Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji, koliko dopusta in kolikšen regres za leto 2013 pripada tožnici, upoštevalo določbe ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013. Zavzelo je pravilno stališče, da je v konkretnem primeru bistveno, da je tožnica pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 pridobila še v času veljave ZDR, ne glede na to, da ji je delovno razmerje prenehalo že po uveljavitvi ZDR-1. Tožnica je bila pri toženi stranki brez prekinitve zaposlena od 1. 7. 1996 do 31. 8. 2013, kar pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDR-1 (ta je pričel veljati 12. 4. 2013) pridobila pravico do letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. Ker je tožnica pravico do regresa za letni dopust za leto 2013 pridobila hkrati s pravico do letnega dopusta za leto 2013, tožena stranka pa je tožnici izplačala le 8/12 regresa, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi razliko do celotnega regresa za leto 2013.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2013 v višini 894,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača razliko do celotnega regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 521,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno šteje, da tožnica letnega dopusta ni imela priložnosti izrabiti iz objektivnih razlogov, češ da je bila večji del referenčnega obdobja v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila tožnica od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 7. 3. 2013 do 5. 6. 2013 na plačani odsotnosti, med katero je prejemala nadomestilo plače v polnem znesku. Tožnica je šele kasneje nastopila bolniški stalež. Okoliščina, da tožena stranka tožničine plačane odsotnosti z dela v času odpovednega roka ni izrecno poimenovala z besedo dopust, ne pomeni, da bi tožena stranka tožnici morala omogočiti še dodatne dni dopusta. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, zakaj meni, da takšna plačana odsotnost z dela po svojem namenu in vsebini ni enaka dopustu in zakaj ta odsotnost tožnici ni omogočala počitka, rekreacije in izrabe prostega časa v skladu z njenimi potrebami. Z izpodbijano sodbo bi sodišče prve stopnje moralo zapolniti pravno praznino, ki je nastala zaradi novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2011), ki določa, da imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha med koledarskim letom, po novem pravico le do sorazmernega dela dopusta. Glede na to, da ZDR-1 nima prehodnih določb, bi nastalo pravno praznino morala zapolniti sodišča s sodno prakso. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na to, da je tožnica na podlagi 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pridobila pravico do celotnega letnega dopusta ter, da 161. člen ZDR-1 zaradi prepovedi retroaktivne veljave pravnih predpisov ne more biti zakonita podlaga za neizplačilo nadomestila za neizrabljeni del letnega dopusta. Pravica iz 161. člena ZDR že po starem zakonu ni bila absolutna. Iz določb ZDR izhaja, da zakon ločuje med pridobitvijo pravice do letnega dopusta ter pravico izrabe letnega dopusta in da pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta še ne pomeni tudi pridobitve pravice do izrabe celotnega dopusta. Za odločitev v tem sporu je bistveno, ali 161. člen ZDR-1 velja za tožnico. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 7. 3. 2013, ZDR-1 pa je pričel veljati s 14. 4. 2013. Tožnici bi delovno razmerje moralo prenehati 5. 6. 2013, vendar pa ji je zaradi bolniškega staleža prenehalo 31. 8. 2013. Glede na določbo 228. člena ZDR-1 in uporabo argumenta acontrario je potrebno zaključiti, da se glede izrabe letnega dopusta za obstoječa delovna razmerja od 12. 4. 2013 naprej uporabljajo določbe ZDR-1. V kolikor bi tožnica celotni letni dopust že izrabila do uveljavitve novega zakona, ji tožena stranka tega ne bi mogla preprečiti oziroma ji te pravice ne bi mogla odreči. Vendar pa je tožnica v začetku leta 2013 pridobila le pravico do celotnega letnega dopusta, ne pa tudi pravice do izrabe celotnega letnega dopusta. Pravica do izrabe celotnega letnega dopusta bi se tožnici lahko omejila že po določbah ZDR, v kolikor bi ji delovno razmerje prenehalo 5. 6. 2013, kot je bilo predvideno. Pravica do izrabe celotnega letnega dopusta tako niti ni bila pričakovana pravica tožnice, saj tožnica ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla vedeti, da ji bo zaradi bolniškega staleža delovno razmerje prenehalo po 1. 7. 2013. Tožnici je delovno razmerje zaradi bolniškega staleža sicer res prenehalo šele 31. 8. 2013, vendar pa je vmes v veljavo stopil nov zakon, ki pravice do sorazmernega dela dopusta ne pogojuje več le z dejstvom, da mora delavcu delovno razmerje prenehati najkasneje 1. 7. v koledarskem letu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2013 v višini 894,88 EUR in plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 521,33 EUR v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal do 11. 4. 2013. Za odločitev v tem sporu je torej bistveno vprašanje, ali se za odmero letnega dopusta in regresa za letni dopust za leto 2013 uporablja ZDR, ki je veljal do 11. 4. 2013, ali ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki velja od 12. 4. 2013 dalje.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 5. 3. 2013 tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnica prejela dne 7. 3. 2013. Dne 8. 3. 2013 je tožnica nastopila dopust in ga koristila do nastopa bolniškega staleža. Tožnici je 90 - dnevni odpovedni rok potekel dne 5. 6. 2013, pri čemer ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 1. 9. 2013, po poteku bolniškega staleža. Tožena stranka je tožnici za leto 2013 odmerila dopust v trajanju 29 dni (A/4). V času odpovednega roka je tožena stranka tožnici omogočila izrabo 5/12 letnega dopusta za leto 2013, zahtevek za izplačilo preostalega letnega dopusta za leto 2013 pa je tožena stranka zavrnila (A/3).

