Jedro

Dokler se ne dokaže nasprotno, se šteje, da ustrezne pravice na registriranih delih obstajajo in da pripadajo tisti osebi, ki je v registru označena kot njen imetnik. Registracija avtorskega dela torej ustvarja dvojno domnevo, to je da te pravice obstajajo in da je njihov imetnik tisti, ki je v potrdilu iz registra označen kot tak.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagal, da se prvemu dolžniku XXX d.d., Ljubljana, prepove nadaljne tiskanje tipičnih notranjih strani poslovnega priročnika P, kakor tudi izročitev že odtisnjenih in vezanih poslovnih priročnikov drugemu dolžniku P ..., ter da se že natisnjeni in vezani poslovni priročniki zasežejo in izročijo v hrambo upniku. Nadalje je upnik predlagal, da se drugemu dolžniku prepove nadaljna uporaba in distribucija poslovnega priročnika P..., v katerem se nahajajo tipične notranje strani, ki so avtorsko delo upnika, da je prvi dolžnik dolžan v roku treh dni od izdaje sklepa izročiti upniku filme za tisk tipičnih notranjih strani poslovnega priročnika, upnik pa je dolžan v roku tridesetih dni od izdaje sklepa vložiti tožbo zaradi varstva avtorskih pravic in plačila odškodnine. Upnik je še predlagal odločitev, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve in da sta dolžnika dolžna nerazdelno povrniti upniku sodno odmerjene stroške tega postopka.

Zoper izpodbijani sklep se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je prepričan, da je tisto, kar je predmet njegovega dela, glede na definicijo avtorskega dela iz 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), nedvomno avtorsko delo. Sodišče sicer zanika, da je afirmacija s strani avtorske agencije že dokaz le tega, vendar pa je po mnenju upnika gotovo, da avtorska agencija ne registrira dela, ki bi bilo v nasprotju z zakonodajo in seveda tudi pravno prakso glede avtorskih pravic. Celo več, v potrdilu o vpisu v register je zapisano, da dokler se ne dokaže nasprotno, se šteje, da ustrezne pravice na registriranem delu obstajajo in da pripadajo tisti osebi, ki je v registru označena kot njen imetnik. Zato je tudi upnik pristopil k registraciji, s čimer si je zagotovil afirmacijo prijave svojega dela. Dokončna ocena o tem, ali gre za avtorsko delo bo podana v pravdnem postopku, ko bo upnik vložil tožbo za zaščito svojih avtorskih pravic. V rednem postopku bo gotovo ta ocena prepuščena svojstvu kvalificiranega ocenjevalca, to je bodisi Agencija ali pa izvedenec. Predlagatelj začasne odredbe mora verjetno izkazati, da je njegova izključna pravica kršena, potrditev pri avtorski agenciji pa gotovo daje dovolj avtoritarnosti za trditev o verjetnosti obstoja izključne in absolutne avtorske pravice. Upnik svoje delo šteje med delo uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja (točka 1-0 drugega odstavka 5. člena ZASP), za kar je pomembno, da se ista tematika lahko izdaja v različnih pojavnih oblikah. Kako pa je ta pojavna oblika nastala, je stvar določenega dela, ki mora biti unikum glede na ostale pojavne oblike. Takšno pojavno obliko, kot je to napravil upnik, ter v obliki take materializirane upodobitve, je napravil samo on in to je zlorabila nasprotna stranka.

Pritožba je utemeljena.

V prvem odstavku 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je določeno, da sodišče lahko izda na predlog upnika začasno odredbo, če upravičenec izkaže za verjetno, da je njegova izključna pravica iz tega zakona kršena, kar pomeni, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost imetništva te pravice po predlagatelju in verjetnost kršitve.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker upnik ni izkazal verjetnosti, da gre za avtorsko delo. Pri tem je v razlogih svojega sklepa navedlo, da določila 174. člena ZASP, ki se nanašajo na register zavarovanih del pri Avtorski agenciji Slovenije, nimajo vpliva na nastanek in varstvo pravic po tem zakonu, saj registracija nima konstitutivnega pomena in ne ustanavlja pravic. Nadalje pa je še navedlo, da upnikovo delo ne sodi v kategorijo del, ki jih zakon našteva v drugem odstavku 5. člena, ravno tako pa niso izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 5. člena ZASP, saj se notranje strani poslovnega priročnika, ki jih je oblikoval upnik, bistveno ne razlikujejo od množice poslovnih priročnikov, ki so na trgu.

Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe je torej verjetnost obstoja avtorskega dela. Verjetnost kot dokazni standard je za razliko od prepričanja, pri katerem se predpostavlja, da je izključen vsak razumen dvom, podana že takrat, ko je glede odločitve o obstoju relevantnega dejstva več argumentov, ki govore v prid v primerjavi s tistimi, ki kažejo nasprotno. Pri verjetnosti gre torej za nižji dokazni standard kot pri prepričanju, saj je sodišču potrebno predložiti kvalitativno in kvantitativno manj dokaznega gradiva.

Običajno bo torej zadoščal prima facie ogled primerka dela.

Potrebno je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da določbe člena 174 ZASP, ki govorijo o registru zavarovanih del, nimajo vpliva na nastanek in varstvo pravic po tem zakonu in da torej registracija nima konstitutivnega pomena. Avtorska dela namreč uživajo pravno varstvo, tudi če niso registrirana. Vendar pa je sodišče prve stopnje prezrlo določbo drugega odstavka 174. člena ZASP, na katero utemeljeno opozarja pritožba, kjer je navedeno, da dokler se ne dokaže nasprotno, se šteje, da ustrezne pravice na registriranih delih obstajajo in da pripadajo tisti osebi, ki je v registru označena kot njen imetnik. Registracija torej ustvarja dvojno domnevo, to je da te pravice obstajajo in da je njihov imetnik tisti, ki je v potrdilu iz registra označen kot tak.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da upnik izkazuje verjetnost obstoja avtorskega dela iz potrdila o vpisu v register, ki ga vodi Avtorska agencija za Slovenijo. Vendar pa temu očitno ni pripisalo večjega pomena. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je glede na zgoraj omenjeno določbo drugega odstavka 174. člena ZASP in tam določeno dvojno domnevo, po oceni pritožbenega sodišča podana verjetnost obstoja avtorskega dela in s tem dosežena tista stopnja spoznanja, ki je potrebna za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnika ugodilo, na podlagi določbe 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so podani tudi ostali pogoji za izdajo začasne odredbe in nato ponovno odločiti o utemeljenosti upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno določbo.