Jedro

Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. čl. ZOR). Za malomarno ravnanje je značilno, da povzročitelj posledice svojega protipravnega ravnanja v resnici noče. Če se je zavedal možnosti nastanka škode, a je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala, je podana zavestna malomarnost, nezavestna malomarnost pa je podana, če se povzročitelj škode možnosti nastanka škode ni zavedal, ali bi se je bil moral in mogel zavedati po okoliščinah. Zavestna sestavina zavestne malomarnosti se nanaša na nedopustnost ravnanja in možnost povzročitve škode. Če se je povzročitelj škode zavedal možnosti, da lahko zaradi njegovega dejanja nastane škoda, a je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo ali da jo bo odvrnil, je na mestu očitek, da je opustil skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka. V odškodninskem pravu je povzročiteljevo lahkomiselnost ali precenjevanje lastnih sposobnosti glede možnosti preprečitve nastanka škode izenačega s skrajno nepazljivostjo, nemarnostjo. Merilo pri navadni, običajni malomarnosti pa je posebej skrben, pazljiv človek in temu merilu ustreza presoja, ali bi se tak človek moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega dejanja ali opustitve. V tem okviru je sodišče dolžno presojati ravnanje tožene stranke in, kot je navedlo že Vrhovno sodišče, upoštevati merilo posebno skrbnosti, kot to določa 18. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica, kot pripravnica pri toženi stranki, utrpela 31.12.1994, ko je rezala trdo salamo na salamoreznici in se urezala po desnem palcu in kazalcu, na kazalcu pa so ji naredili transplantacijo kože. Od prisojene odškodnine v višini 680.000,00 SIT je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od 8.9.1998 dalje do 31.12.2001 dalje in od 1.1.2002 v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča po zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri v višini 13,5 % do dneva sodbe, od dneva sodbe dalje pa v višini 8 %. V presežku za znesek 355.000,00 SIT z obrestmi je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke. Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija samo sklep o stroških postopka in sodišču predlaga, da izda popravo sodbe oz. sklepa o stroških, v kolikor pa bi štelo, da ne gre za popravo, pa da se njegova vloga šteje kot pritožba. V pritožbi navaja, da mu je sodišče priznalo samo tiste stroške, ki mu jih je priznalo že v prvi sodbi z dne 8.9.1998 brez DDV, ni pa mu priznalo tistih stroškov, ki jih je priglasil v stroškovniku z dne 26.9.2002. Glede le teh je navedlo, da se razlikujejo le v nižjem znesku in da zato o teh ni odločalo posebej. S takšno utemeljitvijo se ne more strinjati, zato zahteva, da se mu priznajo tudi nadaljnji stroški skupaj z DDV. Predlaga, da v koliko sodišče le tega ne bo rešilo s popravo, da se pritožbi ugodi in da se sklep o stroških spremeni tako, da se mu priznajo še nadaljnji stroški. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da ji je sodišče v ponovljenem postopku ponovno naložilo plačilo odškodnine z obrestmi in da je izrek sodbe identičen izreku prve sodbe, razen glede obresti. Sodišče je ponovno napačno uporabilo materialno pravo, pred tem pa zmotno presodilo že izvedene dokaze, kršilo je tudi določbe Zakona o pravdnem postopku, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Revizijsko sodišče je sodišču naložilo katera vprašanja mora v ponovljenem postopku razčistiti, vendar je sodišče prve stopnje ponovno uporabilo glede ugotavljanja vzročne zveze le teorijo ratio legis vzročnosti in navedlo, da je toženka kršila delovno pravno zakonodajo, kar je vzrok za nastalo posledico. Sodišče je celo v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da toženka tožnice ni naučila, oz. ji ni pokazala, kako se odstrani začetni konec salame in potem reže z uporabo ščita. To dejstvo tekom postopka ni bilo sporno. Tožnica je sama povedala, da se je urezala, ker je morala do konca zrezati salamo, da se ji je mudilo in da so se nanjo drli. Glede teh zatrjevanih dejstev bi sodišče moralo oceniti že izvedene dokaze, kar pa ni storilo. Čeprav je sodišče toženko izčrpno zaslišalo pa njene izpovedbe ni dokazno ocenilo, to izpovedbo pa je tudi napačno vneslo v sodbo. Toženka je izpovedala, da se nad tožnico ni opravljal nikakršen časovni pritisk in da je do poškodbe prišlo na začetku delovnega časa, takoj po 8. uri zjutraj, hladne prigrizke pa je bilo potrebno pripraviti do 20. ure zvečer. Toženke takrat ni bilo v tem obratu. Toženkino izpovedbo so potrdile tudi priče. