sodišče imelo v izvedenskem mnenju dr. D. P. (gl. točko III. 5. na strani 7 mnenja). Ugotovitev, da je zaradi počasnega okrevanja poškodovanega živca tožnik bil upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja cca. eno leto, pa je v isti točki na strani 8 mnenja. Izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na utrpeli strah, ni bilo prerekano, zato mu je sodišče utemeljeno sledilo in dosodilo ugotovitvam v točki 15. izpodbijane sodbe primerno odškodnino.

14. Pri obrazložitvi odškodnine in naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je prvo sodišče le nerodno zapisalo, kot da tožnik ni izkazal, da dejstvo, da ima brazgotini, ne vpliva na njegovo psihično počutje. Iz konteksta obrazložitve je razvidno, da tožnik ni izkazal, da so duševne bolečine intenzivne. S tako ugotovitvijo drugostopenjsko sodišče glede na vsebino zapisnika o zaslišanju tožnika soglaša. Zato o odsotnosti subjektivnega elementa za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni mogoče govoriti, o intenzivnih duševnih bolečinah zaradi brazgotin pa tudi ne. Res je, da se primerljivih primerih brazgotin dosoja višja odškodnina od 500,00 EUR. Vendar pa tožniku glede na njegovo izpovedbo ne gre, ker ni izkazal intenzivnih duševnih bolečin. Ob zaslišanju tožnika je bil prisoten njegov pooblaščenec. Iz zapisnika o zaslišanju ni razvidno, da tožnik ne bi razumel vprašanj. Če je bilo tako, bi na to moral opozoriti prisotni pooblaščenec, in če je imel dvom v njegovo izpovedbo v zvezi s skaženostjo, bi to moral razčistiti tekom zaslišanja. Sodišče ne sme strank spodbujati, naj izpovedujejo tako, da bo njim čim bolj v korist. 15. Izvedenec je odgovoril na pripombe tožene stranke v zvezi s prelomom vijakov in ponovnim zlomom kosti. Njegovo mnenje je strokovno in izkustveno utemeljeno ter zato prepričljivo in ga tožena stranka z vztrajanjem, da tožnik, če bi prišlo do ponovnega preloma med fizikalno terapijo, ne bi mogel funkcionirati, ne omaje. Zaključek, da so tudi posledice drugega zloma v vzročni zvezi z nezgodo, saj je do zloma prišlo brez krivde tožnika in zdravnikov ali drugega medicinskega osebja, je materialnopravno pravilen. Ugovor tožene stranke o neobstoju vzročne zveze je prvo sodišče zavrnilo v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da je pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov v zvezi s tem vprašanjem, neutemeljen.

16. Odmerjena odškodnina je ustrezno umeščena v primerjavi s primerljivimi škodami. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Enakih primerov v sodni praksi sicer praktično ni, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti, trpljenja in strahu, ki so bili prisotni pri tožniku v posledici obravnavanega škodnega dogodka, ter glede na stopnjo trajnih posledic zaradi utrpelih poškodb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v primerljivih škodnih primerih. Tožnikov primer sodi med hude. Dosojenih mu je bilo 30,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS.(2) V sodni praksi se dosojena odškodnina vedno primerja v neto plačah in je pritožbena navedba o dosojenih 20 bruto plačah zavajujoča. Z dosojo odškodnine v tej višini je po mnenju višjega sodišča sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije kot objektivizacije odškodnine. Odločbe, na katere se sklicuje tožeča stranka (3), niso ustrezne za primerjavo višine tožniku dosojene odškodnine, ker so oškodovanci v teh primerih utrpeli razen zloma stegnenice, in sicer v treh primerih zdrobljenega zloma, še druge poškodbe oziroma oškodovanec v zadevi II Ips 394/2004, ki je utrpel samo zlom stegnenice, je bil bistveno mlajši od tožnika – star je bil 17 let, in zlom je bil zdrobitveni. Za enotno sodno prakso in s tem prisojo približno enake odškodnine za primerljivo škodo skrbi predvsem Vrhovno sodišče, ki upošteva sodno prakso na celotnem območju RS. V bazi NEGM je višje sodišče našlo kar nekaj s tožnikom primerljivih primerov: to so oškodovanci v zadevah II Ips 93/2004, II Ips 484/2007, II Ips 265/2001, II Ips 602/2005, II Ips 94/2004, II Ips 398/2002, II Ips 716/2007, II Ips 91/2006, II Ips 953/2006, II Ips 797/2003, II Ips 845/2009, VIII Ips 409/2009, II Ips 121/2012. Dosojenih jim je bilo od 17 do 38 povprečnih neto plač. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera tožniku dosojena odškodnina ne izstopa ne navzdol ne navzgor. Treba je presojati primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, ne le odmero odškodnine za posamezno oblike nepremoženjske škode.(4) O pritožbi tožene stranke v zvezi z dosojenimi obrestmi:

17. Na 943. člen OZ oprto stališče pritožbe glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je materialnopravno napačno. Navedeno določilo velja le za pogodbeno razmerje z zavarovalnico, ne pa za tek zamudnih obresti pri direktni tožbi po 965. členu OZ. Ker posebnih določb glede teka zamudnih obresti za tak primer ni, je potrebno uporabiti splošne določbe OZ o dosoji odškodnin in zamudi, tako kot je to storilo prvo sodišče. Zamudne obresti gredo tožniku od nastanka zamude. Po 378. členu OZ namreč zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. Skladno z 299. členom OZ pa pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve, zahteva izpolnitev obveznosti. Zamudne obresti bi zato šle tožniku že od postavitve odškodninskega zahtevka 20.5.2010 dalje, ker pa sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) je ravnalo pravilno, ko je obrestnemu delu zahtevka v celoti sledilo.

Sklepno:

18. V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Tudi uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in nobene uradoma upoštevne procesne kršitve prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP jih nosita pravdni stranki vsaka svoje, ker s pritožbama nista uspeli. Stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke pa višje sodišče toženi stranki ni priznalo zaradi njihove nepotrebnosti (155. člen ZPP), saj je tožena stranka v odgovoru na pritožbo le ponavljala svoje pritožbene navedbe in navedbe, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji.

(1) Sodbi VDS Pdp 247/2011 z dne 19.5.2011 in VDSS Pdp 599/2012 z dne 16.8.2012. (2) Neto mesečna plača na zaposlenega v RS v času sojenja na prvi stopnji, to je oktobra 2013, je znašala 999,99 EUR.

(3) Zadeve VS RS II Ips 606/2013, II Ips 398/2002, II Ips 633/2003 in II Ips 394/2004. (4) gl. sodbo VS RS II Ips 977/2006.