Jedro

Ob pravilni opredelitvi preživninskega razmerja glede mladoletnega otroka je torej besede iz 79. člena ZZZDR "vsak izmed staršev..." razumeti tako, da tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi, lahko zahteva prilagoditev preživnine spremenjenim razmeram (znižanje ali ustavitev), oziroma da lahko to zahteva vsak izmed staršev, kadar je otrok dodeljen tretji osebi ali zavodu, ne pa, da lahko namesto otroka v svojem imenu vloži tožbo za zvišanje preživnine tisti roditelj, pri katerem otrok živi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora od 1.9.1995 dalje za skupna otroka pravdnih strank plačevati po 18.000,00 SIT preživnine za vsakega, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, toženčevi pritožbi pa je ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine. Svojo odločitev je utemeljilo s pomanjkanjem tožničine aktivne legitimacije.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj besedilo 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR) podeljuje aktivno legitimacijo staršem, da zahtevajo zvišanje preživnine, pa tudi sicer je iz drugih določb tega zakona, ki nalagajo staršem obveznosti, mogoče zaključiti, da lahko pri izpolnjevanju teh obveznosti nastopajo pred sodiščem v lastnem imenu in v korist otrok. Sodišče se je pri svoji odločitvi megleno sklicevalo na sodno prakso, pri čemer ni navedlo niti enega judikata. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnici poleg tega ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker zanjo neugodne odločitve ne more izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. S spremembo sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje ustvarilo stanje, da tožnica ne more uveljavljati svoje ustavno varovane pravice do pritožbe, kar se najbolj neposredno vidi v stroškovni odločitvi.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, sodišče druge stopnje pa z izpodbijano spremembo sodbe sodišča prve stopnje in z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ni kršilo določb iz 13. in 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, kot neutemeljeno uveljavlja revizija. Kaj mora vsebovati sodba sodišča druge stopnje, je določeno v 375. členu ZPP 1977, za sodbo sodišča prve stopnje pa v 338. členu ZPP 1977. Nenavedba pravnih predpisov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, ne predstavlja očitane procesne kršitve, saj je lahko odločitev vseeno materialnopravno pravilna, ker sodišče pravo pozna (iura novit curia). Obrazloženo toliko bolj velja za nenavedbo sodne prakse.

Zmotno je revizijsko uveljavljanje procesne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker naj bi sodišče druge stopnje z izpodbijano odločitvijo tožnici onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in ji tako odvzelo ustavno varovano pravico do pritožbe. Pritožba je po jasni določbi 348. člena ZPP 1977 redno pravno sredstvo proti sodbi sodišča prve stopnje. To pravico je tožnica imela, imel pa jo je tudi toženec. Oba sta svojo pravico izkoristila, vložila sta pritožbi, toženec je s svojo uspel, tožnica pa ne. Neuspeh tožničine pritožbe in uspeh toženčeve pritožbe sta rezultat presoje sodišča druge stopnje, temu ustrezna odločitev sodišča druge stopnje pa ne more predstavljati sedaj z revizijo uveljavljane procesne kršitve in tudi ne odvzema pravice do pritožbe kot rednega pravnega sredstva proti sodbi sodišča prve stopnje.

Drugačno stališče, ki ga skuša uveljaviti revizija, bi v končni posledici pomenilo, da bi bilo sodišču druge stopnje kljub določbi 373. člena ZPP 1977 onemogočeno spremeniti sodbo sodišča prve stopnje.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z izpodbijano spremembo pravilno uporabilo materialnopravno določbo 79. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je to materialnopravno podlago navedlo, sodišče druge stopnje pa jo je tudi uporabilo, čeprav je samo ni izrecno navajalo. Vprašanje, kdo je aktivno oziroma pasivno legitimiran v sporu zaradi preživljanja mladoletnega otroka, je materialnopravne narave. Po določbi prvega odstavka 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke. Preživninski upravičenec v takem razmerju je torej otrok, on je nosilec pravic iz preživninskega razmerja, preživninski zavezanci pa so starši, saj so oni zavezanci iz istega razmerja. Preživninska dolžnost spada v sklop pravic in dolžnosti iz roditeljske pravice, ki jo starši izvršujejo skupno. Kadar pa eden od roditeljev živi ločeno od mladoletnega otroka, mora otroku plačevati preživnino. Plačuje jo sicer drugemu roditelju, pri katerem otrok živi, vendar to ne pomeni, da je ta roditelj aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zvišanje preživnine. Preživninski upravičenec je ne glede na skupno ali ločeno življenje mladoletni otrok sam, le preživnino zanj je glede na njegovo mladoletnost potrebno plačevati roditelju, pri katerem otrok živi.

Takemu razumevanju nosilcev pravic in dolžnosti iz preživninskega razmerja do mladoletnega otroka so prilagojene tudi druge določbe ZZZDR. Določba petega odstavka 132. člena je splošne narave. Po njej sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom pri skrbstvenem organu ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Določba 79. člena ZZZDR ureja vprašanje spremembe preživnine za otroka po razvezi zakonske zveze njegovih staršev. Po njej lahko vsak izmed staršev oziroma otrok zahteva, naj se ugotovljena višina prispevka (za preživljanje) prilagodi spremenjenim razmeram. Revizija si pravkar povzeto zakonsko določbo napačno razlaga tako, da podeljuje aktivno legitimacijo v sporu za zvišanje preživnine roditelju, pri katerem otrok živi. Nobenega pravno upoštevnega razloga ni za tako različno ureditev aktivne in pasivne legitimacije v preživninskih sporih po petem odstavku 132. člena ZZZDR in po 79. členu ZZZDR, kot jo skuša uveljaviti revizija. Kljub res nekoliko drugačnemu besedilu obeh povzetih zakonskih določb je sodna praksa glede tega vprašanja enotna, kar jasno izhaja iz oznake pravdnih strank v tovrstnih sporih. V preživninskem razmerju je preživninski upravičenec mladoletni otrok ne glede na vprašanje, ali je prišlo do razveze zakonske zveze njegovih staršev. Zato gre v primeru tožbe za zvišanje preživnine za tožbo preživninskega upravičenca proti preživninskemu zavezancu, v primeru tožbe za znižanje ali ustavitev preživnine pa za tožbo preživninskega zavezanca proti preživninskemu upravičencu. Ob pravilni opredelitvi preživninskega razmerja glede mladoletnega otroka je torej besede iz 79. člena ZZZDR "vsak izmed staršev..." razumeti tako, da tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi, lahko zahteva prilagoditev preživnine spremenjenim razmeram (znižanje ali ustavitev), oziroma da lahko to zahteva vsak izmed staršev, kadar je otrok dodeljen tretji osebi ali zavodu, ne pa, da lahko namesto otroka v svojem imenu vloži tožbo za zvišanje preživnine tisti roditelj, pri katerem otrok živi.

Revizijsko sodišče je glede na navedene razloge moralo tožničino revizijo na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrniti kot neutemeljeno.