Jedro

Glede na to, da so bili podani razlogi za celovito prenovo ureditve dedovanja premoženja v agrarnih skupnostih in da je ožja razlaga 48. člena ZAgrS zaradi načela enakosti pred zakonom nesprejemljiva, je treba navedeno določbo razlagati tako, da se nanaša na dedovanje premoženja v agrarni skupnosti nasploh.

Zakon ni urejal položajev, v katerem nihče od dedičev ni želel postati član agrarne skupnosti.

Ureditev po ZAgrS je ustreznejša z vidika ustavno zagotovljenih pravic do dedovanja in v večji meri prilagojena naravi agrarne skupnosti kot specifične, namensko vezane premoženjske skupnosti. Zakon ureja dedovanje ločeno od ostalega zapustnikovega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v izreku najprej ugotovilo, da je že bil izdan delni sklep o dedovanju I D 488/2011 o vsem zapustnikovem premoženju, razen tistega, ki ga je podedoval kot član Agrarne skupnosti L. V II. izreka je po (nepotrebnem) ponavljalo razveljavljeni izrek svojega sklepa z dne 8. 11. 2014. Pod III. ugotavlja, da je začel veljati novi Zakon o agrarni skupnosti. Nato je ugotovilo, da je pridobil kot član agrarne skupnosti tudi premoženje in sicer 3/372-tine na parcelnih številkah, naštetih v prvi alineji, 1/20-tino pa na nepremičnini parc. št. 805/2 k. o. X. Kot dedinjo je določilo zapustnikovo hčer A. A. in ji naložilo v roku enega leta od pravnomočnosti tega sklepa plačati nujnemu dediču B. B. nujni delež 505,75 EUR. Odredilo je vpis sklepa v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedinja A. A. Ne razume, zakaj je postavljena za dedinjo v naravi, ne pa brat B. B., ki je sodeloval s člani agrarne skupnosti. Dostavil je celo njej in materi papirje glede dovoza skozi eno parcelo pokojnega očeta. Kmetijska zbornica Slovenije je svetovala, da naj vse prepiše na Občino T., ki bo s premoženjem najbolje upravljala. Če brat ni zainteresiran za upravljanje, pa naj se to vpiše na Občino T. 3. Na vročeno pritožbo dedič ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno: - da so predmet dedovanja zapustnikove premoženjske pravice v Agrarni skupnosti L., - da zapustnik ni sestavil oporoke, da je bil poročen in imel dva otroka, - da so se k dedovanju priglasili vsi trije zakoniti dediči, - da je vrednost nujnega deleža do 1/3 505,75 EUR, - da vdova C. C. ni zahtevala izplačila nujnega deleža, ampak otroci, - da se nihče izmed zakonitih dedičev ni potegoval za dedovanje v naravi.

6. Iz podatkov spisa še izhaja in tega pritožnica ne graja: - sklep o dedovanju I D 488/2011 z dne 11. 1. 2012 je vseboval vse zapustnikovo premoženje, razen premoženja, katerega je podedoval v naravi kot član Agrarne skupnosti L., - že pri prvotnem sklepu o dedovanju je bilo znano, da je predmet dedovanja tudi premoženje, ki ga je zapustnik pridobil kot član Agrarne skupnosti L. po 8. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic in da so dediči želeli, ker niso bili člani agrarne skupnosti, da dobijo nujni delež, izplačan od Občine T., - da je sodišče na obravnavi pojasnilo, da je sedaj stopil v veljavo Zakon o agrarni skupnosti (v nadaljevanju ZAgrS)(1) in posledice.

7. Za odločanje v tej zadevi je še pomembno, da so vsi trije dediči sicer sprejeli svoj dedni delež, vendar niso člani agrarne skupnosti in tudi to ne želijo biti. Sodišče je opravilo poizvedbe pri agrarni skupnosti in ta je sporočila sodišču, da je mnenja, da naj bo dedinja A. A. Brat B. B. pa je zato upravičen do nujnega deleža po 52. členu ZAgrS, višina pa za pritožnico ni sporna, to je 505,75 EUR v plačilo enega leta. Sodišče je tudi ugotovilo, da dedinja zmore ta znesek v določenem času.

