Jedro

Tožnik je bil v času od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2021 zaposlen (izključno) na delovnem mestu „obrambni ataše v B.“. Na njem je skladno s tretjim odstavkom 47. člena ZObr opravljal vojaško službo in posledično, skladno s prvim odstavkom 48. člena ZObr, imel status vojaške osebe. Ker je dne 26. 1. 2021 hkrati izpolnil tudi pogoje za starostno upokojitev, mu je toženka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, upoštevaje kogentno določbo dvanajstega odstavka 92. člena ZObr ter izrecen dogovor pravdnih strank v 10. členu Pogodbe o delu v tujini, zakonito izdala izpodbijano odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti Odločbe toženke št. ... z dne 24. 11. 2021 in za njeno razveljavitev, kot tudi ugotovitveni zahtevek tožnika, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 31. 12. 2021, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2013 ter Aneksov št. 1 z dne 18. 4. 2014 in št. 2 z dne 6. 8. 2015. Zavrnilo je tudi zahtevke za reintegracijo, reparacijo ter plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Navaja, da ga je toženka obravnavala selektivno in arbitrarno, saj mu je pred in po prekinitvi delovnega razmerja priznavala status uradnika oziroma civilnega strokovnjaka, pogodbo pa mu je odpovedala kot vojaški osebi. Z napotitvijo v Natovo misijo v Iraku v vlogi civilnega strokovnjaka je potrdila, da se statusa med seboj ne izključujeta. Toženka je izpodbijano odločbo temeljila na začasni Pogodbi za delo v tujini in na delovnopravni podlagi, ki je v veljavi za poklicne vojake, podčastnike in častnike v stalnih sestavah vojaških formacij, kar sam ni že od leta 2002 dalje. Takrat je nastopil delo ter status državnega uradnika v državni upravi RS (sekretarja) in ga opravljal vse do zmotne prekinitve delovnega razmerja, ta se ni spreminjal. Čeprav je občasno opravljal naloge na delovnih mestih, na katerih se opravlja vojaška dolžnost, mu je toženka vedno omogočila vrnitev na uradniško delovno mesto. Tako je bilo tudi v letu 2013, ko mu je toženka po sklenitvi Pogodbe o delu v tujini v letu 2009 in po vrnitvi z dela v tujini, skladno z njegovo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Te pa nato v letu 2021 ni upoštevala. S tem je kršila njegove pravice iz te pogodbe ter ravnala arbitrarno, tudi zato, ker navaja svojo namero, da se ga po prihodu iz tujine v vsakem primeru lahko razporedi na vojaško delovno mesto. To dokazuje, da ne priznava njegove pogodbe za nedoločen čas ter uradniškega statusa. Določbe pogodbe o delu v tujini ne posegajo v pravice in obveznosti iz njegove pogodbe za nedoločen čas, niso predmet njene vsebine ter določil in je ne spreminjajo, na to tudi ne bi pristal. Pravicam po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas se tudi ni odrekel. Pogodba o delu v tujini tudi ni aneks k pogodbi o zaposlitvi, njen namen je bil izključno urejanje pravic in obveznosti tožnika na začasnem delu v tujini, in tudi ni posegla v njegov status uradnika. Tega toženka pred napotitvijo ni preklicala ali nadomestila z novo pogodbo o delovnem razmerju tožnika v obrambnem sistemu. Z napotitvijo v tujino ni bil razporejen v Slovensko vojsko, stališče, ko naj bi za njegov prehod v vojaško osebo zadoščala le Pogodba o delu v tujini, je v nasprotju s 53. členom ZJU. Pojasnjeno mu je bilo, da so določbe Pogodbe o delu v tujini prilagojene za reguliranje delovnih pogojev za delovno mesto atašeja in določajo status za delavce, ki so karierne vojaške osebe v upravnem delu ministrstva, in da zanj, ki zaradi prihoda iz mesta uradnika predstavlja izjemo, besedila pogodbe ne bodo prilagajali. Bilo pa mu je zagotovljeno, da se bo po izteku pogodbe lahko vrnil na svoje uradniško delovno mesto. Ker toženka ni preklicala oziroma prekinila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je imel status oziroma naziv sekretarja zabeležen tudi v sistemizaciji, v nasprotju z ostalimi atašeji, ki so imeli zabeležene vojaške čine glede na Pogodbo o delu v tujini. To dokazuje, da je ohranil vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, na njeni podlagi so se do 31. 12. 