Jedro

Le če so zatrjevana dejstva sporna in obenem pravno relevantna za odločitev v konkretnem primeru, se sodišče o njihovem obstoju prepriča na podlagi dokazov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 2. točki izreka tako spremeni, da se prisojeni stroški postopka v višini 697,03 EUR znižajo na 578,66 EUR, v 4. točki pa se tako spremeni, da se prisojeni stroški postopka v višini 810,43 EUR znižajo na 593,02 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika A. B. na parc. št. 899, k.o. V., še posebej vožnjo s kombajnom po parc. št. 899, k.o. V. (1. točka) in vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika A. S. in tožnice J. S. na parc. št. 919, k.o. V., še posebej vožnjo s kombajnom po parc. št. 919, k.o. V.. (3. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožniku A. B. stroške postopka v višini 697,03 EUR (2. točka izreka), tožnikoma A. S. in J. S. pa stroške postopka v višini 810,43 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na zahtevek, ki v tožbi ni bil postavljen. Ni pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da tožniki tožijo zaradi vznemirjanja posesti tako za dan 4.8.2008 kot za vseh ostalih štirinajst let. Tožniki niso postavili trditev o nedovoljeni uporabi posesti za zadnjih 14 let, temveč zatrjujejo le enkratno dejanje, ki je pravno opredeljeno kot motenje posesti po 32. členu SPZ. Zgolj večkratno vznemirjanje utemeljuje presojo po 99. členu SPZ. Tudi sicer tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj 99. člen SPZ postavlja kot pogoj protipravno ravnanje toženca. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi glede vprašanja, ali so tožniki vedeli, da je toženec do svojih parcel vozil po njihovih parcelah. Toženec je kot dokaz za svoje trditve, da je pridobil služnost s pravim priposestvovanjem, ker je tu štirinajst let vozil, predlagal zaslišanje prič, vendar je sodišče prve stopnje dokazni predlog nepravilno zavrnilo in štelo izpoved tožnikov kot edini dokaz, da je bil tožnik v fazi nepravega priposestvovanja in priposestvovalni čas še ni potekel. Ni se opredelilo do njegove izpovedi, da so tožniki morali vedeti, čeprav jih ni nič vprašal. Če bi se pravdna zadeva združila s pravdo toženca zoper tožnike pod opr. št. P 16/2010 zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine, bi se dejanski stan bistveno lažje ugotovil, tako pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo brez izvedbe dokazov. Napačno je odločilo o stroških postopka. Zmotno je uporabilo tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi, ko je tožnikom priznalo nagrado za vsak narok posebej, čeprav jih pripada le ena nagrada ne glede na število narokov. Ker je prišlo do združitve zadeve v en spis pred prvim narokom, je isti pooblaščenec opravil zastopanje na narokih za vse tri tožnike skupaj, zato mu gre le dodatek za dve dodatni osebi. Tudi pot je opravil za vse tri stranke skupaj, zato je upravičen le do povračila potnih stroškov za 2 krat 23,68 km za vse tri tožnike.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena, glede odločitve o stroških je delno utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) v 7. členu uveljavlja razpravno načelo, po katerem so stranke odgovorne, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Sodišče pa lahko praviloma opre svojo odločbo le na dejstva, ki so jih navedle stranke. V skladu z 99. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Za sklepčnost tožbenega zahtevka na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice mora tožnik zatrjevati, da je lastnik stvari, da je vznemirjanje protipravno (kar pomeni, da tisti, ki ga vznemirja, do tega nima pravice) in trajno oziroma da se ponavlja. Ni dvoma, da so tožniki takšno protipravno večkratno vznemirjanje lastninske pravice zatrjevali, saj so navajali, da je toženec oziroma po njegovem naročilu kombajnist vozil čez njihove nepremičnine več let, konkretno do trikrat na leto vsako drugo leto, pri čemer toženec do voženj ni imel pravice. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločalo mimo trditvene podlage tožnikov, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi 99. člena SPZ. Toženec se je zahtevku upiral z ugovorom, da je po nepremičninah tožnikov vozil 14 let, pri čemer ga ni nihče oviral. Zatrjeval je torej, da je pridobil stvarno služnost na nepremičninah tožnikov s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec trditev v smeri pravega priposestvovanja stvarne služnosti (prvi odstavek 217. člena SPZ) niti ni podal, saj ni zatrjeval dobrovernega (desetletnega) izvrševanja služnosti, torej izvrševanja služnosti na podlagi pravnega naslova, za katerega pa se kasneje pokaže, da je pomanjkljiv ali neveljaven. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, s katerimi bi toženec dokazoval nastanek služnosti s priposestvovanjem, zato ni utemeljen. Pogoji za nastop priposestvovanja stvarne služnosti (drugi odstavek 217. člena SPZ) so dejansko izvrševanje služnosti tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval ter potek dvajsetletne priposestvovalne dobe. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec stvarne služnosti pod temi pogoji s priposestvovanjem ni pridobil, saj ni niti zatrjeval poteka dvajsetletne priposestvovalne dobe, temveč je zatrjeval vožnje v dobi štirinajstih let. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokazov v zvezi s toženčevo trditvijo, da je bilo izvrševanje služnosti tožnikom znano, niti se mu ni bilo potrebno opredeljevati do toženčeve izpovedi, da so tožniki za njegove vožnje morali vedeti, čeprav jih ni nič vprašal. Le če so zatrjevana dejstva sporna in obenem pravno relevantna za odločitev v konkretnem primeru, se sodišče o njihovem obstoju prepriča na podlagi dokazov.

