Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ima obdolženčevo ravnanje vse znake kaznivega dejanja samovoljnosti, vendar je majhnega pomena zato, ker poleg poti, ki jo je zaprl obdolženec obstoji še vzporedna pot, škodljivih posledic pa ni bilo.

Izrek

Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je nagrado in potrebne izdatke zagovornice, ki bodo odmerjeni naknadno, in povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec po 1. točki 358. čl. ZKP oproščen obtožbe po zasebni tožbi, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odst. 313. čl. KZ. Sodišče je tudi določilo, da mora zasebni tožilec plačati stroške kazenskega postopka ter 35.000,00 SIT povprečnine, dolžan pa je tudi povrniti obdolžencu stroške kazenskega postopka.

Sodbo izpodbija pooblaščenka zasebnega tožilca iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi odločitve o stroških kazenskega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obdolženega spozna za krivega in ga kaznuje ter mu naloži plačilo vseh stroškov kazenskega postopka, oziroma da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na pritožbo odgovarja obdolženčeva zagovornica, ki meni, da pritožba ni utemeljena in zato predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po oceni obdolženčevega zagovora in po skrbni oceni vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so v ravnanju obdolženca dejansko podani vsi elementi kaznivega dejanja samovoljnosti, saj si je brez dvoma vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre, in zasebnemu tožilcu z avtomobilom postavljenim na sporno pot, preprečil vožnjo po tej poti, ki pelje čez obdolženčevo dvorišče. Prav tako sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je to obdolženčevo dejanje majhnega pomena, saj iz obdolženčevega dejanja res izhaja le neznatna nevarnost in tudi ni bilo škodljivih posledic, saj se je zasebni tožilec brez težav lahko peljal levo mimo obdolženčeve domačije, ki je le nekaj metrov oddaljena od desnega spornega kolovoza poti (na fotografiji označen s črko "B").

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče v celoti sprejema razsodbo sodišča prve stopnje in razloge zanjo, saj je ocenilo, da ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Iz citiranega odloka pa še izhaja, da se kategorizirana "javna pot" "O. - P." konča pri naslovu in hišni št. P... 12, ki je obdolženčeva stanovanjska hiša, iz česar sledi, da sporna pot, ki pelje čez obdolženčevo dvorišče, ne sodi več med kategorizirane javne poti. Prav to pa le še potrjuje odločitev sodišča prve stopnje zakaj obdolženčevo ravnanje, ki ima sicer vse znake obravnavanega kaznivega dejanja, ni kaznivo dejanje, ker gre za dejanje majhnega pomena (člen 14 KZ).

Glede na to, da sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobene kršitve določb kazenskega postopka ali materialnega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po prvem odst. 383. čl. ZKP, je zato pritožbo pooblaščenke zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

Po prvem odst. 98. čl. je sodišče druge stopnje določilo tudi, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino v znesku 40.000,00 SIT ter nagrado in potrebne izdatke zagovornice, ki bodo odmerjeni naknadno.