Jedro

Z izpodbijano odločbo je bil davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-10247/2015-27 z dne 8. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ za davčno obdobje let 2008 - 2014 tožniku odmeril in naložil v plačilo davke od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer od davčne osnove 87.853,07 EUR po davčni stopnji 70% v znesku 61.497,15 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini 44,22 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ z uporabo metode neto vrednosti ugotovil prirast premoženja v višini 149.190,64 EUR glede na neto vrednost tožnikovega premoženja na koncu inšpiciranega obdobja v primerjavi z vrednostjo na začetku, ki jo je nato korigiral glede na porabo v obdobju, dohodke, od katerih se davki ne plačajo, obdavčene dohodke ter dobiček pri prodaji nepremičnin, tako da znaša davčna osnova nato skupaj 87.853,07 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodil glede zahteve za povrnitev stroškov postopka (glede na to, da je tožnik v postopku davčnega inšpekcijskega postopka delno uspel, saj mu je bilo z izpodbijano odločbo naloženih le 61.497,15 EUR davka, namesto prvotnih 70.947,15 EUR), v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in navaja, da za uvedbo postopka v obravnavanem primeru pogoji niso bili podani, saj so gotovinska sredstva tožnika in njegove družine predstavljala zadosten vir za financiranje prirasta premoženja. Dodatno prvostopenjsko odločbo izpodbija še iz razlogov, ker davčni organ ni naredil ustrezne dokazne ocene pisne izjave tožnikove matere ter tožnikovega soseda, prič pa tudi ni hotel zaslišati. Osporava tudi nepriznanje pologov gotovine, češ da le-ti niso bili opravljeni takoj po zaključku sezone posameznega pridelka. Tako je tožnik onemogočen pri dokazovanju virov pologov gotovine. Sklep, da tožnikov sin ni mogel sam privarčevati sredstev za nakup vozila, ni življenjski, neutemeljena pa je tudi zavrnitev tožnikove trditve, da je ob začetku inšpiciranega obdobja razpolagal z gotovino v višini 20.000,00 EUR. Tožnikova družina je namreč imela dohodke iz prodaje grozdja in jagod tudi pred letom 2008. Davčni organ neupravičeno ni upošteval izpiskov iz računa tožnikovega pokojnega očeta, ki jih tožnik zaradi utemeljenih razlogov ni mogel predložiti prej. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj je bila 70% davčna stopnja za davčna obdobja, ko je sicer še veljala povprečna stopnja dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja, uporabljena retroaktivno. Prirast premoženja se namreč ugotavlja za več let skupaj in načeloma ni mogoče ugotoviti, koliko ga odpade na posamezno davčno obdobje. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na listine iz upravnega spisa, vključno s prilogami, svoje zaslišanje, zaslišanje svoje matere in žene, odločbo ZPIZ za svojega pokojnega očeta, tudi iz Nemčije, odločbo o odmeri invalidske pokojnine, izpise prometa na računu svojega pokojnega očeta ter njegovo hranilno knjižico, na svoja pojasnila v zvezi z izvorom premoženja ter zaslišanje svojega sina. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Pripominja, da tožba dejansko predstavlja prepis pritožbe, na katero je že bilo odgovorjeno z odločbo toženke, in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se zaradi neskladnosti z 29. členom Ustave RS četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor določa obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12), ter da se zaradi neskladnosti s 155. členom Ustave RS tretji odstavek cit. člena razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi lahko obdavčijo tudi nenapovedani dohodki, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009. 7. Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) se del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12), tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

8. Glede na to, da se davek tožniku nalaga za enovito davčno obdobje, ki se razteza prek več koledarskih let, ter da se odmerja v enovitem znesku, izpodbijane odločbe ni mogoče spremeniti pred sodiščem, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, v katerem naj ponovno odloči ob upoštevanju stališč ustavnega sodišča. 9. Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zadeva pa je bila rešena na seji, se tožniku prizna 285 EUR stroškov in pripadajoči davek na dodano vrednost. 10. Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.