Jedro

Lastnik ne sme poglabljati svoje nepremičnine ali tako posegati vanjo, da bi zaradi posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo.

Tožbeni zahtevek je po eni strani dovolj konkreten, da ne dopušča izogibanja v smeri, da bi bili morebitni izvedeni podporni ukrepi nezadostni, po drugi strani pa dovolj odprt, da toženki še vedno pušča dovolj izbire.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke I, II in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se toženi stranki v prihodnje prepoveduje vsako poseganje v nepremičnino tožeče stranke k.o. X parcela 94/1, razen kolikor bo to potrebno za vzpostavitev prvotnega stanja, kot je to opredeljeno v II. točki izreka te sodbe, zlasti je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno izpodkopavanje terena na nepremičnini k.o. X parcela 94/1 oziroma na meji med nepremičninama k.o. X parcela 94/1 ter k.o. X parcela 96/1, kolikor bi zaradi posegov nepremičnina k.o. X parcela 94/1 izgubila trdnost, stabilnost in oporo (točka I izreka). V točki II izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna sama ali po izpolnitvenih pomočnikih tožniku na lastne stroške vzpostaviti takšno stanje nepremičnine k.o. X parcela 94/1 vzdolž jugozahodne meje z nepremičnino toženke k.o. X parcela 96/1 v dolžini cca. 70 metrov, kot ga je predvidel izvedenec A. A. v izvedenskem mnenju z dne 18.1.2021, v odgovoru pod točko 36, to je s stabilizacijo brežine s temeljno peto iz kamna v betonu (razmerje kamen – beton je 70/30) in s kamnito oblogo (rolirana brežina) po površini vkopa, z ustrezno drenažo kamnite pete vkopa in s speljavo vode oziroma odvodnjavanja meteornih vod z ustrezno dimenzioniranimi kanali izza temeljne pete iz kamna v betonu, vse v roku 90 dni. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (glede speljave vode oziroma odvodnjavanja meteornih vod z ustrezno dimenzioniranimi kanali izven območja obravnavane spodkopane brežine), je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (točka IV izreka).

