Jedro

Iz izpodbijane sodbe tako ne izhaja, kako je sodišče pri presoji načela sorazmernosti v ožjem smislu upoštevalo dejanske okoliščine na strani lastnika, torej kako je presojalo težo posledic odvzema vozila za lastnika in zakaj je na podlagi zgolj enkratno izkazane okoliščine, da je lastnik vozila obdolženki omogočil uporabo vozila, mogoče šteti, da bi bilo v bodoče nevarno, če se avtomobil vrne lastniku, ki obljublja, da ji avtomobila ne bo nikoli več posodil, pri čemer pa tudi ni dodatno preverilo njegovih trditev o tem, da naj bi vozilo dejansko uporabljal J. Š.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v izreku o določitvi in izreku stranske sankcije odvzema predmetov - zaseženega osebnega vozila znamke Alfa Romeo, tip 156 SW 1,9 JTD, reg. št. ..., last V. Č., ki naj bi se po pravnomočnosti sodbe prodalo, ter se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za katero ji je določilo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmetov - zaseženega osebnega avtomobila, ki je last V. Č., ter prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega ji je določilo globo 1.200,00 EUR, ter ji nato ob uporabi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo - globo v višini 1.700,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmetov - zaseženega osebnega vozila, za katerega je odločilo, da se po pravnomočnosti sodbe proda. Obdolženko je v skladu s petim odstavkom 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka, za plačilo globe pa ji je določilo rok 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje lastnik zaseženega vozila, ki izpodbija odločitev o določitvi in izreku stranske sankcije odvzema predmeta ter prodaji odvzetega vozila, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o sankcijah (3. in 4. točka 154. člena ZP-1). V pritožbi navaja, da je vedel, da obdolženka nima vozniškega izpita, da ji je avto zaupal v uporabo zgolj zaradi obljube, da ga bo vozil J. Š., da je obdolženka s tem, ko je avto vozila sama, zlorabila njegovo zaupanje, česar nikakor ni mogel pričakovati, saj običajni ljudje take dogovore upoštevajo, da tako on ni nič kriv, da je do tega prišlo in da bi sodišče moralo upoštevati, da je bil izigran. Dodaja, da se dejansko kaznuje njega za nekaj, kar je storila obdolženka, in da je njegovo vozilo vredno precej več, kot je obdolženka dobila kazni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zaradi izrecnega izpodbijanja odločitve o določitvi in izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem delu. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče pri odločitvi za določitev in izrek te stranske sankcije upoštevalo naslednja dejstva: (-) da je bila obdolženka že predhodno kaznovana v letu 2018 zaradi vožnje pod vplivom alkohola po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, v istem letu spoznana za odgovorno zaradi vožnje pod vplivom alkohola po 2. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, prekrška po petem odstavku 33. člena ZPrCP in vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1, v letu 2019 pa s sodbo, pravnomočno 15. 3. 2019, spoznana za odgovorno za prekrška vožnje pod vplivom alkohola po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, (-) da je tudi v predmetnem postopku bilo ugotovljeno, da je 13. 8. 2019 ponovno vozila motorno vozilo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pod vplivom alkohola z visoko koncentracijo 0,93 miligrama na liter izdihanega zraka; (-) da je lastnik vozila povedal, da je obdolženka sama vzela ključe vozila iz njegove hiše, da mu je povedala, da jo bo vozil J. Š. in da je vedel, da obdolženka nima vozniškega izpita ter (-) da je obdolženka izpovedala drugače, in sicer, da lastnik vozila ni vedel, da nima vozniškega izpita in da ji je lastnik vozila izročil ključe vozila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpostavljenih dejstev zaključilo: (-) da je obdolženka nevarna voznica, ki ogroža sebe in druge ter stopnjo ogrožanja stopnjuje, saj je vozila vinjena, s kar 0,93 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka; (-) da bi lastnik vozila moral varovati ključe svojega avtomobila, ker je vedel, da obdolženka nima vozniškega izpita in da je nevarna voznica, da ključev ni imel na varnem mestu in ji je dovolil, da le-te vzame; (-) da bi se moral sam prepričati, če bo avto zares vozil sosed J., pa se ni, temveč je ključe zaupal obdolženki, čeprav je vedel, da nima vozniškega dovoljenja in (-) da je obdolženki potrebno preprečiti vsako vožnjo, ker dosedanje sankcije nanjo niso vplivale. Zato je ob sklicevanju na drugi odstavek 25. člena ZP-1 zapisalo, da je avtomobil odvzelo, ker to terja splošna varnost in varovanje življenja in zdravja ljudi.