2021 tudi izdelovali obračuni plač za odvajanje davkov in prispevkov v Sloveniji. Iz tega razloga je tudi v času veljavnosti Pogodbe o delu v tujini prejel dokumente za uveljavitev volilne pravice za volitve v Uradniški svet RS, ki jo imajo le uradniki z nazivom prve in druge stopnje (in ne vsi javni uslužbenci). Če ne bi obdržal delovnega mesta, kot navaja sodišče, tega ne bi prejel. Poleg tega v tem času kljub obligatornosti napredovanja ni imel možnosti napredovati in ni napredoval v vojaškem činu, napredoval pa je v plačnih razredih na uradniškem delovnem mestu sekretar. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, soglaša z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje teh določb pravdnega postopka ni kršilo, in da je materialno pravo uporabilo pravilno.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer od 1. 5. 2014 dalje za uradniško delovno mesto „sekretar“ v Direktoratu A., ki ga je opravljal v uradniškem nazivu sekretar. Na podlagi odredbe o razporeditvi z dne 18. 11. 2016 in kasnejših podaljšanj je bil tožnik za čas od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2021 razporejen na delovno mesto „obrambni ataše v B.“ v Direktoratu A., Sektorju C., na katerem se opravlja vojaška služba v tujini v nazivu polkovnik. Za čas opravljanja dela v tujini sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o delu v tujini z dne 25. 11. 2016 z aneksi. Tožnik je dne 26. 1. 2021 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato mu je toženka na podlagi dvanajstega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 103/04 in nasl.) dne 24. 11. 2021 izdala odločbo, da mu z dnem 31. 12. 2021 preneha delovno razmerje.

7. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za stališče, da Pogodba o delu v tujini z dne 25. 11. 2016 ni posegla v njegove pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ter s tem povezan status državnega uradnika. Upoštevaje delovno mesto ter uradniški naziv, ki ju je tožnik imel glede na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, odredbo o razporeditvi z dne 18. 11. 2016 in pravno podlago1 ter vsebino Pogodbe o delu v tujini (delovno mesto, njegovo začasnost in drugi odstavek 13. člena), slednja dejansko predstavlja aneks k pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Z njim sta pogodbeni stranki, skladno s petim odstavkom 53. člena ZJU2, dejansko dogovorili in izvedli začasno3 premestitev tožnika iz delovnega mesta „sekretar“ v Direktoratu A., ki ga je ta opravljal v uradniškem nazivu sekretar, na delovno mesto „obrambni ataše v B.“ v Direktoratu A., na katerem se opravlja vojaška služba v tujini, v nazivu polkovnik. Tožnik torej od dne 1. 12. 2016 dalje ni več opravljal del in nalog delovnega mesta „sekretar“.

8. S Pogodbo o delu v tujini (drugi odstavek 13. člena) pa sta se pravdni stranki, skladno s Pravilnikom o uslužbencih na obrambnem področju, ki začasno opravljajo delo v diplomatskih predstavništvih Republike Slovenije v tujini z dne 19. 9. 2011 s spremembami4, dogovorili tudi, da ima tožnik kot vojaška oseba po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba, zgolj pravico do vrnitve na delovno mesto oz. dolžnost v Republiki Sloveniji, za katero izpolnjuje predpisane pogoje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da to pomeni, da je tožnik s sklenitvijo in realizacijo Pogodbe o delu v tujini obdržal zgolj delovno razmerje za nedoločen čas s toženko, vključno s pravico do vrnitve na bodisi (civilno) uradniško bodisi vojaško delovno mesto, ne pa tudi pravice do konkretnega delovnega mesta (sekretarja), ki ga je zasedal pred premestitvijo, posledično pa ni obdržal niti z njim povezanega uradniškega naziva (sekretarja). Nasprotne pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene. Glede na navedeno mu je namreč delovno razmerje za to konkretno delovno mesto takrat dejansko prenehalo, s tem pa je po zakonu izgubil tudi z njim povezan naziv sekretarja5, saj se stranki tudi nista dogovorili, da bi mu ta v času premestitve na vojaško delovno mesto, miroval6. Ob dejstvu, da tožnik zoper odredbo o razporeditvi z dne 18. 11. 2016 ni podal ugovora ter da se je s podpisom Pogodbe o delu v tujini strinjal z njeno vsebino, njegov poseben oziroma izrecen preklic ali njegova odpoved nazivu (statusu), za kar se slednji zavzema v pritožbi, nista potrebni.

