Jedro

Izostanek z naroka brez opravičenega razloga ni pošteno uporabljanje pravic po ZPP. Tudi opravičevanje neaktivnosti z iskanjem drugega pooblaščenca ni pošteno opravljanje pravic po ZPP, če stranka dalj časa ne poišče drugega pooblaščenca.

Sodišče preloži narok za glavno obravnavo preloži samo, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi opravičeni razlogi. Sicer predlogu za preložitev naroka ne ugodi.

Vprašanje izpolnitve obveznosti v obliki ali na način, ki ni običajen, je pomembno samo za obstoj domneve, da je podan (tudi) subjektivni dejanski stan.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da pogodba o nakazilu z dne 24.11.1994, na podlagi katere je prišla tožena stranka dne 25.11.1994 do poplačila dela svoje terjatve po računu št. 235/94 v višini 1.387.788,40 SIT, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke ter toženi stranki naložilo, da plača v stečajno maso tožeče stranke 1.387.788,40 SIT z zamudnimi obrestmi.

Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo samo glede začetka teka zamudnih obresti, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP). Zato revizijskih navedb, ki se v večjem delu nanašajo na dejansko stanje, revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka zatrjevala že v pritožbi in jih v reviziji ponavlja, je pritožbeno sodišče zavzelo pravilno stališče. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni onemogočilo navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Na podlagi pooblastila, veljavnega iz razlogov, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče, sta pooblaščenca tožene stranke vložila odgovor na tožbo. Navedbe v njem je tožena stranka naknadno še potrdila. To pomeni, da je sodišče prve stopnje dalo toženi stranki možnost, da se izjavi o navedbah tožeče stranke v tožbi (1. odst. 5. člena ZPP) in se je tožena stranka o njih tudi izjavila. Poznejših navedb tožeče stranke ni.

Deveti člen ZPP določa med drugim, da mora stranka pravice, ki so ji z omenjenim zakonom priznane, uporabljati pošteno. Tega pa tožena stranka ni storila. V zadevi je sodišče razpisalo tri naroke. Kljub izkazanim vabilom toženka ni pristopila na nobenega od njih, niti ni, po preklicu pooblastila prvotnima pooblaščencema, poiskala drugega. To pa bi od 31.5.1996, ko je bilo sodišče obveščeno, da je preklicala pooblastilo dotedanjima pooblaščencema, že do prvega naroka za glavno obravnavo dne 9.10.1996, torej v več kot štirih mesecih, vsekakor lahko storila.

Sodišče si mora prizadevati, da opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (10. člen ZPP). Zato lahko sodišče narok za glavno obravnavo preloži samo, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi opravičeni razlogi (1. odst. 116. člena ZPP). V določenih primerih je takšen razlog lahko tudi izkazano opravičljiva nemožnost stranke odzvati se vabilu na narok. Toženka je sicer res opravičila izostanka s prvega in tretjega (zadnjega) naroka za glavno obravnavo, in sicer s prvega naroka na dan samega naroka, z zadnjega pa dva dni pred njim. Opravičljivosti izostankov in predlogov za preložitev naroka pa ni nikoli izkazala. Zato je sodišče ravnalo pravilno in v skladu z 10. členom ZPP, ker predlogu za preložitev zadnjega naroka za glavno obravnavo ni ugodilo. Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da je tožena stranka opravičevala izostanek z naroka dne 8.1.1997 v opravičilu s službeno odsotnostjo, v reviziji pa z zdravstvenimi razlogi.

Predpostavki za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97; v nadaljevanju: ZPPSL) sta obstoj objektivnega in subjektivnega dejanskega stanja. Na podlagi navedb strank spora in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj obeh dejanskih stanov. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, in sploh v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka glavne obravnave, obstoju subjektivnega dejanskega stanja sploh ni ugovarjala. To je začela šele v pravnih sredstvih. Tega pa ne more (496.a člen ZPP in 3. odst. 385. člena ZPP).

Vprašanje izpolnitve obveznosti v obliki ali na način, ki ni običajen, je pomembno samo za obstoj domneve, da je podan (tudi) subjektivni dejanski stan (1. točka 4. odst. 125. člena ZPPSL). Glede na obrazložitev v prejšnjem odstavku pa to pomeni, da vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za asignacijo, ki bi jo bilo treba opredeliti kot izpolnitev na način, ki ni običajen, sploh ni pomembno.

Tožena stranka se tudi ne more z uspehom sklicevati na 1. točko 127. člena ZPPSL. Po tem zakonskem določilu ni mogoče izpodbijati pravnih dejanj iz 1. odst. 31. člena ZPPSL, ki jih je dolžnik opravil med postopkom prisilne poravnave, če je po sklenjeni prisilni poravnavi prišlo do stečaja, ali pa če je sodišče začelo stečajni postopek po uradni dolžnosti po 2. odst. 34. člena ZPPSL. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je prišlo do ustavitve postopka prisilne poravnave po 2. odst. 46. člena ZPPSL. V takšnem primeru pa se na 1. točko 127. člena ZPPSL ni mogoče sklicevati.

Iz zgoraj navedenega sledi, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato, in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.