2. Zoper to sodbo v točkah I, II in IV izreka se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne. Navaja, da tožeča stranka zahteva odpravo imisij v dolžini cca. 70 metrov, čeprav izvedeni dokazni postopek ne dokazuje cca 70 metrov dolgega izkopa toženke za izdelavo asfaltnega dvorišča, niti ne njeno protipravno ravnanje. Takšno stališče v nadaljevanju pojasni. Večkratno poseganje tožene stranke v nepremičnino tožeče stranke ni dokazano. Ročnega izkopa v mesecu septembru 2016 ni potrdil niti en izveden dokaz. Sodišče prve stopnje je v točko 18 sodbe zapisalo, da se je pobočje med asfaltnim delom zatravilo, kar spet ni res, saj zatravitve nad položenim asfaltom ne zatrjuje nobena izmed pravdnih strank. Zatravitve pobočja ni bilo treba opraviti, ker ni bilo poškodovano in ni zahtevalo nikakršne sanacije ali popravkov obstoječega stanja pobočja, saj ga tožena stranka pri izdelavi svojega dvorišča ni poškodovala. Tožena stranka je vse posege v zvezi z ureditvijo svojega asfaltiranega dvorišča izvedla na svoji nepremičnini parceli 96/1 k.o. X in na nepremičnini tožnika ni izvedla niti enega posega. Toženkini betonski cestni mejniki kot zaključek njenega asfaltiranega dvorišča ležijo pred vrvico, ki jo je za označitev pravilne in urejene meje iz meseca junija 2005, kar je pred izvedbo asfaltiranega dvorišča, namestil in postavil prav tožnik, ko je natančno spremljal izdelavo toženkinega dvorišča. Dokazno gradivo, predvsem slikovno, v spisu je iz različnega časovnega obdobja in tudi z mejo med nepremičninama pravdnih strank iz leta 1952. Zmotno je primerjati širino dvorišča iz leta 1952 s širino dvorišča po v mesecu juniju 2005 dokončno urejeni meji med nepremičninama pravdnih strank. Mogoče je tudi, da je toženka z ureditvijo dokončnosti meje junija 2005 pridobila zemljišče na širini. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je brez dokazov toženi stranki kar za vnaprej pripisalo opravljanje protipravnih dejanj in svojo obrazložitev zapisalo v točkah 25 do 28, tudi z očitkom toženi stranki, češ, da je nekritična do svojih ravnanj, kar ni res. Tožena stranka se zaveda naravne danosti brežin oziroma pobočja nepremičnin pravdnih strank in jih je upoštevala pri izdelavi dvorišča. S pripravo terena za asfaltno dvorišče je sestavo zemljišča v bližini meje med nepremičninama pravdnih strank utrdila, uredila pa je tudi odvodnjavanje padavinskih in zalednih vod. Fotografija na A21 je iz leta 1995, zato je primerjava širine dvorišča med mejo iz leta 1952 in mejo iz junija 2005 nepravilna. Očitki tožnika o širitvi dvorišča na njegovo nepremičnino niso utemeljeni, kar pritožnica podrobneje pojasni. Toženi stranki izvedeni dokazni postopek ni dokazal protipravnega ravnanja, na podlagi katerega bi bil tožnik upravičen do povrnitve škode po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Vsa brežina je naravna danost in ne rezultat protipravnega ravnanja toženke. Izvedenec je ugotovil, da plazenja, lezenja in premikanja brežine ni. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kako ima tožnik urejeno odvodnjavanje brežine. Nobena od izvedenih prič ni ugotovila, v kakšnem obsegu naj bi tožena stranka izvedla protipraven poseg. Tožnik zdaj že več kot 4 leta temeljito in intenzivno odstranjuje rastje s svoje brežine pod živo mejo, kar je narobe, saj je izvedenec izpovedal, da je ena izmed možnih zaščit brežine tudi zarastlinjenje brežine in ustrezna zatravitev. Toženka se tudi sprašuje, kako se je pojavilo kamenje na brežini in to ravno v času trajanja tega pravdnega postopka. Sodba sodišča prve stopnje je neizvršljiva, saj je toliko nekonkretizirana, da toženki ni jasno, kaj mora sploh storiti, da bo tožbeni zahtevek izpolnila. Tožeča stranka v tožbenem zahtevku ni opredelila velikosti temeljne pete iz kamna v betonu, nadalje kako globoko v teren oziroma v katero nepremičnino bi ta temeljna peta morala segati in do kakšne višine brežine mora tožena stranka s kamnito oblogo, ki naj ima obliko rolirane brežine, brežino sploh obložiti. Ni tudi jasno, na kateri nepremičnini in na katerem mestu nepremičnine mora začeti z izgradnjo temeljne pete iz kamna v betonu. Določena je samo dolžina opornega zidu, pa še ta je napačna, saj toženka na meji s tožnikom nima 70 metrov dolgega asfaltiranega dvorišča, ampak je dvorišče bistveno krajše in se zaključi že pred toženkinim kozolcem. Tožeča stranka tudi ni opredelila, kam oziroma na katerem zemljišču naj se te meteorne vode shranjujejo oziroma končno zbirajo. Toženka ni povzročiteljica meteornih vod, te so naravna danost, za zakonito in pravilno odvodnjavanje svojih meteornih vod pa je odgovoren tožnik. Izvedensko mnenje toženko napotuje celo na pridobivanje gradbenega dovoljenja. Tožnik je povračilo domnevne škode zahteval v sodnem postopku, zato je napotitev toženke še na upravni postopek povračila škode materialno pravno nepravilna, nenazadnje tudi zato ne, ker je toženki s sodbo že odrejeno, da mora brežino zaščititi z rolirano kamnito oblogo, podprto iz kamna v betonu v razmerju 70/30. S tako odločitvijo je toženi stranki način sanacije že točno določen in nima nikakršne izbire načina