Jedro

V konkretnem delu opisa kaznivega dejanja se obdolženki očita, da je v upravnem postopku predložila nepodpisano izjavo - soglasje s predlogom parcelacije za širitev cestnega priključka M. in N. O., čeprav takega soglasja nista sestavila. Pritrditi je potrebno pritožbi,da dejanje, kot je opisano v izreku I/2, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, saj zgolj natipkana izjava soglasja brez lastnoročnega podpisa izjavitelja, ne potrjuje resničnosti izjave, oziroma da je avtor tako izjavo res sestavil.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene K. D. se delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v točki I/2 izreka obdolženo K. D. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je ponarejeno listino uporabila kot pravo s tem, da je v K. v prostorih Urada za okolje in prostor - Urada za nepremičnine dne 11.2.2013 dopolnitvi vloge za izdajo soglasja k osnutku projektne gradbene dokumentacije (PGD) dostopne ceste v K. na parcelni številki 1090/3, 1089/20, 1089/4 in 1090/4 k.o. H. uslužbencu predložila izjavo M. in N. O., da se strinjata z njenim predlogom parcelacije za širitev cestnega priključka, čeprav je bila izjava nepodpisana in takega soglasja M. in N. O. nikoli nista sestavila, saj bi bila predvidena širitev cestnega priključka v njuno škodo, kar je D. tudi vedela, glede na postopke opisane v točki 1, poleg tega pa je tedaj tudi stanovala v neposredni bližini, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1); - v odločbi o kazenski sankciji, v pogojni obsodbi določena enotna kazen zniža na 9 mesecev zapora, preizkusna doba pa skrajša na 2 leti; - v odločbi o stroških postopka, stroške postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, v kolikor odpadejo na oprostilni del, naloži v breme proračuna.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženo K. D. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje goljufije na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin na podlagi prvega odstavka 251. člena KZ-1 (pod točko I/2 izreka) določilo kazen pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje ponarejanja listin na podlagi prvega odstavka 251. člena KZ-1 (pod točko I/3 izreka) določilo kazen tri mesece zapora. Nakar ji je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v znesku 408,00 EUR po tar. št. 7113 in v znesku 60,00 EUR po tarifni št. 7301 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odločilo je še, da je obdolžena dolžna plačati oškodovancu M. O. znesek 2.268,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca M. O. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik, kot navaja, iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, kršitve določb kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

Glede kaznivega dejanja goljufije (točka I/1 izreka) in kaznivega dejanja ponarejanja listin (točka I/3 izreka)

4. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj zmotno in nepopolno ugotovilo. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžene pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolžena storila v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolžene, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede dejanj obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, te pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožbene navedbe jih niso uspele izpodbiti.

5. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovancu, da ga je obdolženka zavedla, da je pogodba pripravljena in čaka na pregled pri vodji oddelka ter da so torej vsi potrebni postopki za odkup speljani in je zato oškodovanec plačal račun za opravljeno storitev. Njegova izpovedba je jasna, skladna in prepričljiva, potrjena pa je tudi z izpovedbo priče N. O. ter priče H. L. V., uslužbenke na občini. Za svojo presojo je sodišče prve stopnje navedlo logične, življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, v katere razumen človek ne more dvomiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se obdolžena dejansko spozna na urbanistiko in projektiranje in zato glede tega ni mogla obdolženke spraviti v zmoto, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani stopnji pravilno ugotovilo, da oškodovanca O. ni spravila v zmoto glede dejstva, da se ukvarja z urejanjem zemljiškoknjižnih postopkov (točka 11 obrazložitve), temveč s tem, da mu je prikazovala, kot da je že izpeljala vse potrebne postopke za odkup obeh nepremičnin in da je zato upravičena do plačila storitve. Ravno okoliščina, da obdolženka, kot trdi tudi v pritožbi, pozna postopke, potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je brez dvoma vedela, da pogoji za odkup nepremičnin od občine niso izpolnjeni, saj mora občina pred podpisom kupoprodajne pogodbe objaviti namero o prodaji. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi v delu, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženka zagotovila oškodovancu, da je pogodba napisana, saj je v elektronskem sporočilu z dne 6.9.2012 zapisala, da »je pogodba napisana in čaka na pregled«. Res je, da je med oškodovanko in obdolžencem obstajalo pooblastilno razmerje, in sicer je oškodovanec pooblastil obdolženko, da ga zastopa pri določitvi in nakupu funkcionalnega zemljišča k obstoječem stanovanjskem objektu na parceli 2275/1 ko H., in je priča L. V. v svoji izpovedbi potrdila, da je bila obdolženka večkrat pri njej in poizvedovala o možnosti odkupa predmetnih nepremičnin, kar pa ne zamaje pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženka avgusta 2012 zavajala oškodovanca, da je pogodba napisana in pripravljena za podpis, čeprav sploh še ni bila objavljena javna namera občine o prodaji, kar je tedaj zagotovo vedela. Obramba zgolj z minimiziranjem odgovornosti obdolženke, da je šlo le za pomanjkanje komunikacije in neažurno obveščanje stranke, takih zaključkov ne zamaje. Pritožba z ničemer ni ovrgla zaključka, da sta oškodovanca plačala izstavljen račun, ker jima je obdolženka zatrjevala, da je postopek končan, čeprav je vedela, da temu ni tako, in ju zato namenoma zavajala. Nikakor pa ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je sodba zaradi po stališču obrambe napačni interpretaciji elektronskih sporočil obdolženke, tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv.

Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin (točka I/2 izreka)

6. Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin (točka I/2 izreka) pritožba trdi, da ni šlo za ponarejeno listino, saj soglasja oškodovanca nista podpisala in zato listina kot taka ne more biti odraz njune volje. Prvi odstavek 251. člena KZ-1 določa, da se z zaporom do dveh let kaznuje, kdor je ponaredil listino ali spremenil pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. V konkretnem delu opisa kaznivega dejanja se obdolženki očita, da je v upravnem postopku predložila nepodpisano izjavo - soglasje s predlogom parcelacije za širitev cestnega priključka M. in N. O., čeprav takega soglasja nista sestavila. Pritrditi je potrebno pritožbi,da dejanje, kot je opisano v izreku I/2, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, saj zgolj natipkana izjava soglasja brez lastnoročnega podpisa izjavitelja, ne potrjuje resničnosti izjave, oziroma da je avtor tako izjavo res sestavil. Ker je pritožbeno sodišče hkrati ugotovilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, je izpodbijano sodbo v točki I/2 izreka spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

Glede kazenske sankcije

7. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolženi izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri ji je obe dejanji določilo primerno zaporno kazen. Glede na to, da je pritožbeno sodišče glede enega od treh očitanih kaznivih dejanj spremenilo odločitev in obdolženko za dejanje pod točko I/2 oprostilo obtožbe, je posledično poseglo tudi v odločitev o kazenski sankciji in stroških postopka. Obdolženi je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje goljufije na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 (točka I/1 izreka) določilo kazen sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (točka I/3 izreka) kazen tri mesece zapora. Pritožbeno sodišče je znižalo enotno kazen na devet mesecev (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) zapora ter preizkusno dobo na dve leti. Preizkusna doba je po oceni pritožbenega sodišča primerna, saj bo v tem času obdolženka lahko prikazala ali so pričakovanja sodišča, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala, upravičena. Odločitev o stroških postopka kolikor odpadejo na oprostili del sodbe pa ima podlago v prvem odstavku 96. člena ZKP.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi glede kaznivega dejanja ponarejanja listin pod točko I/2 izreka sodbe ter po 1. točki 358. člena ZKP obdolženko oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 394. člena ZKP. Glede kaznivega dejanja goljufije iz točke I/1 izreka sodbe in kaznivega dejanja ponarejanja listin iz točke I/3 izreka sodbe pa pritožbena izvajanja obdolženkinega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

9. O sodni taksi kot strošku pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker je bila sodba delno spremenjena obdolženki v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).