Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je bila pri toženi stranki utečena praksa, da je direktor periodično dvigoval plače vsem zaposlenim, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica za čas, ko ji tožena stranka plače ni izplačala, upravičena do plače v višini, kot jo je pred tem prejemala, in ne le v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih delno spremeni tako, da glasi: „Ugotovi se, da obstoji prednostna terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova plač za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 9.386,88 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznih neto zneskov, izračunanih od: - bruto zneska 4.693,44 EUR od 29. 9. 2009 dalje do plačila, - bruto zneska 3.128,96 EUR od 19. 10. 2009 dalje do plačila in - bruto zneska 1.564,48 EUR od 19. 11. 2009 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (iz naslova zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov plače) se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice iz naslova (nadomestila) plač za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 9.386,88 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (bruto) zneskov, razvidnih iz 1. točke izreka. Prav tako je ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 5.475,68 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka). Ugotovilo je neobstoj terjatve tožene stranke do tožnice v višini 7.928,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.202,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi tožena stranka ugovarja teku zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od bruto zneskov. Obresti bi tožnica lahko zahtevala le od neto zneskov, ki ji dejansko pripadajo, saj je prispevke in dajatve po samem zakonu dolžan odvesti delodajalec ob izplačilu neto zneskov. Ker to v tožbenem zahtevku izrecno ni navedeno, bi moralo sodišče obrestni zahtevek zavrniti. Pri odločitvi o obstoju prerekane terjatve se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved tožnice, ki ni verodostojna. Tožnica je bila „posredna“ lastnica in direktorica tožene stranke. Skupaj z njenim partnerjem je v spornem obdobju (15. 7. 2009 do 15. 10. 2009) odločala o višini njene plače. Tudi če drži, da si je tožnica v januarju in februarju 2009 ter pred tem izplačevala višjo plačo, kot je bila dogovorjena in tega zneska tožena stranka ne more terjati nazaj po obligacijskih predpisih, to še ne pomeni, da bi bila tožnica v primeru še neizplačanih plač upravičena do višjega izplačila, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Ni mogoče govoriti o neki stimulaciji ali dodatku za uspešno delo tožnice v času njenega poslovodstva. V pogodbi o zaposlitvi je bila določena plača tožnice v znesku 1.669,17 EUR. Višja plača od tega zneska v spornem obdobju ni mogla biti dogovorjena, pa tudi do izplačila dejansko ni prišlo. Neutemeljena je odločitev o izplačilu odpravnine kot prednostne terjatve z upoštevanjem osnove, ki presega pogodbeno dogovorjeno bruto plačo. Tožnica je uspela z zahtevkom v 92 %, zato ni upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zavrnilo dajatveni zahtevek tožnice. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks in uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo zakonske zamudne obresti od bruto zneskov plač.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) v 21. členu določa, da so prednostne terjatve med drugim tudi nezavarovane terjatve iz naslova plač in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (1. točka), plače in nadomestila plač delavcem, katerih delo zaradi začetka stečajnega postopka postane nepotrebno, za obdobje od začetka stečajnega postopka do poteka odpovednega roka (4. točka), odpravnine delavcem, ki jim je upravitelj odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je njihovo delo zaradi začetka stečajnega postopka ali med postopkom postalo nepotrebno (5. točka) ter davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati od navedenih izplačil (6. točka izreka).

