Jedro

Tožeča stranka tožbeni zahtevek opira na trditve o pravnih napakah in odškodninski odgovornosti za poslovno škodo, torej na institute obligacijskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik. Le v primeru, če bi tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek oprla na tista določila Zakona o industrijski lastnini ali Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ki sicer v primeru kršitve materialno pravnih določil teh zakonov napotujejo na OZ, bi držalo pritožbeno stališče, da je za odločitev o tem sporu izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Okoliščina, da gre pri predhodnem vprašanju za spor o pravici intelektualne lastnine, ne pomeni, da (tudi) predmetni spor predstavlja spor o pravicah intelektualne lastnine. Tožbeni zahtevek in navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom iz konkretne pravde so po zakonu podlaga za določitev stvarne in krajevne pristojnosti posameznega sodišča, ne pa navedbe, povezane z odločitvijo o o predhodnem vprašanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi. V obrazložitvi je pojasnilo, da predmetni spor ni spor o pravicah intelektualne lastnine, pač pa gre za spor o kršitvi pogodbe, s katero se prenaša pravice do uporabe know-how-a. Zato je odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi drugega odstavka 103. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) ni izključno krajevno pristojno za odločitev v tem sporu. Ker sta pravdni stranki za reševanje sporov iz pogodbe dogovorili krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Celju, je pojasnilo še, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena temu sodišču. Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Pritožbenega razloga ni citirala. Navedla je: (1) da se tožba opira na intelektualno lastnino in ne izključno na industrijsko lastnino, rekoč da tehnično znanje in podatki tudi predstavljajo avtorsko delo po 12. točki drugega odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), (2) da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) določa pravice industrijske lastnine kot numerus clausus, in (3) da sodišče ni odločilo o predhodnem vprašanju, ali obstoji oziroma ali ne obstoji veljavni patent tretjega. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Priglasila je tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, izpodbijani sklep pa potrdi. Vsaka od njiju je zahtevala tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine (kamor spadajo tudi spori iz avtorske pravice in sorodnih pravic) je na prvi stopnji izključno krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (tretji odstavek 103. člena ZS).

6. Presoja, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni izključno krajevno pristojno za odločitev o tem sporu je, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, oprta na dve odločilni pravni dejstvi in sicer, (1) da je bil predmet Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 6. 7. 2015, sklenjene med pravdnima strankama, odplačen prenos uporabe tehničnega znanja in podatkov ter „poročil crash testov in modifikacij“ za cestne varnostne ograje K-LIGHT N2W4, K-LIGHT H1W4 in K-LIGHT H2W4 (kar se označuje kot know-how), s čimer je bilo tožeči stranki omogočeno izdelovanje K-LIGHT ograj in (2) da tožeča stranka svoj denarni zahtevek utemeljuje na neupravičenem omejevanju pogodbeno prenesene pravice do uporabe znanja s strani tretje osebe, ki da uveljavlja varstvo svojega patenta v drugem sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je presodilo (a) da tožeča stranka v razmerju do toženk smiselno zatrjuje kršitev oziroma neizpolnitve njunih pogodbeno prevzetih obveznosti (pravno napako) in (b) da tožeča stranka iztožuje škodo zaradi nezmožnosti uporabe prenesenega know-how na način, ki naj bi bil dogovorjen s Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 6. 7. 2015. Hkrati je zavzelo stališče, da know-how ne predstavlja pravice industrijske lastnine po ZIL-1 niti nobene od pravic iz širše skupine pravic intelektualne lastnine (avtorske ali sorodne pravice).

7. Pritožnica zgornji presoji sodišča prve stopnje iz točk (a) in (b) ne nasprotuje. Oporeka le prvostopenjskemu stališču, da know-how ne predstavlja pravice industrijske lastnine po ZIL-1 niti nobene od pravic iz širše skupine pravic intelektualne lastnine. Vendar pa, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, pravilnost ali nepravilnost tega prvostopenjskega stališča, niti (ne)pravilnost pritožbenega stališča, da tehnično znanje in podatki predstavljajo avtorsko pravico ter da ZIL-1 ne pozna numerus clausus pravic industrijske lastnine, za pravilno odločitev v tej zadevi ni pravno pomembna.

8. Iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka toženkama ne očita kršitve pravic iz ZIL-1, niti kršitev pravic iz ZASP. Očita jima izključno nepravilna ravnanja, ki so povezana s pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 6. 7. 2015 kot tako. In sicer, da sta s to pogodbo razpolagali s pravico, ki ni bila njuna. Tožbeni zahtevek, kot rečeno, opira na trditve o pravnih napakah in odškodninski odgovornosti za poslovno škodo, torej na institute obligacijskega prava, ki jih ureja OZ. Le v primeru, če bi tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek oprla na tista določila ZIL-1 ali ZASP, ki sicer v primeru kršitve materialno pravnih določil teh zakonov napotujejo na OZ, bi držalo pritožbeno stališče, da je za odločitev o tem sporu izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Ker pa kaj takega iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi dopustilo možnost, da bo ta postopek prekinjen zaradi reševanja predhodnega vprašanja glede (ne)veljavnosti patenta tretje osebe. Pojasnilo je, da se to vprašanje že rešuje v drugi pravdi. Ob tem pa je zavzelo pravilno stališče, da okoliščina, da gre pri predhodnem vprašanju za spor o pravici intelektualne lastnine, ne pomeni, da (tudi) predmetni spor predstavlja spor o pravicah intelektualne lastnine. Tožbeni zahtevek in navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom iz konkretne pravde so po zakonu podlaga za določitev stvarne in krajevne pristojnosti posameznega sodišča, ne pa navedbe, povezane z odločitvijo o o predhodnem vprašanju.1

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da lahko predhodno vprašanje, ali obstoji oziroma ali ne obstoji veljavni patent tretjega, reši samo Okrožno sodišče v Ljubljani. Po določilu 13. člena ZPP je takrat, kadar je odločitev sodišča odvisna od predhodnega vprašanja, o katerem pristojno sodišče (oziroma pristojni organ) še ni odločilo, prvemu sodišču (glede na okoliščine primera) prepuščena izbira, ali bo (1) predhodno vprašanje rešilo samo, vendar s pravnim učinkom le za le konkretno pravdo ali pa bo (2) postopek prekinilo in počakalo, da bo to vprašanje rešeno na matičnem področju (prim. 1. točko prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku). Na kakšne posebne okoliščine, ki bi kazale na to, da je smotrno predhodno vprašanje rešiti v okviru predmetne pravde, pa tožeča stranka ni opozorila. Pa tudi če bi, glede na zgornjo obrazložitev to ne bi zadoščalo za presojo, da je podana izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Upoštevaje razloge, ki so navedeni v 9. točki te obrazložitve, pa je zmotno tudi pritožbeno stališče, da bo moralo Okrožno sodišče v Celju v primeru, če predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, postopek ponovno prenesti na Okrožno sodišče v Ljubljani.

11. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

13. Z odgovorom na pritožbo nobena od toženk ni pripomogla k odločitvi o pritožbi. Zato ti dve vlogi pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebni vlogi (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na navedeno je odločilo, da toženki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako VSRS Sklep III R 33/2016 z dne 22. 11. 2016.