Jedro

Pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ima oseba, ki je s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja, podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, kot je opredeljeno v 181. členu OZ in pomeni kršitev dostojanstva.

Kršitev pravice do osebnega dostojanstva je sankcionirana z denarno odškodnino le v primeru, če je bila kršitev storjena s kaznivim dejanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 728,64 (sedemsto osemindvajset 64/100) EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2009 do prenehanja obveznosti (I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. Izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.733,79 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo. Glede temelja še naprej zanika kazensko odgovornosti oziroma krivdo za škodni dogodek, kljub temu, da je bil pravnomočno spoznan za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, da se je obravnavanega dne zgodil spolni akt, ki ga tožnica razume kot posilstvo, toženec pa se s tem ne strinja. Nadalje graja previsoko odmerjeno višino odškodnine z navedbo, da je imela tožnica že pred škodnim dogodkom hude psihične težave, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja A.B., dr. med., zato v zvezi z obravnavanim dogodkom tožnica ne more imeti nekih hudih trajnih posledic. Poleg tega je bila izpovedba tožnice premalo kritično ocenjena. Enake težave, kot jih tožnica opisuje je imela že več let pred škodnim dogodkom, saj se je zdravila vse od leta 1999 dalje in je bila pod stalnim psihiatričnim nadzorom. Tožnici naj se zato odmeri pravična odškodnina, bistveno nižja od dosojene ter se iz naslova telesnih bolečin in strahu ter duševnih bolečin odškodnina zniža, tako da se tožnici prisodi največ odškodnina v višini 5.000,00 EUR. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 283/2006 z dne 8. 5. 2008 za storitev kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ko je z uporabo sile prisilil osebo drugega spola k spolnemu občevanju na ta način, da je med 00.30 in 04.00 uro svojo bivšo izvenzakonsko partnerico (tožnico) v osebnem avtomobilu zaklenil in od nje zahteval spolni odnos, pri čemer ji je govoril, da je kurva, prasica, ter da jo bo pospravil, si nato odpel zadrgo na hlačah ter jo potegnil k sebi tako, da je morala opraviti oralni odnos, pri katerem je doživel orgazem, nato pa se vlegel nanjo tako, da je z obema kolenoma pritiskal na zgornja dela njenih rok, z rokami jo je stiskal za vrat in udarjal, nato pa začel spolno občevati, vendar pa po nekaj minutah prenehal z njim zaradi oškodovankine pasivnosti. Ta sodba je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 472/2008 z dne 13. 11. 2008. Ker tožnica zahteva škodo, ki ji je v tej posledici nastala, sodišče pa je v pravdnem postopku na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, ko temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, o katerem je bilo že odločeno v kazenskem postopku, za kar gre v obravnavanem primeru, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost toženca za tožnici nastalo škodo. Višino odškodnine je odmerilo na podlagi izpovedbe tožnice in izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 3.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, hkrati pa še iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi prizadete duševne integritete in spolne nedotakljivosti v višini 10.000,00 EUR, skupno torej 20.000,00 EUR.

6. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in tudi ne kršitev na katere se neobrazloženo sklicuje v pritožbi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, podalo prepričljive in argumentirane razloge, tako glede odškodninske odgovornosti toženca, kot tudi glede odmerjene (in dosojene) odškodnine in sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge, ki so podani v obrazložitvi izpodbijane sodbe, le zaradi pritožbenih izvajanj dodaja naslednje: O temelju:

7. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo glede obstoja temelja za nepremoženjsko škodo nastalo tožnici ugotovilo, da je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo obsojen za storitev opisanega kaznivega dejanja

8. Na podlagi 14. člena ZPP je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku tako glede obstoja kaznivega dejanja kot kazenske odgovornosti storilca.