9. Tožnik je bil torej v času od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2021 zaposlen (izključno) na delovnem mestu „obrambni ataše v B.“. Na njem je skladno s tretjim odstavkom 47. člena ZObr7 opravljal vojaško službo in posledično, skladno s prvim odstavkom 48. člena ZObr8, imel status vojaške osebe. Ker je dne 26. 1. 2021 hkrati izpolnil tudi pogoje za starostno upokojitev, mu je toženka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, upoštevaje kogentno določbo dvanajstega odstavka 92. člena ZObr9 ter izrecen dogovor pravdnih strank v 10. členu Pogodbe o delu v tujini10, zakonito izdala izpodbijano odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem ni odločilno, da je tožnik v letu 2002 sklenil Sporazum o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski in nastopil delo uradnika, kar izpostavlja v pritožbi, saj je s sklenitvijo in realizacijo Pogodbe o delu v tujini ponovno (začasno) prevzel opravo vojaške službe in zaradi tega postal vojaška oseba, za katere brez izjeme velja tudi dvanajsti odstavek 92. člena ZObr. Zato tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik delo državnega uradnika opravljal (in s tem tudi imel uradniški naziv sekretar) neprekinjeno od leta 2002 do 31. 12. 2021, in da je vmes le občasno opravljal naloge na delovnih mestih, za katere se šteje, da se na njih opravlja vojaška služba.

10. Glede na navedeno toženka torej tožnika ob prenehanju Pogodbe o delu v tujini ni bila dolžna obravnavati kot javnega uslužbenca na uradniški dolžnosti, za kar se ta neutemeljeno zavzema v pritožbi, in ne drži, da njegove pravice iz pogodbe za nedoločen čas niso bile predmet določil Pogodbe o delu v tujini, saj jo ta, na že pojasnjen način, spreminja. Ko jo je tožnik zaradi realizacije začasne premestitve podpisal, se je s takšno spremembo strinjal. Zato so neutemeljeni njegovi nasprotni pritožbeni ugovori v smeri, da je pogodba oblikovana za zaposlene, ki so karierne vojaške osebe v upravnem delu ministrstva, in da mu pogodbe, kot izjemi, niso želeli prilagajati, da pa mu je bilo zagotovljeno, da se bo lahko vrnil na prejšnje uradniško delovno mesto. Tudi sicer pa so ti ugovori povsem pavšalni in neizkazani. Za odločitev tudi ni bistveno, kako je toženka ravnala po vrnitvi tožnika iz dela v tujini v letu 2013, kar kot odločilno izpostavlja tožnik v pritožbi. Slednji namreč takrat ni izpolnil pogojev za starostno upokojitev, zato je bil pravni in dejanski položaj strank povsem drugačen. Ker je tožnik v letu 2021 in v času, ko je opravljal vojaško službo, izpolnil pogoje za starostno upokojitev, je bila toženka to glede na določbi dvanajstega odstavka 92. člena ZObr ter 10. člena Pogodbe o delu v tujini, dolžna upoštevati. Zato sploh ni prišlo do situacije, v kateri bi lahko oziroma bi bila dolžna toženka ob izteku Pogodbe o delu v tujini ravnati enako kot v letu 2013, torej tožniku v podpis ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi oziroma ga razporediti bodisi na vojaško bodisi uradniško delovno mesto. Tožniku je namreč delovno razmerje že pred tem oziroma z njenim iztekom prenehalo. Zato ni odločilno, da bi toženka po izteku Pogodbe o delu v tujini z dne 26. 11. 2016 tožnika lahko razporedila tudi na uradniško delovno mesto, in njenega ravnanja ni moč označiti kot arbitrarnega, niti kot kršitev pogodbe za nedoločen čas, kot zmotno navaja pritožba. Ker tožnik v letu 2022 ni bil zaposlen pri toženki, za presojo tudi ni bistveno, da ga je ta v letu 2022 izbrala za civilnega strokovnjaka za napotitev v Nato misijo v Iraku, niti ne kaže na samovoljnost njenega ravnanja.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da je bil v sistemizaciji delovnih mest direktorata še v letu 2020 opredeljen kot uradnik z uradniškim nazivom sekretar, in da to pomeni, da je ohranil vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je naziv njegovega predhodnega delovnega mesta v sistemizacijo uvrščen le formalno, zaradi določitve plače za delo v Sloveniji, ki predstavlja osnovo za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plače med delom v tujini. Plača za delo v Sloveniji se namreč določi glede na delovno mesto, na katerem je javni uslužbenec delo opravljal pred razporeditvijo na delo v tujino, kot to predpisujeta tudi prvi odstavek 4. člena11 in prvi odstavek 5. člena12 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS 14/09 in nasl.). Da to drži, izhaja tudi iz samih opomb delovnega mesta v sistemizaciji, na kar je utemeljeno opozorila tudi toženka v odgovoru na pritožbo. Poleg tega pa je bil takrat tožnik s svojim delovnim mestom „obrambnega atašeja v B.“ uvrščen tudi v sistemizacijo delovnih mest – tujina, ob tem pa je zapisan tudi čin polkovnika in dejstvo, da je na njem potrebno nositi uniformo.