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo toženke, da je lažje in hitreje rezati salamo brez ščita in iz tega izpeljalo zaključek, da je bila tožnica poučena, da je brez ščita lažje in hitreje delati, kar pa je zmotno. Tožnico je mentorica opozorila na pravilno uporabo salamoreznice. Tudi v revizijskem sklepu je ugotovljeno, da ni več spora o tem, da je tožnica vedela kako je treba ravnati s salamoreznico, da je treba uporabljati ščit in da je tožnica delala brez njega. Sodišče drugih vzrokov, ki bi bili na strani toženke ni ugotavljalo pač pa je kot edini vzrok za nastalo posledico štelo opostitev toženke, ko tožnici ni pokazala kako se reže salama. To pa ni pravno relevantni vzrok, saj zaradi kršitve delovne zakonodaje ni prišlo do poškodbe, oz. ta opustitev ni bila bila vzrok za nastalo posledico kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče v revizijski odločbi. Sodišče pa je odmerilo previsoko odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Zlasti ni utemeljena odškodnina iz naslova skaženosti, saj kozmetski defekt in skaženost nista identična pojma in sodišče ni ugotavljalo, ali ta kozmetski defekt pomeni, da je tožnica tudi skažena. Enako je tudi pri odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti saj zgolj ocena izvedenca medicinske stroke, da so te aktivnosti zmanjšane 4 % še ne pomeni, da tožnica zaradi tega duševno trpi. Tožnica je na zadnji obravnavi povišala tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obresti in gre za objektivno spremembo tožbe, ki ni dopustna, če tožena stranka v to ne privoli. Povišanju zahtevka so na naroku nasprotovali, vendar je sodišče kljub temu spremembo tožbe dopustilo. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbe zakona o pravdnem postopku, določbi 184. in 185. čl. Sodišče tudi ne bi smelo dosoditi obresti od prve sodbe, to je od 8.9.1998, ker sta bili ta sodba in sodba Višjega sodišča razveljavljeni. Ker izpodbijajo že temelj odgovornosti pa izpodbijajo odločitev o stroških postopka, ki je nepravilna. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka z revizijo uspela. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, ali pa da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba tožene stranke je v delu, ko izpodbija temelj odškodninske odgovornosti utemeljena, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz tega razloga se sodišče ni spuščalo v presojo glede primerne višine odškodnine. Zaradi razveljavitve sodbe glede odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka in je zato ugodeno tudi pritožbi tožeče stranke. Tožnica se je poškodovala 31.12.1994 okoli 8.15 ure zjutraj, ko je pri toženi stranki delala kot pripravnica. Delala je že tri mesece. Ob rezanju salame na salamoreznici, pri kateri je odstranila ščit, se je urezala po desnem palcu in kazalcu. S sodbo z dne 8.9.1998 je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo odškodnino v višini 680.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov. Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena, tožena stranka je vložila revizijo in je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 588/99 z dne 31.5.2000 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje in v ugoditvenem delu sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V sklepu je Vrhovno sodišče natančno povedalo kdaj bi obstajala odškodninska odgovornost tožene stranke in tudi obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje napačno zaključevalo iz katerih razlogov obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožnica (toženka) pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju storilo isto napako, saj je v razlogih sodbe zaključilo, da je tožena stranka kršila I. odst. 19. čl. Zakona o delovnih razmerjih ter čl. 24, 25, 26/III in 28. Navedlo je še, da je delodajalka dolžna pred nastopom dela seznaniti delavca z vsemi nevarnostmi pri delu, sicer delavec z delom ne sme začeti. Ravno tu je podana vzročna zveza med nastalo posledico in opustitvijo toženke, ko ni pripravnici nikoli pokazala kako se reže salama ob odstranitve začetnega konca. Sodišče je še navedlo, da iz dokumentacije in izpovedb izhaja, da so se takrat drli na obe pripravnici, da je treba pohiteti in podobno, ter da se je očitno obema mudilo na lastno silvestrovanje in tako je bil interes na strani tožnice, da salamo reže s pomočjo roke, kot je to mentorica izpovedala, da je to lažje in hitreje. Takšni zaključki sodišča pa so seveda preuranjeni in napačni kot je pravilno opozorila tožena stranka v pritožbi. Sodišču prve stopnje je bilo že povedano, da zgolj kršitev predpisov še ne pomeni, da je podana tudi vzročna zveza med ravnanjem in posledico. Vrhovno sodišče je, da bi pomagalo sodišču prve stopnje, v sklepu v katerem je razveljavilo obe sodbi, obrazložilo, da je sicer res, da je delo s pripravniki posebej urejeno zato, ker gre za delo, ki ga opravljajo mladi in še neizkušeni ljudje zato je treba opustitve delodajalca presojati strogo. Revizijsko sodišče je še navedlo, da je bilo med postopkom ugotovljeno dejstvo, da je tožnica vedela, kako je treba ravnati s takšnim strojem, torej je vedela, da mora tudi suho mesnate izdelke rezati z varnostnim ščitom. Kljub temu je delala brez njega in o tem dejstvu med strankami ni bilo spora. Glede na zatrjevana dejstva na prvi stopnji, da naj bi tožnica delala pod časovnim pritiskom, da naj bi se nanjo drli, da naj bi ji toženka dala navodilo, da mora vsak suhomesnati izdelek zrezati s salamoreznico do konca in da salamoreznica naj ne bi bila v brezhibnem stanju, oziroma takšnem stanju, na kakršno je bila tožnica pri svojem delu v Ž. navajena, je Vrhovno sodišče navedlo, da so vsa ta zatrjevana dejstva, sovzroki, pomembni pri uporabi teorije adekvatne vzročnosti. Rezanje brez varnostnega ščita je le en od vzrokov, vendar samo ta vzrok ne zadošča za razbremenitev tožene stranke od odgovornosti za škodni dogodek. Pravno pomembne so še druge okoliščine, ki naj bi skupaj z neposrednim vzrokom v rednem teku stvari, običajno, praviloma, pripeljale do tožničine škode. Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje povedalo v kateri smeri mora, ob pravilni uporabi materialnega prava, ugotavljati dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju teh okoliščin ni presojalo, saj dokazov, ki jih je izvedlo sploh ni ocenilo, ali pa jih je ocenilo zgolj pavšalno, nekatere pa tudi napačno, zato je že v tem delu podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe le mimogrede navrglo, da iz dokumentacije in izpovedb izhaja, da so se takrat drli na obe pripravnici, da je treba pohiteti in podobno. Ni pa obrazložilo, kaj ta okoliščina pomeni, če je dejansko obstajala. Sodišče ni povedalo, iz katere listine izhaja, da naj bi se na pripravnice drli, niti ni povedalo, kdo je to izpovedal in kaj ta izpovedba pomeni. Tako je o teh okoliščinah izpovedala D. M., ki je povedala, da plošča, po kateri salamoreznica drsi ni bila vredu, ker ni drsela po njej kot bi morala, tako da jo je bilo potrebno mazati z oljem. Povedala je še, da si o tem nista upala povedati lastnici, toženki, ker kadarkoli sta kaj rekli, sta bili nadreni. B.P. pa je na glavni obravnavi dne 10. 10. 