Jedro

Sodišče prve stopnje je kot objektivne okoliščine upoštevalo težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj (da gre za eno izmed težjih kaznivih dejanj zoper javni red in mir, saj je zagrožena kazen zapora do treh let) ter način in okoliščine storitve kaznivih dejanj (prvega oškodovanca naj bi napadel, ko je bil močno opit in se ni mogel braniti, drugemu pa naj bi celo grozil, da ga bo ubil in pri napadu naj bi uporabil tudi nož, s katerim naj bi ga poškodoval, obema pa naj bi povzročil lahke telesne poškodbe ter ju pri tem tudi močno prestrašil).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena v zvezi s 432. členom in 429. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu J. T. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in predlaga odpravo pripora zoper obdolženca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz dokazov, naštetih v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj vsebina teh dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje kratko povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, nedvomno pritrjuje zaključkom o obstoju utemeljenega suma. Nenazadnje je po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolženec v svojem zagovoru pred preiskovalnim sodnikom očitani mu kaznivi dejanji priznal in pojasnil okoliščine, ki so privedle do konflikta z obema oškodovancema, in svoji dejanji obžaloval. 6. Zagovornik zaključek sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma izpodbija s ponavljanjem navedb, ki jih je podal že v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora tj. da iz kazenske ovadbe in sklepa o podaljšanju pripora ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva, ker je v primeru enkratnega dogodka po novejši sodni praksi o nasilništvu mogoče govoriti le takrat, ko je nasilje bilo izvajano zgolj zaradi nasilja, o čemer pa glede na opis dejanja kot izhaja iz obtoženega predloga, ni mogoče sklepati. Take navedbe je že sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo s pojasnilom, da sodišče v postopku odločanja o podaljšanju pripora ugotavlja zgolj ali obstaja utemeljen sum, da je obdolženec izvršil v opisu dejanja navedena izvršitvena ravnanja, medtem ko na samo pravno kvalifikacijo ni absolutno vezano in da je v skladu z novejšo sodno prakso dejanje lahko kvalificirano kot nasilništvo tudi če gre za enkratni dogodek, če gre za grob in agresiven napad na oškodovanca, z zelo intenzivno agresijo, ko se oškodovanec niti ne uspe braniti in ko obdolženec s svojim ravnanjem oškodovanca spravlja v podrejen položaj, ko se oškodovanec izvajalcu nasilja uklanja, ko se ne more svobodno odločati o svojem ravnanju, ki pomeni intenziven napad na osebno dostojanstvo, saj v takem primeru intenzivnost in narava nasilnega ravnanja predstavljata ločnico od drugih milejših kaznivih dejanj. Ob dejstvih, ki so izkazana na ravni utemeljenega suma, da je šlo v obeh primerih za zelo intenziven napad na oškodovanca, z visoko stopnjo agresije, ko naj bi obdolženec v prvem primeru močno vinjenega oškodovanca pretepal najprej v stanovanju, nato pa še na ulici, v drugem primeru pa oškodovanca napadel celo z nožem in mu grozil s smrtjo, in da sta oba oškodovanca pri tem nedvomno bila v močno podrejenem položaju, pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovornikom v tej fazi postopka nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obdolžencu očitane kriminalne količine, pravno opredeljene kot izhaja iz pritožbeno izpodbijanega sklepa. Zato ne glede na zagovornikova nasprotovanja pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženi izvršil očitani mu kaznivi dejanji nasilništva, večja od verjetnosti, da ju ni izvršil. 7. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da bi moralo v primeru enkratnega dogodka za kvalificiranje dejanja kot kaznivo dejanje nasilništva biti izkazano, da je obdolženec izvrševal nasilje zaradi samega nasilja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako stališče neargumentirano. Zagovornik v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki se pri svoji utemeljitvi pravilno sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 20872/2015 z dne 23. 9. 2020 in Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 56725/2019 z dne 1. 10. 2020, ne navaja, katere sodne odločbe pritrjujejo njegovim zatrjevanjem o stališču sodne prakse, zaradi česar se do njegovih zatrjevanj sodišče prve stopnje niti ni moglo določneje opredeliti, pri čemer pa so glede na izkazano intenzivnost napada na oba oškodovanca za presojo obstoja utemeljenega suma nerelevantne navedbe o razlogih, ki so obdolženca vodili pri takem ravnanju. Tako so neutemeljeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovornikovih navedb v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora in pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8. Prepričljivi so tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost pri obdolžencu. Kot izhaja iz 16. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje kot objektivne okoliščine upoštevalo težo očitanih mu kaznivih dejanj (da gre za eno izmed težjih kaznivih dejanj zoper javni red in mir, saj je zagrožena kazen zapora do treh let) ter način in okoliščine storitve kaznivih dejanj (prvega oškodovanca naj bi napadel, ko je bil močno opit in se ni mogel braniti, drugemu pa naj bi celo grozil, da ga bo ubil in pri napadu naj bi uporabil tudi nož, s katerim naj bi ga poškodoval, obema pa naj bi povzročil lahke telesne poškodbe ter ju pri tem tudi močno prestrašil).