9. V obravnavanem primeru gre za isti historični dogodek, kot je bil obravnavan v kazenskem postopku in v katerem je bil ugotovljen obstoj kazenske odgovornosti toženca. To dejstvo v tem postopku ni sporno. Toženec pa kljub obstoju pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil do tožnice nasilen, ko jo je zaklenil v svoj osebni avto in prisilil k spolnemu občevanju, nato pa bil do nje fizično in verbalno nasilen, pri tem ji celo grozil, da ji bo vzel življenje, sedaj v pritožbi, ne samo da ne obžaluje svojega takratnega dejanja zoper tožnico, temveč priznava, da se je zgodil spolni akt, ki pa ga tožnica razume kot posilstvo, on pa se s tem ne strinja. Takšna pritožbena izvajanja, ko toženec svojega dejanja v takratnem škodnem dogodku niti ne obžaluje, so naravnost nesprejemljiva in jih sodišče druge stopnje kot neutemeljena zavrača. 10. Že iz same dikcije kazenske sodbe izhaja obseg škode kot kvalifikatorni element kaznivega dejanja in v tem obsegu je tudi civilno sodišče vezano na kazensko sodbo. Da je v danem primeru prišlo do škode, ki je pravno priznana, in ki opravičuje denarno odškodnino, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti, obsegu in intenziteti telesnih in duševnih bolečin, kakor tudi strahu, ni dvomiti. Pravno priznana škoda je bila po oceni sodišča druge stopnje nedvomno ugotovljena na podlagi izpovedbe tožnice, ki jo je šteti za verodostojno in izvedenskega mnenja izvedenke ter tožničine medicinske dokumentacije.

11. Iz navedenih razlogov pritožba, ki nasprotuje ugotovljenemu temelju odškodninskega zahtevka tožnice, ni utemeljena.

O višini:

12. Toženec prereka odmerjeno višino odškodnine tožnici za nastalo ji škodo v škodnem dogodku kot previsoko in s tem graja napačno uporabo materialnega prava.

13. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah so določeni v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

14. Glede odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu, upoštevaje pri tem vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso obrazloženo prerekane, in ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da odškodnina odmerjena po sodišču prve stopnje tako po vsaki posamezni odškodninski postavki, kakor tudi kot celota ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz citiranih zakonskih določb OZ ter je kljub pritožbeni graji tožene stranke o napačni uporabi materialnega prava ugotoviti, da ta pritožbeni razlog ni podan.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela: udarnine po glavi, levi strani obraza in podpludbe po zgornjih okončinah. Pri odmeri višine odškodnine za škodo, ki jo je v tej posledici tožnica utrpela je bila upoštevana tožničina izpovedba, kakor tudi izvedensko mnenje in pa medicinska dokumentacija.

16. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin (trajale so 2 do 3 tedne, v prvem tednu srednje intenzitete, v ostalem času pa blažje intenzitete, ki pa niso zapustile trajnih posledic), ob dejstvu, da je tožnica trpela neugodnosti tekom zdravljenja (bolniški stalež in drugo), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pravično zadoščenje za v tem obsegu tožnici nastalo škodo 3.000,00 EUR, to je v višini, kot jo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

17. Enako sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi iz naslova strahu tožnici odmerjena pravična denarna odškodnina v višini 3.000,00 EUR, še posebej ob dejstvu, ko je tožnica med samim dogodkom utrpela strah za življenje, ki je bil v močni intenziteti prisoten vse do prihoda domov, hkrati pa je strah pri njej prisoten tudi še danes zaradi občutka ogroženosti, ki povzroča pri tožnici tesnobnost in vpliva na njeno duševno ravnovesje.

18. Iz navedenih razlogov je zato pritožbo tožene stranke zoper odmerjeno višino odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter iz naslova strahu potrebno kot neutemeljeno zavrniti, saj je ugotoviti, da odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ.

19. Pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin pa ima oseba, ki je s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja, podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, kot je opredeljeno v 181. členu OZ in pomeni kršitev dostojanstva. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti pa je določena tudi v 34. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), po katerem ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo do kršitve pravice do osebnega dostojanstva s tem, ko je toženec protipravno posegel v spolno nedotakljivost tožnice, s čimer je bilo nedvomno prizadeto njeno dostojanstvo in v posledici česar je utrpela in še trpi duševne bolečine, kot jih izpostavlja sama in jim pritrjuje tudi izvedenka M. B..

21. Kršitev pravice do osebnega dostojanstva je sankcionirana z denarno odškodnino le v primeru, če je bila kršitev storjena s kaznivim dejanjem.(1) V našem primeru je nedvomno, da je bila kršitev te pravice storjena s kaznivim dejanjem s strani toženca, kar vse izhaja že iz zgornje obrazložitve.

