Jedro

Sodišče tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva na prvem naroku za glavno obravnavo le pozvalo, naj določneje opredeli svojo terjatev po višini, kar je tožeča stranka v danem roku storila s pripravljalno vlogo z dne 11. 03. 2010, ki je bila tega dne priporočeno poslana na sodišče. Pri tem ni šlo za nedopustno navajanje novih dejstev oziroma predlaganje novih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 02. 2008, opr. št. VL 3643/2008-2, v veljavi v 1. odstavku izreka glede plačila 5.172,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2008 dalje do plačila in v 4. odstavku izreka v celoti, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.184,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v obsodilnem delu in predlaga, da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali podrejeno prisojeni znesek nadomesti z zneskom 1.768,93 EUR. Navaja, da je tožena stranka v postopku dokazala sklenjen dogovor med odgovorno osebo tožeče stranke in pooblaščenko tožene stranke, da je s plačilom zneska 331.177,69 SIT dne 21. 12. 2006 v celoti poravnala obveznost tožene stranke. Sodišče je zato neutemeljeno štelo, da tožena stranka ni uspela izkazati dejstva, da je svoj dolg do tožeče stranke v celoti poplačala. Podrejeno pa tožeča stranka ni uspela dokazati višine svoje terjatve. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, ko je tožeči stranki neutemeljeno omogočilo pridobitev dodatnega roka za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za ugotovitev višine terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka je svoje obračune višine terjatve vseskozi spreminjala do te mere, da jih v končni posledici ni bilo več možno preizkusiti. Neutemeljeno je sodišče priznalo tožeči stranki stroške popravila vozila v znesku 360,32 EUR. Tožeča stranka bi morala ob ugotavljanju eventuelnega preostanka terjatve upoštevati vrednost vozila BMW v znesku 15.440,00 EUR, za kolikor je bilo s strani tožene stranke dano soglasje za prodajno ceno in ne zgolj znesek 14.700,00 EUR. Tožena stranka osporava tudi priznane odvetniške stroške, ki bi morali biti vezani na uspeh posamezne pravdne stranke glede na vtoževani znesek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej zavrača pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, s tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 03. 03. 2010 tožeči stranki določilo dodatni rok za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za ugotovitev višine terjatve. Res je tožena stranka že na naroku uveljavljala tovrstno kršitev. Pritožbeno sodišče pa v opisanem ravnanju sodišča ne vidi procesne kršitve. Kot je pravilno pojasnjeno v obrazložitvi sodbe je sodišče tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva na prvem naroku za glavno obravnavo le pozvalo, naj določneje opredeli svojo terjatev po višini, kar je tožeča stranka v danem roku storila s pripravljalno vlogo z dne 11. 03. 2010, ki je bila tega dne priporočeno poslana na sodišče. Pri tem ni šlo za nedopustno navajanje novih dejstev oziroma predlaganje novih dokazov. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Spor med pravdnima strankama izvira iz pogodbe o finančnem leasingu premičnine z dne 09. 05. 2006, s katero je bilo med strankama dogovorjeno, da tožeča stranka kot leasingodajalec izroči tožencu kot leasingojemalcu v finančni leasing osebno vozilo BMW 320 CI Cabrio, ta pa se je zavezal plačati polog, leasing obroke in druge obveznosti iz pogodbe. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je toženec vozilo pred potekom pogodbenega roka vrnil, tožeča stranka pa je sporočila odstop od pogodbe dne 28. 12. 2006. Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženec poravnal vse obveznosti, ki so zapadle do odstopa od pogodbe, sporno pa, ali je s plačilom zneska 1.381,89 EUR (prej 331.177,69 SIT) dne 21. 12. 2006 v celoti izpolnil vse pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Ustnega dogovora med pričo M. K., ki je nastopala kot pooblaščenka toženca in delavcem tožeče stranke M. H., da je s plačilom zgoraj navedenega zneska v celoti poravnana obveznost tožene stranke, toženec ni dokazal. V sodbi je prepričljivo obrazloženo, zakaj sodišče ni verjelo in sledilo izpovedi priče M. K., pač pa izpovedbam zastopnikov tožeče stranke, prav tako je logičen in prepričljiv zaključek, da tožeča stranka preostanka dolga toženi stranki ni odpustila, niti ni bil med strankama sklenjen ustni dogovor o poravnavi dolga. Drugačne pritožbene trditve, s katerimi toženec izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, niso utemeljene.