5. Iz povzete obrazložitve odločitve za določitev in izrek stranske sankcije odvzema predmetov jasno izhaja, da tako obrazložitev ne sledi smernicam, ki jih je Ustavno sodišče RS določilo v odločbi Up 7/98 z dne 30. 9. 1998, ki jih mora sodišče upoštevati pri izreku stranske sankcije na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1 tj. ko lastnik odvzetega predmeta ni obdolženi in ki jih je nadgradilo Vrhovno sodišče RS v sodbah IV Ips 17/2013 in IV Ips 7/2018. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 7/98 z dne 30. 9. 1998, je v takih primerih potrebno tehtati na eni strani težo prekrška oz. ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti, pri čemer pa sta pomembna tudi namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Pri tem je v skladu z navodili Ustavnega sodišča potrebno najprej opredeliti vsebino pojma splošna varnost, ugotoviti, čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se odvzamejo in kako široke omejitve postavil ter na podlagi tega v konkretnem primeru presoditi ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti.

6. Namen stranske sankcije odvzema predmetov ni dodatno premoženjsko sankcionirati storilca, temveč preprečiti posest predmetov, ki niso v pravnem prometu, so nevarni ali pa bilo z njimi mogoče ponoviti prekršek. Osnovni namen, ki se zasleduje z izrekom te stranske sankcije, je torej preprečitev ponovitve prekrška (glej Filipčič, K. V: in ostali Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2009, stran 135). Pri izreku odvzema predmetov, ki niso last storilca, mora sodišče poleg presoje obstoja zakonskih pogojev iz drugega odstavka 25. člena ZP-1 ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovalnega cilja, ter ali je podano ustrezno sorazmerje med posegom v pravico lastnika predmeta do zasebne lastnine na eni strani ter koristjo zasledovano z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani (glej odločbo Vrhovnega sodišča IV Ips 17/2013 z dne 19. 3. 2013). V sodbi IV Ips 7/2018 pa je Vrhovno sodišče RS dodatno poudarilo, da je treba primeru, ko gre za odločanje o odvzemu predmeta drugi osebi (in ne storilcu prekrška), še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, utemeljenost izreka odvzema pa je treba presojati tudi z vidika ravnanja lastnika predmeta. Tudi iz sodbe ESČP v zadevi B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji (sodba št. 42079/12 z dne 17. 1. 2017), izhaja, da je treba v postopkih odvzema predmetov drugi osebi upoštevati tudi skrbnost lastnika predmeta oziroma razmerje med ravnanjem lastnika in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca.

7. Iz zgoraj povzete obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do namena in vrednost predmeta, ki naj se odvzame, saj ni ugotavljalo niti vrednosti zaseženega vozila, niti njegovega pomena za lastnika. Iz izpodbijane sodbe tako ne izhaja, kako je sodišče pri presoji načela sorazmernosti v ožjem smislu oziroma tehtanju med posegom v lastninsko pravico lastnika vozila na eni strani in varnostjo prometa na drugi strani, upoštevalo dejanske okoliščine na strani lastnika, torej kako je presojalo težo posledic odvzema vozila za lastnika in zakaj je na podlagi zgolj enkratno izkazane okoliščine, da je lastnik vozila obdolženki omogočil uporabo vozila, mogoče šteti, da bi bilo v bodoče nevarno, če se avtomobil vrne lastniku, ki obljublja, da ji avtomobila ne bo nikoli več posodil, pri čemer pa tudi ni dodatno preverilo njegovih trditev o tem, da naj bi vozilo dejansko uporabljal J. Š. Če bi se te navedbe lastnika vozila izkazale za resnične, bi nedvomno vplivale na presojo, ali je bi bilo v bodoče nevarno, če se mu avtomobil vrne tj. ali bi obstajala možnost, da ga obdolženka ponovno uporabi za vožnjo v cestnem prometu.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v pritožbeno izpodbijanem delu glede določitve in izreka stranske sankcije odvzema predmetov razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je namreč glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

9. Pri ponovnem odločanju o tem, ali naj sodišče obdolženki za prekršek vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja določi in izreče tudi stransko sankcijo odvzema zaseženega motornega vozila, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati doslej ugotovljene okoliščine, po potrebi pa tudi ponoviti doslej izvedene dokaze ali izvesti nove dokaze (npr. zaslišati J. Š., prebrati sodbe Okrajnega sodišča v Celju PR 486/2018, PR 1135/2018 in PR 52/2019, zaradi ugotovitve, ali je to isto vozilo uporabljala že prej), na podlagi katerih bo lahko ugotovilo dejstva in okoliščine, ki bodo nudile zanesljivo podlago za sklepanje o tem, ali bi glede na vse okoliščine primera lahko v bodoče bilo nevarno, če bi vozilo bilo vrnjeno lastniku. V kolikor bo sprejelo tako odločitev, pa bo moralo za njo navesti pa tudi jasne, razumljive in prepričljive razloge.