8. Ker pritožnica meni, da je sodišče zmotno določilo njo kot dedinjo in ne želi tega premoženja v naravi, je bilo treba ugotoviti, da je v tem delu prišlo do spremembe zakona, kot je že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. ZAgrS nima prehodnih določb. To pomeni, da so ga sodišča dolžna uporabiti v vseh postopkih, tudi v začeti, kolikor ureja položaj, ki je predmet odločanja. Obrazložitev predloga zakona ne daje enoznačnega odgovora na vprašanje, ali se dedovanje po umrlem imetniku premoženja, ki sodi v agrarno skupnost, izvedejo po ZAgrS ali po ZPVAS, oziroma na vprašanje, na kateri krog zapustnikovega premoženja v agrarni skupnosti se nanaša. V obrazložitvi je na eni strani navedeno, da se bo ZAgrS uporabljal šele po izvedbi postopka dedovanja in preoblikovanja po ZAgrS, na drugi strani pa je v zvezi s prehodno določbo 58. člena navedeno, da bodo morala sodišča pri dedovanju upoštevati ta zakonsko specialno podlago. Da tudi zakonsko besedilo ni povsem dorečeno, izhaja iz drugega odstavka 51. člena ZAgrS, po katerem v primeru, ko zapuščina brez dedičev preide na občino, ni izplačila nujnih deležev. Ta določba je smiselna le v primerih, ki so bili urejeni z ZPVAS, po katerem je bilo premoženje zapustnikova v agrarni skupnosti obravnavano kot naknadno najdeno premoženje in je bilo dedovanje v naravi pogojeno s članstvom v agrarni skupnosti. V ureditvi po ZAgrS, ki se to premoženje obravnava kot samostojna zapuščinska masa in dedovanje ni odvisno od članstva, ne more priti do položaja, v katerem bi kljub obstoju dedičev zapustnikovo premoženje pripadlo občini, kar predlaga pritožnik.(2)

9. Tako razlaga, da se ZAgrS uporablja za dedovanje premoženja v vseh agrarnih skupnostih, ustanovljenih po ZAgrS, kot razlaga, da se uporablja za dedovanje premoženja v agrarnih skupnostih le po osebah, ki so ob registraciji bili člani, sta v neskladju z načelom enakosti v povezavi s pravico do dedovanja (33. člen v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave), ker brez stvarnega razloga razlikujeta med dedovanjem članov v starih in novih agrarnih skupnostih. Okoliščine, ali se je agrarna skupnost registrirala po novem zakonu ali ne, ne more biti zadosten razlog razlikovanja v dednopravnem režimu. Razlaga 48. člena ZAgrS, po kateri so s tem zakonom urejeni vsi primeri dedovanja premoženja v agrarnih skupnostih, zagotavlja enako obravnavanje vseh istovrstnih položajev. Ker je bilo dedovanje premoženja agrarnih skupnostih v primerih, ko je bilo premoženje vrnjeno mrtvemu članu, do uveljavitve ZAgrs urejeno v ZPVAS, pa je ustreznost te razlage treba preizkušati z vidika ustavnih zahtev glede dopustnosti povratne veljave zakona.(3)