Obveznosti leasingodajalaca in leasingojemalca v primeru odstopa od pogodbe sta pravdni stranki dogovorili v pogodbi sami in splošnih pogojih za finančno leasing premičnin za fizične osebe (priloga A3), ki so sestavni del pogodbe (1. člen pogodbe). Pritožba vztraja pri ugovoru, da poleg podlage ni dokazana niti višina terjatve ter da zneska obračunane višine terjatve v sodbi ni mogoče preizkusiti. To ne drži, kajti obrazložitev sodbe vsebuje jasne in pregledne razloge o višini dolžnega zneska, ki ga je mogoče tudi računsko preveriti. Predvsem pa je v sodbi pojasnjeno, zakaj je sodišče pri ugotovitvi višine terjatve sledilo izračunu, ki ga je ponudila tožeča stranka. Izračun preostanka dolga po določbi 17. člena splošnih pogojev namreč pokaže, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila bistveno višjega zneska, kot ga sama uveljavlja kot pogodbeno škodo, glede na določbo 243. člena Obligacijskega zakonika. Pri konkretnem izračunu je bilo najprej upoštevano, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti, ki so zapadle do odstopa od pogodbe (do takrat je poplačala vse do vključno sedmega obroka po anuitetnem načrtu). Kasnejše obveznosti tožene stranke, ki na dan odstopa od pogodbe še niso zapadle, pa so izračunane sledeče: od vsote preostalih neplačanih bodočih obrokov 22.694,07 EUR se odšteje diskontirane obresti v višini 3.202,93 EUR, kar znese 19.491,14 EUR, upoštevajoč v pogodbi dogovorjeni prodajni podjetniški tečaj pa 19.512,29 EUR. Od tega zneska je potrebno odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga (osebnega avtomobila) v višini kupnine 14.700,00 EUR. Preostanek dolga znaša 4.812,29 EUR. Temu znesku se prišteje še plačilo stroškov za popravilo in servis vozila 360,32 EUR. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo in obrazložilo upoštevano vrednost predmeta leasinga. Četudi se je res pooblaščenka toženca strinjala, da se vozilo proda po ceni 15.440,00 EUR, tožeča stranka vozila po tej ceni ni uspela prodati, v takšnem primeru pa je leasingodajalec po določbah splošnih pogojev (člen 17.5, 17.6) upravičen ceno znižati po 10 % za vsak nadaljnji mesec prodaje. Glede povračila stroškov popravila in servisa vozila v znesku 360,32 EUR pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodbe, da je tožeča stranka dokazala podlago in višino (račun št. 700767/07 z dne 12. 04. 2007) zahtevanega zneska, do katerega je upravičena v skladu z določili 12. in 15. člena splošnih pogojev. Ker je pritožba neutemeljena, jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka, češ da je pri odločitvi sodišče zmotno uporabilo materialnopravno določbo 154. člena ZPP, ko je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse stroške postopka. Po 3. odstavku 154. člena ZPP sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Načelo uspeha pri odločanju o povrnitvi torej ni absolutno in ker gre v obravnavani zadevi res za sorazmeren majhen neuspeh tožeče stranke v pravdi, zaradi katerega ni prišlo do dodatnih stroškov, je pravilna in zakonita odločitev, ki nalaga toženi stranki povrnitev celotnih stroškov postopka.