Jedro

Če iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku ni razvidno, zakaj je odgovorna oseba ravnala v imenu ali (in) na račun ali (in) v korist pravne osebe in ni konkretizirano njeno dolžnostno ravnanje, ki ga je opustila, opisano dejanje ni prekršek.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku zoper pravno osebo G. d. o. o. in odgovorno osebo M. G. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Krško je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo G. d. o. o. in odgovorno osebo pravne osebe M. G. spoznal za odgovorna za prekrška po prvem in drugem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) ter prvem in drugem odstavku 37. člena ZDCOPMD v zvezi s 7. členom Uredbe 3821/85/EGS. Prekrškovni organ je pravni osebi za vsakega od prekrškov določil globo 800 EUR, odgovorni osebi za vsakega od prekrškov globo 300 EUR, nato je pravni osebi izrekel enotno globo 1.600 EUR, odgovorni osebi pa globo 600 EUR, obema je naložil tudi plačilo stroškov postopka o prekršku. Okrajno sodišče v Krškem je zahtevi za sodno varstvo zagovornikov pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeni ter storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o prekršku odpravi in postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo družbi G., d. o. o., in M. G. ter njunim zagovornikom. Slednji v izjavi navajajo, da se strinjajo s stališčem in predlogom vrhovne državne tožilke.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da odločba prekrškovnega organa nima vseh sestavin, predpisanih v tretjem odstavku 56. člena ZP-1, saj v izreku odločbe o prekršku ni konkretiziran dejanski stan prekrška. Glede prekrška, očitanega odgovorni osebi pravne osebe, izrek odločbe le ponavlja zakonsko besedilo 15. člena ZP-1 in z ničemer ne konkretizira zakonskega očitka o opustitvi dolžnega ravnanja. Iz izreka odločbe ni razvidno, s katerim konkretnim ravnanjem ali opustitvijo naj bi odgovorna oseba izpolnila znake prekrška. S tem je po stališču vrhovne državne tožilke podana kršitev materialnih določb iz 1. točke 156. člena ZP-1 glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je tekel postopek o prekršku, prekršek.

5. Prekrškovni organ v izpodbijani odločbi o prekršku v opisu prekrškov navaja, da pravna oseba G. d. o. o. ni zagotovila spoštovanja predpisov po določbah ZDCOPMD, ker je odgovorna oseba M. G., ki je bil dolžan ravnati v imenu in na račun pravne osebe, opustil dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo njemu podrejenega delavca D. L., ker je 9. 7. 2010 imela v javnem prometu tovorno vozilo, ki ga je vozil L., ki je v cestnem prometu in za potrebe pravne osebe vozil tovorno vozilo in pri tem a) ni upravljal preklopnih mehanizmov tahografa od 2. 7. 2010 do 9. 7. 2010 in ker ni predložil tahografskih vložkov za obdobje od 12. 6. 2010 do 2. 7. 2010, s čimer je kršil določbo tretjega odstavka 40. člena ZDCOPMD, in b) je L. v istih krajevnih in časovnih okoliščinah 7. 7. 2010 neprekinjeno vozil šest ur in s tem kršil določbo tretje alineje četrtega odstavka 37. člena ZDCOPMD. Odgovorni osebi pravne osebe M. G. pa je prekrškovni organ v opisu prekrška očital, da je bil dolžan ravnati v imenu in na račun pravne osebe, pri čemer je opustil dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo njemu podrejenega delavca D. L., nato pa je v opisu tako kot pri očitku zoper pravno osebo podan opis prekrškov voznika L. S tem sta pravna in odgovorna oseba opustili dolžnost nadzorstva notranje kontrole nad vožnjo in ravnanjem voznika in storili očitane prekrške.

6. V sodbi IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da mora izrek odločbe o prekršku po določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1 obsegati kršiteljeve osebne podatke, kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine), in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, ter o plačilu stroškov postopka in opozorila o pravici do plačila globe na obroke, o uklonilnem zaporu, če globa ne bo pravočasno plačana, oziroma da se bodo neplačana globa in stroški postopka prisilno izterjali, ter o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog. Iz kratkega opisa prekrška morajo biti razvidni zakonski znaki prekrška, način storitve in odločilne okoliščine. Le tak izrek odločbe o prekršku je lahko razumljiv in popoln. Golo prepisovanje zakonskega besedila in navajanje, da je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno ravnanje, ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu prekrška.