Sodišče prve stopnje je pri presoji, koliko dopusta in kolikšen regres za leto 2013 pripada tožnici, upoštevalo določbe ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013. Zavzelo je pravilno stališče, da je v konkretnem primeru bistveno, da je tožnica pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 pridobila še v času veljave ZDR, ne glede na to, da ji je delovno razmerje prenehalo že po uveljavitvi ZDR-1. V skladu s 161. členom ZDR je delavec pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu je pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ni smelo biti daljše od šestih mesecev, ne glede na to, ali je delavec delal polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Tožnica je bila pri toženi stranki brez prekinitve zaposlena od 1. 7. 1996 do 31. 8. 2013, kar pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDR-1 (ta je pričel veljati 12. 4. 2013) pridobila pravico do letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je bil delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za odmero dopusta in regresa veljajo določbe ZDR, saj bi uporaba določbe 1. odstavka 161. člena ZDR-1 (po katerem ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve) za tožnico pomenila poseg v pridobljene pravice. Tak poseg pa je kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS/I, št. 33/91 in naslednji) o prepovedi povratne veljave pravnih aktov, ki v drugem odstavku določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

V konkretnem primeru tudi ni prišla v poštev uporaba 3. alinee 1. odstavka 162. člena ZDR o tem, da ima delavec pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, če bi mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu prenehalo pred 1. julijem. Tožnici je delovno razmerje dejansko prenehalo 31. 8. 2013, po zaključenem bolniškem staležu, v skladu s 3. odstavkom 116. člena ZDR, ne glede na to, da je 90 - dnevni odpovedni rok potekel dne 5. 6. 2013. V skladu s citirano določbo delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Glede na navedeno je pri delavcih, ki jim je delovno razmerje prenehalo 1. 7. 2013 ali kasneje v tem v koledarskem letu, glede izrabe letnega dopusta in s tem glede pravice do regresa za letni dopust potrebno upoštevati ureditev iz ZDR in ne ureditve po ZDR-1. Pritožbene navedbe, da tožnica v letu 2013 ni pridobila pravice do izrabe celotnega letnega dopusta, so neutemeljene.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici odškodnina za neizrabljen del dopusta ne pripada, ker je bila tožnica od vročitve odpovedi dne 7. 3. 2013 do 5. 6. 2013 na plačani odsotnosti, med katero je prejemala nadomestilo plače v polnem znesku. Bistvena je ugotovitev, da je tožena stranka izhajajoč iz zmotne materialno pravne presoje glede uporabe ZDR-1, toženi stranki omogočila koriščenje zgolj 5/12 letnega dopusta za leto 2013, to je 11 dni, tožnici pa je skladno z določbami ZDR pripadal celotni dopust za leto 2013. Okoliščina, da je bila tožnica v obdobju od 7. 3. 2013 do 5. 6. 2013 na plačani odsotnosti, ne predstavlja odveze tožene stranke glede plačila odškodnine za neizrabljen del dopusta. Glede na to, da tožnici ni bilo omogočeno koriščenje celotnega letnega dopusta za leto 2013, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo odškodnino za neizrabljen del dopusta v trajanju 17 dni, to je v vtoževani višini 894,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje. Višino odmerjene odškodnine za neizrabljen del dopusta pritožba ne izpodbija.

Ker je tožnica pravico do regresa za letni dopust za leto 2013 pridobila hkrati s pravico do letnega dopusta za leto 2013, tožena stranka pa je tožnici izplačala le 8/12 regresa, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi razliko do celotnega regresa za leto 2013, to je v vtoževani višini 521,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje.

S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).