sanacije, čeprav je izvedenec povedal, da bi bila ustrezna zaščita brežine tudi z zasaditvijo brežine z nizkim zimzelenim grmičevjem, ruševjem, lahko bi se postavila žičnata ograja. Odločitev sodišča je v nasprotju s sedaj veljavno sodno prakso. Kdo bo sploh odločil, ali je toženka dolžna pridobiti gradbeno dovoljenje in kakšen naj bo projekt oziroma dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja, če toženka ne ve, kako visoko v brežino naj izvede roliranje in na katero globino in na katero nepremičnino naj postavi podporni zid. Ne protipravnost toženke ne obseg protipravnosti toženke v sodbi prve stopnje ni ugotovljen. Nerazumljiva je tudi točka 35 sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenih nasprotij. Sicer pritožba bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po točkah 14 in 15 drugega odstavka 339. člena ZPP niti podrobneje ne pojasni, pritožbeno sodišče pa jih ni ugotovilo. Ko pa zatrjuje, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko naj bi brez dokazov toženi stranki kar za vnaprej pripisalo opravljanje protipravnih dejanj in svojo obrazložitev zapisalo v točkah 25 do 28, tudi z očitkom toženi stranki, češ, da je nekritična do svojih ravnanj, kar naj ne bi bilo res, pa v bistvu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. V zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta skrbna in natančna ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanjo sklicuje. Pritožba jo s svojimi navedbami ne omaje. Sodišče prve stopnje je na podlagi fotografij v spisu, ki jih omenja v točki 10 obrazložitve sodbe, pravilno zaključilo, da se je naraven potek pobočja ponekod nekdaj zaključil na območju, ki je sedaj asfaltirano. Pravilno je tudi ugotovilo, da se območje, kjer se pričenjajo sledovi takšnih človeških posegov, pričenja približno ob vhodu na dvorišče, ki ga označujejo kovinska dvoriščna vrata ter sega do območja kozolca, ki leži že na izravnavi izven asfaltiranega območja. V mejnem prostoru med nepremičninama k. o. X parcela 94/1 in 96/1 so dejansko bili izvršeni določen posegi, s katerimi se je poseglo v vznožje pobočja, ki v naravi predstavlja nepremičnino k. o. X parcela 94/1. Leta 2005 in 2006 so bili na nepremičnini toženke izvršeni posegi, s katerimi se je prej viseče dvorišče izravnalo, odstranilo betonsko pregrado oziroma podporo nad dvoriščem toženke, nad katero se nahaja problematična brežina, dvorišče s prej obstoječe makadamske poti razširilo v smeri tožnikove nepremičnine oziroma brežine in ga omejilo z navadnimi betonskimi robniki ter asfaltiralo. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da so sedanji robniki v primerjavi s prej obstoječo škarpo zamaknjeni stran od hiše toženke, torej proti brežini. S pomikom oziroma širitvijo dvorišča in robnikov v smeri proti pobočju se je nedvomno poseglo v brežino, nad katero oziroma na kateri se nahaja nepremičnina tožnika. Pri tej svoji ugotovitvi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na izpovedi prič dr. B. B. in mag. C. C., ki sta sicer pred pravdo opravila ogled nepremičnine in za tožnika izdelala predpravdno mnenje. Ti dve priči sta ocenili, da je že na prvi pogled vidno, da potek pobočja ni več naraven, da je bil izvršen poseg v peto brežine oziroma da je vsek ob vznožju pobočja narejen umetno in zanesljivo ni naraven naklon pobočja. Navedeno je potrdil tudi izvedenec mag. A. A., ki ga je sodišče postavilo v tem pravdnem postopku. Na podlagi tega mnenja je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je bil poseg v peto brežine izveden po višini približno do žive meje in po celotni njeni dolžini. Raščena brežina je na najvišji brežini vkopa segala prej približno 3,00 metre v sedanje dvorišče toženke. Višina oziroma globina vkopa se vzdolž meje parcel spreminja, zaradi česar bo potrebna podporna konstrukcija različnih višin, kar spada že pod projektiranje. Po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da ne drži pritožbena trditev, da toženka ni v ničemer posegla v sporno brežino. Dokazov za takšno dokazno oceno je bilo dovolj, zaključek sodišča prve stopnje pa je prepričljiv. Ne drži tudi pritožbena navedba, da obseg protipravnega ravnanja toženke ni ugotovljen. Izvedenec in posledično sodišče ga je ugotovilo na celotni dolžini brežine (od vhoda v dvorišče do konca kozolca) in v različnih višinah, ki so iz slikovnega gradiva in v naravi jasno razvidne. Ugotovitev sodišča v točki 18 sodbe, da se je pobočje nad asfaltiranim delom zatravilo, ni bistvena, saj v tem smislu niso bili naslovljeni očitki na toženo stranko. Prav tako ni bistveno, kako se je pojavilo kamenje na brežini v času trajanja tega postopka. Glede na tožbene navedbe je bil namreč bistven vkop v brežino, tako v letih 2005, 2006 kot v letu 2016. Nekateri vkopi so bili izvedeni na toženkini, drugi pa tudi na tožnikovi nepremičnini, pri čemer je za vkope na lastni nepremičnini toženke sodišče pravilno uporabilo določbo 85. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ2), po kateri lastnik ne sme poglabljati svoje nepremičnine ali tako posegati vanjo, da bi zaradi posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo.