Dne 30. 9. 2009 je tožnica prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v stečaju, delovno razmerje pa ji je prenehalo dne 15. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici plače za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja (15. 7. 2010 do 15. 10. 2010) niso bile izplačane. Na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec delavcu za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo v skladu z določbami tega zakona. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v plačilne liste (B1 in B2), ki jih je predložila tožena stranka, ugotovilo, da je v obdobju od februarja 2008 do februarja 2009, ko je tožnica prejela zadnjo plačo pri toženi stranki, prejela povprečno bruto plačo v znesku 3.128,96 EUR. Pri tem je sodišče utemeljeno izhajalo iz izpovedi tožnice, da je bila pri toženi stranki utečena praksa, da jim je direktor periodično dvigoval plače, in sicer načeloma vsem delavcem. Običajno je direktor sprejel sklep, s katerim so se določile nove višine bruto osebnih dohodkov, te pa je sporočil računovodstvu, ki je na tej podlagi izplačevalo plače. Odločitev o povišanju plač je bila delavcem sporočena ustno. Tožnica je povedala, da je stečajni upravitelj prav vsem delavcem, razen njej, priznal plače, kot so bile izplačane, čeprav so imeli v pogodbah o zaposlitvi določene nižje zneske. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da si tožnica ni sama določala plače in da ji tudi za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja pripada plača v višini, kakršno je pred tem v povprečju prejemala pri toženi stranki. Na dejstvo, da je bila tožnica 27. 5. 2009 do začetka stečajnega postopka 29. 9. 2010 direktorica tožene stranke in imetnica 100 % deleža v edini družbenici tožene stranke (družbi S.), je tožena stranka prvič, sklicujoč se na podatke v sodnem registru, opozorila šele v pritožbi, pri čemer pa ni izkazala, da te okoliščine brez svoje krivde ni mogla navesti že do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člen ZPP). Tovrstnih navedb v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, iz izvedenih dokazov pa ni razvidno, da je prišlo do sprememb oziroma dogovora o znižanju izplačevane plače od februarja 2009 dalje.

V postopku je bilo še ugotovljeno, da so v okvir pojma „plače“ poleg osnovne plače, sodili tudi drugi dodatki, stimulacije in del plače na podlagi delovne uspešnosti ter so v skladu z drugim odstavkom 126. členom ZDR in ustnimi sklepi direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je za ugotovitev prikrajšanja v spornem obdobju bistveno, kolikšno plačo bi tožnica morala prejeti vključno z vsemi dodatki, ne pa sama višina osnovne plače, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Trditev, da ni mogoče govoriti o stimulaciji ali dodatku za uspešno delo tožnice v času opravljanja nalog poslovodstva od 27. 5. 2009 dalje, kar v pritožbi navaja tožena stranka, ni bila del trditvenega gradiva v vlogah tožene stranke. Glede na to, da je tožena stranka imela objektivno možnost navedeno dejstvo zatrjevati že v postopku na prvi stopnji in tudi po zaslišanju tožnice, te možnosti pa ni izkoristila, je takšne navedbe na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP potrebno šteti za pritožbeno novoto.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka. Na podlagi 107. člena ZDR je tožnica upravičena do odpravnine po 109. členu tega zakona, torej do zneska 5.475,68 EUR ob upoštevanju pravilne osnove – povprečne mesečne plače v višini 3.128,96 EUR, ki tožnici pripada za zadnje tri mesece pred odpovedjo. Ob pravilni ugotovitvi, da terjatev tožene stranke do tožnice v višini 7.928,56 EUR ne obstaja, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče pa v 1. točki izreka ni pravilno odločilo, ko je prisodilo zakonske zamudne obresti od bruto zneskov neizplačanih plač. Zato je pritožbeno sodišče odločitev v 1. točki izreka spremenilo tako, da se ugotovi obstoj te terjatve v bruto znesku 9.386,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska plač, izračunanih od prisojenih bruto zneskov za vtoževano obdobje, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska) pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi v navedenem obsegu ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in kot je obrazloženo v 9. točki te sodbe. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na uspeh strank v postopku, ker se nanaša na zakonske zamudne obresti. Zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, upoštevajoč da tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je le delno uspela glede prisoje zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov namesto od bruto zneskov dolgovanih plač, pri čemer takšna odločitev o obrestih na pritožbene stroške ne more imeti vpliva, saj ti nastanejo zaradi odločanja o glavni stvari. Zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.