Toženec je večletne vožnje po nepremičninah tožnikov v svojih navedbah potrdil. Omejitve lastninske pravice tožnikov pa ni dokazal oziroma je že sama trditvena podlaga toženca narekovala zavrnitev njegovega ugovora, da ima pravico do vznemirjanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov na podlagi 99. člena SPZ utemeljen in ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ki v tožbi sploh ni bil postavljen.

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje navedeno zadevo združiti na podlagi 300. člena ZPP s pravdo, ki teče pod opr. št. P 16/2010, v kateri toženec zahteva med drugimi tudi od tožnikov po tej pravdi izstavitev zemljiškoknjižne listine. Vsaka stranka sicer lahko predlaga, naj se pravde združijo, vendar sodišče na takšen predlog ni vezano. Vprašanje, ali bo odredilo združitev postopkov, je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Že iz tega razloga so očitki, ki jih v zvezi s tem navaja toženec, neutemeljeni. Tudi sicer se pravde združijo v skupno obravnavanje le, če so izpolnjene določene predpostavke, torej, da se z njimi pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj se za združitev ni odločilo, saj združitev ne bi bila smotrna.

Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZOdvT) v tar. št. 3100 določa nagrado za postopek, ki obsega nagrado za tožbo in vse nadaljnje pripravljalne vloge, v tar. št. 3102 pa določa nagrado za narok, ki obsega eno nagrado za vse naroke, ne glede na število narokov, ki jih sodišče opravi. ZOdvT za razliko od prej veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003) temelji na načelu ene nagrade za vse vloge in za vse naroke. Sodišče prve stopnje je zato napačno priznalo dve nagradi za narok tožniku A. B. in dve nagradi za narok tožnikoma A. S. in J. S., kot to pravilno izpostavlja pritožba. Nagrada za postopek in nagrada za narok nastaneta le enkrat. Glede na opombo 3(1) in (2) iz 3. dela tarife je v konkretnem primeru nagrada za postopek v znesku 136,50 EUR in nagrada za narok v znesku 126,00 EUR pooblaščencu tožnika A. B. nastala že pred združitvijo s pravdno zadevo tožnikov A. S. in J. S., enako velja za nagrado za postopek v znesku 168,00 EUR in nagrado za narok v znesku 157,50 EUR tožnikov A. S. in J. S.. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati pooblaščencu tožnikov le eno nagrado za narok, povečano za zastopanje dveh dodatnih oseb. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo v zadevi P 39/2009 opravilo dne 25.3.2010 ob 8.30, prvi narok za glavno obravnavo v zadevi P 42/2009 pa istega dne ob 10.00 uri, pri čemer je tožnike zastopal isti pooblaščenec. Zato je utemeljena pritožba toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške kilometrine T. - G. za pristop pooblaščenca na prvi narok dne 25.3.2010 le v enkratnem znesku 23,68 EUR. Enako velja glede potnih stroškov za narok dne 20.4.2010, ki je bil opravljen že po združitvi. Tako je pritožbeno sodišče tožniku A. B. priznalo potne stroške v znesku 23,68 EUR (dva krat polovične potne stroške), enako tudi tožnikoma A. S. in J. S.. Upoštevajoč stroške, kot jih je odmerilo pritožbeno sodišče (tožnik A. B.: nagrada za narok v znesku 126,00 EUR, potni stroški v znesku 23,68 EUR, tožnika A. S. in J. S.: nagrada za narok v znesku 157,50 EUR, potni stroški v znesku 23,68 EUR) in preostale stroške, kot jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (tožnik A. B.: nagrada za postopek v znesku 136,50 EUR, stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, 20% DDV, sodna taksa v znesku 150,00 EUR; tožnika A. S. in J. S.: nagrada za postopek v znesku 168,00 EUR, stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, 20% DDV, sodna taksa v znesku 150,00 EUR) znašajo pravdni stroški tožnika AB 578,66 EUR, pravdni stroški tožnikov A. S. in J. S. pa 593,02 EUR. Ker so tožniki v pravdi v celoti uspeli, jim mora toženec povrniti odmerjene stroške postopka v celoti (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo glede odločitve o stroških tako spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Toženec ni uspel s pritožbo glede glavne stvari, uspel je le s pritožbo glede stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki so ga vložili tožniki, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato tudi tožniki sami nosijo njegove stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).