Jedro

Taksna obveznost za sodbo je nastala 17.8.2004 (ko je bila vročena pooblaščencu tožeče stranke), za pritožbo pa 31.8.2004 (ko je bila vložena) po vložitvi zahteve za odmero takse, je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep dne 30.9.2004, s katerim je odmerilo sodne takse. Relativno zastaranje je pričelo teči 1.1.2005 in je nastopilo 1.1.2007, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, namenjeno izterjavi sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo sodno takso za sodbo v višini 1000 točk oziroma 19.000 SIT ter za pritožbo v višini 2000 točk oziroma 38.000 SIT, to je skupno 57.000 SIT.

V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožeča stranka ob vložitvi pritožbe zoper sodbo zahtevala izdajo odločbe o odmeri sodne takse za sodbo in pritožbo, ker meni, da takse ni dolžna plačati. S tožbo v zadevi U 352/2000 je izpodbijala štiri odločbe, po pozivu sodišča je za vsak izpodbijani akt vložila svojo tožbo. Takšno ravnanje sodišča pa je po presoji tožeče stranke nezakonito, saj ima v skladu s 33. členom ZUS pravico uveljavljati več zahtevkov z eno tožbo. Tako bi moralo sodišče izdati le eno sodbo, zoper katero bi bilo možno vložiti le eno pritožbo, za oboje pa bi se plačala le ena taksa, kar je bilo v zadevi U 353/2000 že storjeno. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožeča stranka dolžna plačati takso za sodbo na podlagi 1. odstavka tarifne številke 28 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST) ter sodno takso za pritožbo na podlagi 1. odstavka 28.a člena ZST.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja navedbe iz zahteve za izdajo odločbe o odmeri takse, da je sprva vložila tožbo, s katero je izpodbijala štiri odločbe, po pozivu sodišča pa je vložila za vsak izpodbijani akt svojo tožbo, sodišče pa sedaj nezakonito terja plačilo takse za vsako tožbo, sodbo in pritožbo. ZST jasno določa, da se za eno tožbo plača ena taksa. Razdruževanje zadev z grožnjo, da bo tožba zavržena, pa nima za posledico novih taksnih obveznosti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je presodilo, da pritožba izpolnjuje pogoje za pritožbo po 2. odstavku 107. člena omenjenega zakona, saj je pravnomočnost sklepa po zakonu pogoj za njegovo izvršitev, zato je vloženo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba je utemeljena.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (relativni rok, 1. odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse sicer prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok, 2. odstavek 9. člena ZST).

V skladu s 4. členom ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka), za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 2. odstavka).

V obravnavanem primeru je zaradi poteka zastaralnega roka po 1. odstavku 9. člena ZST zastarala pravica zahtevati plačilo sodne takse za sodbo in pritožbo.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila sodba, za katero tožeča stranka ni plačala sodne takse, pooblaščencu tožeče stranke vročena dne 17.8.2004, ko je v skladu s 4. členom ZST tudi nastala taksna obveznost za sodbo, za pritožbo zoper sodbo pa je ta nastala dne 31.8.2004, ko je tožeča stranka pritožbo vložila priporočeno po pošti. Ob vložitvi pritožbe je tožeča stranka z dopisom zahtevala izdajo odločbe o odmeri sodne takse za sodbo in pritožbo in sodišče prve stopnje je tako dne 30.9.2004 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožeči stranki odmerilo sodne takse za sodbo in pritožbo. Sklep je bil tožeči stranki vročen dne 7.10.2004. Relativno zastaranje je tako pričelo teči dne 1.1.2005 ter je nastopilo dne 1.1.2007. Ker v času od 1.1.2005 do 1.1.2007 v postopku ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, namenjeno izterjavi sodne takse, je zaradi poteka zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST dne 1.1.2007 zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse za sodbo in pritožbo.

Glede na to, da je zaradi poteka zakonsko določenih rokov nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodnih taks, je pritožbeno sodišče, ob reševanju pritožbe tožeče stranke, na podlagi 3. točke 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.