22. Toženec dejstva obstoja duševnih bolečin pri tožnici zaradi kršitve njenega dostojanstva v pritožbi ne oporeka, meni pa, da je odškodnina iz tega naslova odmerjena previsoko, in da tožnica ne more imeti nekih hudih trajnih posledic, saj je imela tožnica psihične težave že pred tem dogodkom in se je vse od leta 1999 dalje zdravila ter bila dejansko pod stalnim psihičnim nadzorom.

23. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje iz naslova kršitve dostojanstva tožnici iz 181. člena OZ odmerjena v primerni višini in odmerjeni znesek 10.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino.

24. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 15 in 16 obrazložitve sodbe, ki povzema izvedensko mnenje in tožničino izpovedbo. Pritožba skuša sicer omajati verodostojnost tožničine izpovedbe, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je slednja v skladu z ugotovitvami izvedenke, zato tožnici verjame. V dejanskih ugotovitvah, ko ima tožnica še sedaj glavobole in vrtoglavice, ki jih izvedenka ocenjuje kot somatizacijsko motnjo, ki nastane zaradi pretvorbe čustvenih stisk v telesno simptomatiko, in ki so bili pri tožnici sicer prisotni že pred škodnim dogodkom ob stresnih situacijah, pa vendarle glavobole in vrtoglavice izvedenka pripisuje kronificirani posttravmatski stresni motnji, ki se pri tožnici pojavljajo predvsem ob reaktivizaciji spominov na škodni dogodek in se bodo pojavljali tudi v prihodnosti ob določenih okoliščinah, ki asocirajo na dogodek. Glede na dejanske ugotovitve, ko je škodni dogodek pomembno vplival na tožničino spolno življenje in ima zaradi njega tožnica nizko samopodobo, ki je povezana z njeno socialno anksioznostjo (ko se izogiba stikom z ljudmi), pri čemer za lajšanje osebnih težav (tresenje rok) tožnica jemlje antidepresive, je nedvomno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec s protipravnim posegom v spolno nedotakljivost tožnice na poseben način prizadel njeno dostojanstvo, pri čemer je bila izpostavljena njena nemoč in šibkejši položaj v razmerju do toženca in je v tej posledici tožnica duševno trpela, nenazadnje pa bo tožnica čustveno stisko, torej duševno trpljenje doživljala tudi v bodoče ob nastanku okoliščin, ki jo bodo spominjale na škodni dogodek.

25. V kolikor pritožba smiselno graja, da ni bila opravljena razmejitev med posledicami škodnega dogodka in prejšnjim zdravstvenim stanjem tožnice, pa je potrebno slediti mnenju izvedenke (kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje), ki je ob priliki svojega zaslišanja povedala, da so po njenem ob doživetju takšnega dogodka, kot ga je utrpela tožnica, prisotne duševne bolečine tudi pri osebah, ki pred tem ne bi imele nobenih psihičnih težav.

26. V posledici navedenega pritožba tudi glede odmere odškodnine zaradi kršitve dostojanstva ni utemeljena, saj predstavlja ustrezno satisfakcijo tožnici za pretrpljene in bodoče duševne bolečine.

27. Ker pritožba toženca v ničemer ni utemeljena (niti zoper temelj odškodninskega zahtevka, niti zoper višino odmerjene odškodnine iz posameznih odškodninskih postavk), jo je bilo potrebno v celoti zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

28. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato je dolžna sama nositi stroške, ki so ji nastali zaradi postopka s pritožbo, hkrati pa je dolžna povrniti tožeči stranki stroške, ki so ji nastali v zvezi s podanim odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP).

29. Sodišče druge stopnje je priznalo vse v odgovoru priglašene pravdne stroške kot potrebne (155. člen ZPP), in sicer stroške: za sestavo odgovora na pritožbo v višini 587,20 EUR po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov po tarifni številki 6002 ZOdvT, 20 % od skupne cene storitve v višini 121,44 EUR, skupno 728,64 EUR. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 1. knjiga – str. 1053.