Jedro

S tem ko obsojenec v zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa zgolj izraža posplošeno kritiko na način vodenja predkazenskega in kazenskega postopka ter nestrinjanje z odločitvami sodišča, ki da ni izvedlo vseh dokazov, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

1. Zahteva obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo se zavrže kot prepozna.

2. Zahteva obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep, s katerim je bilo odločeno o obsojenčevi zahtevi za obnovo postopka, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obsojeni V.M. je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 2. odstavku 317. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena trimesečna zaporna kazen s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju je obsojenčevo pritožbo zoper to sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je na podlagi 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obsojenčevo zahtevo, ki jo je vložil njegov zagovornik, za obnovo kazenskega postopka, ker je ocenilo, da dejstva in dokazi, na katere se sklicuje obramba, očitno niso takšni, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova postopka. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, kolikor se nanaša na pravnomočen sklep, s katerim je bilo odločeno o obsojenčevi zahtevi za obnovo postopka, zavrne kot neutemeljeno, saj ne navaja nobene kršitve zakona. Tisti del zahteve, s katerim izpodbija pravnomočno sodbo, pa naj zavrže kot prepozno.

Obsojenec je dne 11.03.2002 sodišču prve stopnje poslal vlogo, ki jo je naslovil: "ugovor, protest na sklep druge stopnje po členu 371/2 K2 (G.)". Na poziv sodišča, da naj svojo vlogo dopolni, je v vlogi z dne 04.02.2002 predlagal, da naj se njegova vloga obravnava kot "zahteva za varstvo ustavnosti in zakonitosti".

Obsojenec v zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve zakona iz 420. člena ZKP. Iz naslova omenjene vloge, kjer omenja nepopolne in deloma netočne opravilne številke zadev, je mogoče sklepati, da obsojenec ugovarja tako pravnomočni obsodilni sodbi, kot tudi pravnomočnemu sklepu, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Iz vsebine zahteve je mogoče povzeti, da v njej izraža "protest" proti načinu dela sodišča in kršenju osnovnih človekovih pravic, da se ne strinja "s sklepom" in želi, da se opravi rekonstrukcija ter da se mu z verodostojnimi dokazi dokaže kaznivo dejanje, za katerega je bil, po njegovem mnenju, po krivem obtožen na podlagi "dobro zrežiranega scenarija".

K 1. točki: Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna, kolikor se nanaša na pravnomočno sodbo. Po 3. odstavku 421. člena ZKP sme obdolženec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodno odločbo. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodbo Višjega sodišča v Celju prejel 01.12.2000, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložill 13.03.2002, torej po preteku zakonskega roka. Zato je moralo vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu zavreči kot prepozno (2. odstavek 422. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP).

K 2. točki: Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati po pravnomočno končanem kazenskem postopku sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega prava. Omenjeno je že bilo, da obsojenec v zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa zgolj izraža posplošeno kritiko na način vodenja predkazenskega in kazenskega postopka ter nestrinjanje z odločitvami sodišča, ki da ni izvedlo vseh dokazov. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato je vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).