6. Posledice posegov toženke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točkah 19 do 23 sodbe. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca mag. A. A., ki je v bistvenem ugotovil, da se je z odkopom vznožja brežine za razširitev dvorišča toženke varnost brežine proti zdrsu znižala in s časom lahko pride do porušitve. Potrebni bodo določeni podporni ukrepi, sicer se bodo zaradi prestrmega vkopa pojavljali posedki in premiki do te mere, da bo v prihodnje vprašljiva varnost oziroma stabilnost celotnega pobočja, s tem pa hiše nad njim in tudi nepremičnine toženke, saj bi v primeru splazitve prišlo do nariva plazine na njeno dvorišče. Aktivnega plazenja res še ni, so pa že zaznavni določeni znaki nestabilnosti oziroma lokalnega lezenja, to so: razgibana površina brežine (izbokline), erozija površine vkopa pod živo mejo in razpoka vzdolž kamnitega stopnišča na nepremičnini tožnika. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

7. Glede meteornih vod je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da po brežini ob močnejšem deževju in nalivih zagotovo tečejo padavinske in meteorne vode do nepremičnine toženke. Ne gre pa za meteorne vode od hiše tožnika, saj so le-te odvajane izven območja brežine pod hišo. Nasprotnega toženka ni uspela dokazati. Brežina je tako že naravno nestabilna in jo je nedopustno spodkopavati brez ustreznih podpornih ukrepov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v delu, ki se je nanašal na odvodnjavanje meteornih vod izven območja obravnavane spodkopane brežine, zato se pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo s pritožbenimi navedbami toženke, ki so usmerjene v to tematiko. Sodišče prve stopnje je toženki z izpodbijano sodbo odvodnjavanje meteornih vod naložilo le v delu izza temeljne pete, kar pa je nedvomno toženka dolžna storiti glede na izvedensko mnenje. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek postavila na podlagi točke 36 izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec opredelil najmanjši možni poseg. Sodišče prve stopnje je takšnemu zahtevku pravilno ugodilo v točki II izreka sodbe. Sodba je po oceni pritožbenega sodišča izvršljiva, tožbeni zahtevek pa po eni strani dovolj konkreten, da ne dopušča izogibanja v smeri, da bi bili morebitni izvedeni podporni ukrepi nezadostni, po drugi strani pa dovolj odprt, da toženki še vedno pušča dovolj izbire. Toženka v pritožbi nasprotujoče navaja, da tožbeni zahtevek ni izvršljiv in da je nekonkretiziran (posledično pa tudi izrek sodbe), da pa je hkrati način sanacije že točno določen in da nima nikakršne izbire načina sanacije. Po oceni pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek konkretiziran v ravno pravšnji meri. Kot izhaja iz pritožbe, se toženka sklicuje na izpoved izvedenca na naroku, ko je povedal, da bi bila ustrezna zaščita brežine tudi z zasaditvijo brežine z nizkim zimzelenim grmičevjem, ruševjem, lahko bi se postavila žičnata ograja. Izvedenec je na naroku dne 9.9.2021 pojasnil, da je to lahko ena od rešitev, vendar je iz njegove izpovedbe razvidno, da pa to ni zadostna rešitev za problem naklona brežine, ki je zdaj bolj strm, kot je bil pred posegom. Z zatravitvijo se da brežino površinsko stabilizirat, pod pogojem, da ni globljega problema (stran 11 prepisa naroka z dne 9.9.2021). Je pa izvedenec predhodno povedal tudi (stran 4 prepisa), da najmanj, kar je treba narediti, je oblogo te brežine (rolirana obloga s kamnom in tako naprej), da se prepreči nadaljnja erozija tega bolj strmega spodkopanega dela brežine, kar pa je izvedenec podrobno pojasnil že v osnovnem mnenju pod točko 36. 8. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da bo katerokoli izbrano rešitev potrebno sprojektirati in zanjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ali bo gradbeno dovoljenje za izvedbo ukrepa po sodbi res potrebno, kar se sprašuje toženka v pritožbi, za odločanje v tej zadevi ni pomembno. Gre namreč za upravni postopek, kar pa ni predmet odločanja civilnega sodišča. Vse podrobnosti izvedbe ukrepov po sodbi bo glede na mnenje izvedenca potrebno opredeliti v projektu, v katerem bo odgovorjeno tudi na vprašanja, ki si jih toženka zastavlja v pritožbi (kako visoko v brežino naj izvede roliranje in na katero globino in na katero nepremičnino naj postavi podporni zid). Sodba toženki za izvedbo ukrepa dovoljuje tudi poseg v tožnikovo nepremičnino, kar je razvidno iz točke I in II izreka sodbe, seveda le v toliko, kolikor bo potrebno za vzpostavitev prvotnega stanja, prepoveduje pa ji vsakršno ponovno neutemeljeno poseganje v njegovo nepremičnino.

9. Toženka v pritožbi ne pojasni, zakaj meni, da je točka 35 obrazložitve sodbe nerazumljiva. V tej točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni postavilo tudi izvedenca geološke stroke in nerelevantnost potrebnosti gradbenega dovoljenja za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi. Pritožbeno sodišče ob skopi pritožbeni navedbi ne more pritrditi pritožbi glede nerazumljivosti tega dela sodbe.

10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točke I, II in IV izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP). Tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS št. 87/2002 s spremembami