9. Kot subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpostavilo obdolženčevo prejšnje življenje, zlasti predkaznovanost (kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj od 2013 dalje, ki so vključevala tudi elemente nasilja, čeprav so bila sprva premoženjske narave, večkratne obsodbe na zaporne kazni, med drugim v letu 2015 na zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, in postopki v letu 2020 zaradi kršitve Zakona o varstvu javnega reda in miru – ZJRM – 1), odklonilen odnos do spoštovanja pravnih norm, ko ga niti zaporne kazni niso odvrnile od tega, da ne bi v relativno kratkem obdobju storil dve kaznivi dejanji nasilništva, ter njegovo vztrajnost in brezkompromisnost, ko naj bi z oškodovancema obračunaval tudi po tem, ko se nista mogla več braniti, jima s tem povzročil psihične posledice v obliki strahu, ponižanja in ogroženosti, čeprav naj mu ne bi dala nobenega povoda za napad, kar kaže na to, da je izredno nepredvidljiv in kot tak nevaren za okolico. Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi obdolženčeve težave z alkoholom, o katerih je utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da je obdolženec sam izpovedal, da je bil pri drugem dogodku močno vinjen in da se zaradi tega dogodka slabo spominja, ter na podlagi izjave priče S. K. o predhodnem popivanju z obdolžencem. Neutemeljene so zato navedbe, da sodišče ni pojasnilo navedb o težavah obdolženca z alkoholom. Ker se je pri zaključku o neurejenih življenjskih razmerah sodišče prve stopnje sklicevalo na fotografije kraja dejanja in njegovega stanovanja, je povsem jasno, da je pri tem imelo v mislih neurejenost bivanjskega prostora, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neobrazloženosti te okoliščine. Sicer pa je potrebno poudariti, da z navedbami, da alkoholiziranost ob izvajanju nasilja nad drugim oškodovancem in izpovedba priče S. K. same po sebi ne pomenijo, da ima obdolženi težave z alkoholom, in da so glede na zaposlitev obdolženca in njegovo očetovsko vlogo neutemeljeni zaključki o neurejenih življenjskih razmerah, zagovornik podaja zgolj svoj pogled na izkazanost teh dveh okoliščin, ki sta zgolj dve izmed številnih, zgoraj naštetih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti. Take pritožbene navedbe zato pritožbenega sodišča ne prepričajo v to, da so zaključki sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti zmotni. Poleg tega je tudi v teh delih odločitev sodišča prve stopnje v celoti obrazložena in so pritožbene trditve o nasprotnem neutemeljene.

10. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da je ugotovljena obdolženčeva ponovitvena nevarnost tako intenzivna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča neogiben in sorazmeren ukrep. Take zaključke je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 19., 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih zagovornik pritožbeno ne problematizira, pritožbeno sodišče pa jim kot pravilnim v celoti pritrjuje.

11. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.