2000 na vprašanje sodnice povedala, da se tisti dan v L. ni nihče nanjo drl, ampak še prej v Ž. drla se je nanjo toženka ter da se je Ž. bala. Sodišče je dolžno oceniti takšno dejstvo in zakaj je pomembna okoliščina, da naj bi se toženka na tožnico, ne na dan škodnega dogodka, ampak veliko preje, drla in ali je ta okoliščina v vzročni zvezi z nastalo posledico. Sodišče bi bilo tudi dolžno razčistiti in oceniti dokaze o tem, ali se je takrat res mudilo in ali je morala tožnica iz objektivnih razlogov delati hitro, tako, da ni mogla biti pozorna na samo delo in se je tudi zaradi tega urezala. Zgolj okoliščina, ki jo je v razlogih sodbe navedlo sodišče in sicer, da se je tožnici mudilo na lastno silvestrovanje, sama po sebi še ne more biti v vzročni zvezi z nastalo posledico, za katero odgovarja tožena stranka. Skratka, sodišče ne more in ne sme v sodbi postaviti le določene trditve, ne da bi obenem povedalo, zakaj tako zaključuje in ne da bi ocenilo vsak dokaz posebej ter povedalo v čem je tožena stranka nepravilno ravnala. Že v prejšnjih postopkih je bilo navedeno, da je v tem primeru podana krivdna odgovornost in ne objektivna. Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. čl. ZOR). Za malomarno ravnanje je značilno, da povzročitelj posledice svojega protipravnega ravnanja v resnici noče. Če se je zavedal možnosti nastanka škode, a je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala, je podana zavestna malomarnost, nezavestna malomarnost pa je podana, če se povzročitelj škode možnosti nastanka škode ni zavedal, ali bi se je bil moral in mogel zavedati po okoliščinah. Zavestna sestavina zavestne malomarnosti se nanaša na nedopustnost ravnanja in možnost povzročitve škode. Če se je povzročitelj škode zavedal možnosti, da lahko zaradi njegovega dejanja nastane škoda, a je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo ali da jo bo odvrnil, je na mestu očitek, da je opustil skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka. V odškodninskem pravu je povzročiteljevo lahkomiselnost ali precenjevanje lastnih sposobnosti glede možnosti preprečitve nastanka škode izenačega s skrajno nepazljivostjo, nemarnostjo. Merilo pri navadni, običajni malomarnosti pa je posebej skrben, pazljiv človek in temu merilu ustreza presoja, ali bi se tak človek moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega dejanja ali opustitve. V tem okviru je sodišče dolžno presojati ravnanje tožene stranke in, kot je navedlo že Vrhovno sodišče, upoštevati merilo posebno skrbnosti, kot to določa 18. čl. ZOR. Ker je bila podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje ni moglo spremeniti, ampak jo je moralo razveljaviti. Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem sojenju glede na ugovore tožene stranke in ob trditvah tožeče stranke razčistiti vsa vprašanja, ki so navedena že v revizijski odločbi, zlasti pa ugotoviti elemente krivdne odgovornosti in na podlagi vseh dokazov, ki jih mora skrbno oceniti, zaključiti ali in kako je tožena stranka prekršila dolžnost skrbnosti in zakaj je podana njena odškodninska odgovornost. Ali natančneje, sodišče bo moralo ugotoviti, seveda na podlagi izvedenih dokazov, ali se je tožnici pri delu tistega dne res mudilo in ali je bil za to odgovorna tožena stranka, ugotoviti ali je bilo s salamoreznico kaj narobe, ali je bila tožnica pod posebnim pritiskom tožene stranke, ker je le-ta zahtevala, da se delo opravi hitro in na tak način kot je povedala. Pri obrazložitvi sodbe pa se sodišče ne bo smelo le pavšalno sklicevati na to, da neko dejstvo izhaja iz izpovedbe tožnice ali listine, pač pa bo moralo to izpovedbo dokazno oceniti, v skladu s pravili o dokazni oceni. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena že zaradi temelja odškodninske odgovornosti, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o primerni višini odškodnine in odločitev o obrestih in stroških postopka. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno obravnavalo zahtevek v tem delu pa bo moralo upoštevati vse pritožbene navedbe ene in druge stranke. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z določbo 354. čl. ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti in vrnilo zadevo sodišču v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški tega postopka.