12. Neutemeljena pa je tudi s tem povezana pritožbena navedba, da ohranitev njegovega uradniškega položaja ter naziva dokazuje tudi dejstvo, da je bil kot tak povabljen k uveljavitvi volilne pravice v Uradniški svet. K temu je bil, kar priznava v pritožbi tudi sam, namreč povabljen (zgolj) zaradi uvrstitve njegovega delovnega mesta (ter naziva) v sistemizacijo, ta pa je bila, kot že navedeno, izvedena izključno zaradi določitve plače v Sloveniji, dejansko pa uradniškega položaja, iz katerega izvira volilna pravica, ni več imel. Njegovih pritožbenih zavzemanj, da je obdržal uradniški položaj oziroma naziv sekretarja pa ne podpirajo niti pritožbene trditve, da ni imel pravice napredovati oziroma, da ni napredoval v vojaških činih, da pa je napredoval v plačnih razredih. Morebitno (ne)napredovanje v vojaških činih namreč ni odraz (ne)opravljanja vojaške službe v obravnavanem obdobju, pravica do napredovanja v plačnih razredih (ne pa tudi nazivih) pa je pravica vseh javnih uslužbencev, ki za to izpolnjujejo zakonske pogoje, tudi vojaških oseb13, pri čemer pa se v primerih kot je konkretni, dokler se delo opravlja v tujini, to napredovanje upošteva le pri plači za delo v Sloveniji, saj je plača za delo v tujini določena oziroma sestavljena drugače14. 13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. člena ZPP ter na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Prvi odstavek 100.a in prvi odstavek 88. člena ZObr, prvi odstavek 33. člena, peti odstavek 53. člena in prvi odstavek 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 63/07 in nadal.) ter 15. in 37. člen Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Ur. l. RS št. 113/03 in nadal.). 2 Ob imenovanju v drug naziv, ob napredovanju v višji plačni razred in ob premestitvi na drugo delovno mesto se sklene aneks k pogodbi o zaposlitvi. 3 Za čas od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2021. 4 Ta v 8. členu določa, da se po vrnitvi z dela v tujini, uslužbenec na obrambnem področju, izenačen z diplomati v predstavništvih, razporedi na ustrezno delovno mesto v ministrstvu, za katero izpolnjuje zahtevane pogoje, glede na potrebe ministrstva in v skladu z ZObr ter drugimi veljavnimi predpisi in akti. 5 Prim. 91. člen ZJU. 6 Prim. 152. b) člen ZJU. 7 Če tako določi minister, se vojaška služba lahko opravlja tudi na določenih delovnih mestih oziroma delih v ministrstvu ali v drugih državnih organih in se ta popolnjujejo z vojaškimi osebami, ki imajo v času opravljanja vojaške službe na teh delih pravice in dolžnosti kot druge vojaške osebe v stalni sestavi vojske. 8 Kdor opravlja vojaško službo je vojaška oseba in je podrejen vojaški disciplini. 9 Vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri tem se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oz. dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Vojaška oseba ima ob prenehanju delovnega razmerja na obrambnem področju pravico do odpravnine kot ob upokojitvi po splošnih predpisih. Odločbo o prenehanju delovnega razmerja izda minister in je dokončna. 10 Pogodbeni stranki ugotavljata, da vojaški osebi preneha delovno razmerje, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas za katerega je sklenjena ta pogodba o delu. 11 Javni uslužbenci za čas razporeditve na delo v tujini prejemajo plačo za delo v tujini (v nadaljnjem besedilu: plača za delo v tujini). Poleg tega so v tem času upravičeni do zneska, ki ustreza višini akontacije dohodnine in prispevkov delojemalca za socialno varnost, obračunanih od plače za delo v Republiki Sloveniji. 12 Plača za delo v Sloveniji je plača, ki bi jo javni uslužbenec prejemal, če bi opravljal delo v Republiki Sloveniji. Pri določitvi višine osnovne plače se upoštevajo že dosežena napredovanja v plačnih razredih. Pri izračunu plače za delo v Sloveniji se upošteva osnovna plača, položajni dodatek, dodatek za delovno dobo, dodatek za stalnost, dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat in dodatek za dvojezičnost. Plača za delo v Sloveniji se spremeni, če javni uslužbenec med napotitvijo v tujino napreduje ali se mu spremeni kateri od upoštevanih dodatkov. 13 Prim. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS št. 51/08 in nadal.), Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS št. 84/09). 14 Prim. prvi odstavek 6. in prvi odstavek 8. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini.