Jedro

Na tožniku je breme, da dokaže, da je bila samovoljna zapustitev azilnega doma, v katerega se ni vrnil v treh dneh od samovoljne zapustitve, posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi šestega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustavila tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 8. 3. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Vendar pa je, kot izhaja iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev, 28. 3. 2023 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se vanj do izdaje izpodbijanega sklepa (3. 4. 2023), ne da bi karkoli sporočil, ni vrnil. 3. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njegovo odpravo.

4. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik dne 18. 3. 2023 res zapustil azilni dom, vendar se je vanj že vrnil. To naj bi storil zato, ker se je navedenega dne počutil slabo, zaradi česar je bil ob 17.48 uri sprejet na urgentni blok Kirurške klinike UKC Ljubljana. Iz na to nanašajočega se odpustnega pisma naj bi bilo razvidno, da je bil tožnik po konzultaciji z dr. A. A. sprejet na "KOPREKO" na Zaloški cesti 7 v Ljubljani. Tožnik pojasnjuje, da je že na razgovoru za mednarodno zaščito povedal, da se zdravi zaradi sladkorne bolezni. Iz odpustnega pisma naj bi še izhajalo, da naj bi bil tožnik 15. 3. 2023 pregledan na "KOKO" in da je bil takrat ugotovljen sum na flegmono desne dlani, saj se je pred enim tednom nabodel na žičnato ograjo. Dne 12. 4. 2023 naj bi tožnika Zdravstveni dom Ljubljana Vič-Rudnik napotil na fizioterapijo dne 21. 4. 2023 ob 8.00 uri.

5. Tožnik trdi, da niti enega dneva ni preživel drugje kot na UKC Ljubljana ali v azilnem domu. Dne 12. 4. 2023 naj bi na Interni kliniki KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni prejel obvestilo o naslednjem pregledu dne 22. 5. 2023 ob 7.45 uri. Iz ambulantnega pisma Kirurške klinike UKC Ljubljana z dne 5. 4. 2023 pa naj bi bilo razvidno, da je imel tožnik takrat kontrolni pregled zaradi abscesa kitne ovojnice. Tožnik še pojasnjuje, da navedenega ambulantnega pisma ni priložil tožbi zaradi slabe vidljivosti kopije.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka opozarja, da iz tožnikovega gradiva ni razviden datum njegovega odpusta iz kliničnega centra. Poleg tega ni pojasnjena tožnikova odsotnost v obdobju od 28. 3. do 3. 4. 2023, ko je bil izdan izpodbijani sklep, saj se tožnik sklicuje na zdravniške preglede, ki so bili opravljeni pred tem ali kasneje. Kljub izkazani upravičeni odsotnosti zaradi sprejetja na UKC Ljubljana 18. 3. 2023, po mnenju tožene stranke ne gre spregledati, da se je tožnik vrnil v azilni dom 28. 3. 2023, ga istega dne ob 22.48 uri ponovno zapustil in se vanj do 3. 4. 2023 ni vrnil ter ni pojasnil, zakaj je to storil in kje je bil šest noči. 7. Na glavni obravnavi se je tožnik skliceval še na potrdilo socialne delavke, da se je v azilni dom vrnil 3. 4. 2023 ob 14.20 uri in da je bil v bolnišnici od 18. 3. do 28. 3. 2023, ko se je vrnil v azilni dom in ga še isti dan zapustil. 8. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v prilogah A3 do A6 sodnega spisa in na naroku za glavno obravnavo prejeto potrdilo (izpisek iz e-pošte z dne 26. 4. 2023). Pregledalo je tudi spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Skladno z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo; v tem primeru se postopek na podlagi šestega odstavka 49. člena ZMZ-1 ustavi. Navedeno zakonsko določbo je treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije1, torej točko (b) drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II2, ki določa pogoje, pod katerimi se šteje, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito. Po tej določbi lahko države članice domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, kadar se ugotovi, da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

12. Glede na navedeno zakonsko izhodišče je v obravnavani zadevi na tožniku breme, da dokaže, da je bila samovoljna3 zapustitev azilnega doma, v katerega se ni vrnil v treh dneh od samovoljne zapustitve, posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

13. Te okoliščine je tožnik dokazoval z odpustnim listom Kirurške klinike UKC Ljubljana (priloga A5 spisa) z dne 18. 3. 2023, iz katerega je tudi po presoji sodišča razvidno, da je bil tega dne sprejet na "KOPREKO"4, kar med strankama niti ni sporno. Ob upoštevanju na glavni obravnavi predloženega izpiska iz e-pošte z dne 26. 4. 2023 med strankama tudi ni o spora o tem, da je bil tožnik v bolnišnici od 18. 3. do 28. 3. 2023 ter da se je tega dne vrnil v azilni dom, ga še isti dan zapustil in se vanj ponovno vrnil 3. 4. 2023 ob 14.1o uri. Sporna je ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu o samovoljni zapustitvi azilnega doma v obdobju od 28. 3. do 3. 4. 2023, ki pa ji tožnik zgolj s tožbeno navedbo, "da niti enega dneva ni preživel drugje kot na UKC Ljubljana ali v azilnem domu", ni konkretizirano nasprotoval; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takih okoliščinah je torej pravilna, na uradnih evidencah temelječa ugotovitev tožene stranke o tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma v več kot tridnevnem obdobju od 28. 3. do 3. 4. 2023. Podlage za drugačno presojo pa že po naravi stvari ne dajeta časovno kasnejši obvestili z dne 12. 4. 2023, iz katerih je razvidno, da je tožnik naročen na pregled v diabetološki ambulanti dne 22. 5. 2023 (priloga A3 spisa) oziroma na fizioterapijo dne 21. 4. 2023 (priloga A4 spisa).

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 3 SSKJ opredeljuje samovoljnost kot (1) dejstvo, da kdo ravna po svoji volji, ne oziraje se na želje, zahteve drugih in kot (2) dejstvo, da kdo v svojem ravnanju ne upošteva splošnih pravil, zlasti vedenjskih, moralnih (glej enolični krajevnik vira: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=samovoljnost). 4 Klinični oddelek za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline, Zaloška cesta 7, Ljubljana.