7. Opustitev dolžnega nadzorstva pomeni, da odgovorna oseba z opustitvijo dolžnostnega ravnanja (opravljanjem nadzora) ne prepreči kršitve predpisa, ki je opredeljena kot prekršek. Kadar bo odgovorna oseba pooblaščena za opravljanje nadzora nad drugimi osebami in bo to dolžnost opustila, bo odgovarjala za prekršek, ki ga je storila druga oseba. Slednje pomeni, da je odgovornost odgovorne osebe za prekršek določena kot odgovornost za ravnanje drugega. Vendar pa mora iz zakona jasno izhajati, kakšen nadzor je odgovorna oseba dolžna opravljati, kako mora odgovorna oseba delovati in koga mora nadzirati. Obenem je pri očitku, da je odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, treba ugotoviti, ali je bilo mogoče prekršek druge osebe z izvajanjem dolžnega nadzorstva sploh mogoče preprečiti. Povedano drugače, nikomur ni mogoče naprtiti več, kot je sposoben narediti.

8. Stališču vrhovne državne tožilke, da v odločbi o prekršku v opisu prekrškov ni konkretizirana opustitev odgovorne osebe, je treba pritrditi. Prekrškovni organ v izreku izpodbijane odločbe o prekršku tako ob očitku pravni kot odgovorni osebi prepisuje formalni in materialni temelj odgovornosti pravne osebe iz določbe 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Iz izreka tako ni razvidno, zakaj je odgovorna oseba ravnala v imenu ali (in) na račun ali (in) v korist pravne osebe, prav tako ni razvidno oziroma konkretizirano dolžnostno ravnanje, ki ga je odgovorna oseba po zatrjevanju prekrškovnega organa opustila, temveč je tudi v tem delu zgolj prepisano besedilo 4. točke 4. člena ZOPOKD. V izreku odločbe o prekršku ni konkretiziran opis dolžnostnega ravnanja odgovorne osebe, pa tudi ne status odgovorne osebe, iz katerega bi bilo razvidno njeno delovanje v imenu ali (in) na račun ali (in) v korist pravne osebe. Končno pa tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku ni razviden ne status odgovorne osebe (šele iz povzetka navedb zahteve za sodno varstvo v uvodoma navedeni sodbi Okrajnega sodišča v Krškem je razvidno, da gre za direktorja) ne določna navedba dolžnostnega ravnanja odgovorne osebe. Prekrškovni organ v obrazložitvi zgolj prepisuje zakonsko besedilo 115. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu, pri tem pa določno ne opredeli, katero od naštetih zakonskih dolžnosti je odgovorna oseba opustila. Ob povedanem Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi moral prekrškovni organ v izreku odločbe o prekršku konkretizirati tako formalni temelj (status) kot tudi materialni temelj odgovornosti odgovorne osebe, torej bi moral dolžno nadzorstvo odgovorne osebe določno opredeliti vsaj z navedbo konkretne zakonske določbe, iz katere taka dolžnost izhaja, nato pa v obrazložitvi odločbe opisati okoliščine, navedene v točki 7 te sodbe.

9. Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano odločbo o prekršku vložila zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1, ker dejanje, opisano v izreku izpodbijane odločbe, ni prekršek. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta kršitev podana tako ob očitku odgovorni osebi kot tudi ob očitku pravni osebi. Kot je bilo že navedeno, prekrškovni organ v izreku izpodbijane odločbe pravni osebi očita, da ni zagotovila spoštovanja predpisov po določbah ZDCOPMD, ker je njena odgovorna oseba, ki je bila dolžna ravnati v imenu in na račun pravne osebe, opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo njej podrejenega delavca, odgovorni osebi pa očita, da je bila dolžna ravnati v imenu in na račun pravne osebe, pri čemer je opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo njej podrejenega delavca. Ob ugotovitvi uveljavljane kršitve, da v opisu ravnanja odgovorne osebe niso konkretizirani zakonski znaki njej očitanih prekrškov, je treba enako kršitev ugotoviti tudi glede pravne osebe, kar po oceni Vrhovnega sodišča po vsebini izhaja tudi iz navedb zahteve za varstvo zakonitosti.

10. V izreku izpodbijane odločbe o prekršku niso konkretno opisani zakonski znaki prekrškov, očitanih pravni in odgovorni osebi, po prvem in drugem odstavku 37. člena ZDCOPMD ter prvega in drugega odstavka 40. člena ZDCOPMD. S tem je podana kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ter postopek o prekršku zoper pravno osebo G., d. o. o., in odgovorno osebo pravne osebe M. G. ustavilo. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.