Jedro

Bistvo tega spora je, kje poteka mejna črta, saj predlagatelj zatrjuje drugačen potek meje, kot ga zatrjujejo nasprotni udeleženci. Vmesni prostor (tj. med mejno črto, ki jo zatrjuje predlagatelj, in tisto, ki jo zatrjujejo nasprotni udeleženci) je posledica različnega zatrjevanega poteka meje. Gre torej za tipičen primer mejnega spora, saj je med udeleženci postopka v prvi vrsti sporen potek meje. Navedbe udeležencev o tem, zakaj bi morala biti meja tam, kjer to trdijo, so resda podkrepljene z navedbami vsakega od njih o pridobitvi lastninske pravice na spornem delu, a to sodi k zatrjevanju močnejše pravice/zadnje mirne posesti in le dodatno potrjuje pravilnost stališča, da gre za mejni spor.

Za mejni spor gre takrat, ko vsaka od strank zatrjuje različen potek mejne črte, velikost vmesnega prostora pa ne predstavlja merila za presojo, ali gre za mejni ali za lastninski spor.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo nepravdni postopek zaradi sodne ureditve meje in sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka.

2. Predlagatelj v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je napačen zaključek sodišča, da med udeleženci postopka ni sporen potek črte. Iz skice izvedenca AA je povsem jasno razviden potek meje, kot ga je pokazal predlagatelj, in tisti, ki so ga pokazali nasprotni udeleženci. Poteka se razlikujeta in med njima obstoji mejni prostor skupne površine 161 m2. Izpostavlja, da ob ugotovitvi, da vrednost spornega prostora presega 4.000,00 EUR, med udeleženci ni bilo soglasja za ureditev meje po kriteriju močnejše pravice, zato bi moralo sodišče pristopiti k ureditvi po kriteriju zadnje mirne posesti oziroma subsidiarno po pravični oceni. Po tako urejeni meji bi lahko vsak od udeležencev uveljavljal močnejšo pravico na spornem zemljišču v pravdnem postopku v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje. Tožba po 78. členu SPZ ima naravo izrednega pravnega sredstva v postopku sodnega urejanja meje, njegov namen pa je, da ne bi prihajalo do situacij, ko bi meja ostala neurejena. Sodišče se ne bi smelo ukvarjati s tem, ali kdo zatrjuje in dokazuje močnejšo pravico, ampak, kakšno je bilo zadnje stanje mirne posesti sporne mejne površine. Meja in uporaba nista bili sporni, dokler ni bil v upravnem geodetskem postopku strankam pokazan potek katastrske meje, ki pa se razlikuje od meje v naravi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Nasprotni udeleženci so na pritožbo pravočasno odgovorili, prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo zavrnitev pritožbe. Prvi in drugi nasprotni udeleženec kot bistveno izpostavljata, da je meja urejena in ni bila nikoli sporna. Predlagatelj želi prek nepravdnega postopka priti do lastninske pravice dela zemljišča. Tretja nasprotna udeleženka pa kot bistveno izpostavlja, da so bile meje med parcelami že določene, zato gre za lastninski spor, predlagatelj pa si lasti pas ob meji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da iz navedb udeležencev izhaja, da med njimi ni sporen sam potek mejne črte, katere posledica bi bil sporni mejni prostor, ampak gre med njimi za spor o lastninski pravici in načinu pridobitve lastninske pravice na spornem zemljišču, za katerega so vsak zase zatrjevali, da predstavlja zemljišče v njihovi lasti ter kako so ga pridobili.

6. Pritožnik pravilno opozarja, da je bistvo tega spora, kje poteka mejna črta, saj sam zatrjuje drugačen potek meje, kot ga zatrjujejo nasprotni udeleženci. Vmesni prostor (tj. med mejno črto, ki jo zatrjuje predlagatelj, in tisto, ki jo zatrjujejo nasprotni udeleženci) je posledica različnega zatrjevanega poteka meje. Gre torej za tipičen primer mejnega spora, saj je med udeleženci postopka v prvi vrsti sporen potek meje. Navedbe udeležencev o tem, zakaj bi morala biti meja tam, kjer to trdijo, so resda podkrepljene z navedbami vsakega od njih o pridobitvi lastninske pravice na spornem delu, a to sodi k zatrjevanju močnejše pravice/zadnje mirne posesti in le dodatno potrjuje pravilnost stališča, da gre za mejni spor. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je zato materialnopravno zmoten.

7. Sodišče prve stopnje se je v utemeljitev svoje odločitve sklicevalo na odločbe pritožbenega sodišča, ki pa pravilnosti stališča sodišča prve stopnje ne potrjujejo. V zadevah II Cp 3211/2011 in I Cp 4303/2010 je šlo za spor o lastninski pravici na celotni parceli, ne zgolj na obmejnem pasu, v zadevah II Cp 2648/2012 in II Cp 2193/2010 pa predlagatelja sploh nista zatrjevala, kje naj bi po njunem meja potekala, zato zadevi po dejanskem stanju nista primerljivi. Obravnavana zadeva pa je res primerljiva z zadevo I Cp 2181/2011, a je tam višje sodišče odločilo drugače kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi in posebej izpostavilo, da gre za mejni spor takrat, ko vsaka od strank zatrjuje različen potek mejne črte, velikost vmesnega prostora pa ne predstavlja merila za presojo, ali gre za mejni ali za lastninski spor. Iz povzetega sledi, da odločitev sodišča prve stopnje tudi nima podpore v sodni praksi.

8. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 17. člena ZNP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče bo moralo tako nadaljevati nepravdni postopek in odločiti o predlogu za ureditev meje.