10. Ne glede na to, da zapuščina preide na dediče z zapustnikovo smrtjo oziroma pravnomočnostjo odločbe o povrnitvi premoženja po 78. členu ZDEN, ZAgrS ne bi bil dan učinek prave retroaktivnosti, ampak neprave retroaktivnosti. Ker je ZPVAS vezal dedovanje v naravi na članstvo v agrarni skupnosti, kar se je lahko spreminjalo še tekom zapuščinskega postopka in ker zakon ni izrecno urejal, da gre za dedičem najmanj denarna vrednost nujnega deleža, sodna praksa o tem ni bila enotna in ni šlo za zaključeno dejansko stanje. Zato so podani tehtni razlogi v prid stališču, da je ZAgrS veljaven tudi za dedovanje premoženja v agrarnih skupnostih, ki so bile do njegove ureditve urejene z ZPVAS. Ureditev je bila pomanjkljiva, pogojevala je dedovanje v naravi s članstvom v AS, kar je ob nedoročenosti zakonske ureditve omogočalo arbitrarnost pri odločanju AS o sprejemu v članstvo oziroma podaljšanje zapuščinskih postopkov zaradi sporov o članstvu. Zakon ni urejal položajev, v katerem nihče od dedičev ni želel postati član agrarne skupnosti. Občine, ki so se temu upirale, pa po zakonu niso imele varoval, ki bi preprečevale poljubno izbiranje dedičev med dedovanjem v naravi in v denarju. Vse to je sedaj odpravljeno in urejeno uravnoteženo.

11. Ob navedenih težavah veljavne zakonske ureditve, ki tudi zaradi zanemarljivega števila sporov, še niso bile dorečene v sodni praksi, je bila prenovitev zakonske podlage dedovanja premoženja v agrarnih skupnostih potrebna in predvidljiva. Ureditev po ZAgrS je zato ustreznejša z vidika ustavno zagotovljenih pravic do dedovanja in v večji meri prilagojena naravi agrarne skupnosti kot specifične, namensko vezane premoženjske skupnosti. Zakon ureja dedovanje ločeno od ostalega zapustnikovega premoženja.

12. Tako se izkaže, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen, ko je po 49. členu ZAgrS določilo enega dediča. V primeru več dedičev istega dednega reda zakon določi vrstni red dedičev. V tem primeru se brat ni želel uvrstiti, zato je sodišče vprašalo agrarno skupnost, koga želi, saj nihče od dedičev ne živi v Krajevni skupnosti L., dediča sta oba iz prvega kolena in zato je ostala izbira upravnemu odboru agrarne skupnosti.

13. V pritožbi je tako treba ugotoviti, da bo lahko razpolagala s svojim deležem, če meni, da naj to dobi občina. Vendar bo to razpolagala med živimi. V primeru, da bi se vsi odpovedali dedovanju, kar niso storili, pa bi premoženje res prešlo na občino, ki pa po novem zakonu ne bi bila dolžna plačati nujnega deleža. 14. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Člen 2 ZAgrS: Agrarna skupnost v tem zakonu je skupnost fizičnih in pravnih oseb, ki je bila kot agrarna skupnost ponovno vzpostavljena in organizirana na podlagi ZPVAS in je vpisana v register agrarnih skupnosti iz 15. člena tega zakona. Članica ali član agrarne skupnosti je fizična ali pravna oseba, ki je vpisana v zemljiško knjigo kot solastnik ali skupni lastnik nepremičnega premoženja, ki je bilo vrnjeno po ZPVAS ali ZDEN.

Op. št. (2): Primerjaj tudi obrazložitev sklepa VSLJ II Cp 2233/2016. Op. št. (3): Po uveljavljeni ustavno sodni presoji gre za pravno retroaktivnost v smislu 155. člena Ustave, kadar je za začetek uporabe zakona določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo in tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo upravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. Za nepravo (dejansko) retroaktivnost, katere dopustnost se presoja na podlagi 2. člena Ustave, pa gre, ko zakon posega na sedanja zatečena, a še nezaključena stvarna in pravna stanja ter pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zato tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednotijo. Tak zakon je skladen z načelom varstva zaupanja v pravo, če poslabšanje ni arbitrarno in je zanj podan stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Pri presoji, katera izmed ustavno varovanih dobrin ima prednost, je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive, ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja do upravičenca na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani (npr. odločba US U-I-122/15, U-I-199/15).