Jedro

Sklep tožene stranke, s katerim je bilo ugotovljeno, da delo tožnika trajno ni potrebno, je postal dokončen. Tožniku je delovno razmerje prenehalo po poteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa, to je 23.5.1993. Zato ima tožnik pravico do odpravnine ne glede na to, da je tožena stranka po navedenem datumu izdala nov sklep o prenehanju delovnega razmerja in da tožnik zoper ta sklep ni ugovarjal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odpravnine v znesku 277.500,00 SIT, ker je tožniku prenehalo delovno razmerje zato, ker njegovo delo trajno ni bilo potrebno. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo regresa za letni dopust. Ugotovilo je, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen dne 23.11.1992 in da se je šestmesečni odpovedni rok iztekel 23.5.1993. Ker je tožnik vztrajal, da mu tožena stranka zagotovi delo pri drugem delodajalcu, ga je napotila na usposabljanje za varnostnika v E. d.o.o., kjer je uspešno opravil preizkus znanja. Tečaj je opravil uspešno. Tožena stranka in E. sta se s pogodbo dogovorili, da bo E. tožnika sprejela v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik je dne 31.5.1993 prejel (drugi oziroma nov) sklep o prenehanju delovnega razmerja in ponudbo za zaposlitev v E.. Pogodba, ki jo je tožnik prejel, mu ni jamčila delovnega razmerja za nedoločen čas, zato je podpis pogodbe o zaposlitvi tožnik upravičeno zavrnil. Zoper nov sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnik ni ugovarjal, zato mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi razloga, ker njegovo delo trajno ni bilo potrebno. Zato po stališču sodišča prve stopnje ni imel pravice do odpravnine.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odpravnino. Ugotovilo je, da je tožnik do nje upravičen na podlagi 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Tožniku je delovno razmerje prenehalo dne 23.5.1993 na podlagi pravnomočnega in dokončnega sklepa, ker je njegovo delo postalo trajno nepotrebno. Sklep z dne 31.5.1993, s katerim je tožena stranka ponovno odločila o prenehanju delovnega razmerja (listina B4), nima pravnega pouka in je bil izdan v nasprotju z že prej sprejetima pravnomočnima in dokončnima sklepoma o prenehanju delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Navajala je, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju in nepravilni in je zato sodba nerazumljiva.

Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je tožnik zahteval, da se zaposli drugje in da je bil potem napoten na izobraževanje za varnostnika v E. d.o.o. Izobraževal se je na stroške tožene stranke. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmemrja z dne 31.5.1993 tožnik ni ugovarjal. Zato mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi razloga, ker je bilo njegovo delo trajno nepotrebno. Delo mu je bilo zagotovljeno v E., kjer bi moral začeti delati dne 1.6.1993. Pogodbe o zaposlitvi z E. tožnik ni podpisal, zato nima pravice do odpravnine. Velja načelo, da poznejši sklep razveljavi prejšnjega.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki najo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene bistvene kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizija uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne pove, na katero določbo ZPP opira ta revizijski razlog. Navaja le, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ne pove pa, v čem je takšno nasprotje. Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le tako, kot je določeno v že navedeni določbi 386. člena ZPP, navedenega revizijskega razloga ni moglo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V delovnem procesnem pravu velja načelo dokončnosti sklepov organov delodajalca, ki je med drugim navedeno v drugem odstavku 11. člena, tretjem odstavku 80. člena in prvem odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) ter v 102.a členu in 105. členu ZDR. Načelo dokončnosti oziroma/in pravnomočnosti pomeni, da sta stranki delovnega razmerja - torej delavec in delodajalec - dolžni izvršiti dokončne sklepe organov delodajalca in da sta nanje vezani. Dokončno odločbo je dovoljeno spremeniti le s sodbo v sodnem delovnem sporu ali pri delodajalcu z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.

Sklepa, s katerima je bilo ugotovljeno, da delo tožnika trajno ni potrebno in da mu bo po šestih mesecih prenehalo delovno razmerje (listine A1) sta postala dokončna in pravnomočna. Zato se šteje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zato, ker njegovo delo trajno ni bilo potrebno. Po določbi tretjega odstavka 36f člena ZDR ima zato tožnik - kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi - pravico do odpravnine. Sodišče druge stopnje je zato materialno pravo pravilno uporabilo. Na podlagi 4. točke 373. člena ZPP je smelo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, ker ob nespremenjenem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Navedbe v reviziji, ki se nanašajo na zaposlitev tožnika pri E. d.o.o. zaradi obrazloženega za odločitev niso pomembne. Ob navedenem revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se tožena stranka in E. d.o.o. v drugem odstavku I. točke pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju z dne 1.3.1993 (listina B1) dogovorili, da bo E. prevzela delavce tožene stranke v delovno razmerje za nedoločen čas. E. d.o.o. je tožniku ponudila sklenitev delovnega razmerja za določen čas (listina B6), zato je utemeljeno odklonil podpis pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizisko sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).